Jedro

Ker je tožena stranka dopustila nastop dela brez predhodnega podpisa pogodbe o zaposlitvi, je bilo zatrjevano delovno razmerje za določen čas sklenjeno nezakonito (v nasprotju z določbo 12. čl. ZDR). Zato se v skladu s 1. odst. 18. čl. ZDR šteje, da je bil tožnik pri toženi stranki v delovnem razmerju za nedoločen čas.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje. Tožena stranka sama trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da sta stranki dne 2.9.1996 sklenili delovno razmerje za nedoločen čas; da je tožena stranka dolžna tožnika sprejeti nazaj na delo in mu za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja poravnati zaostalo nadomestilo plače za čas od septembra 1998 dalje v mesečnem znesku 45.725,70 SIT, od teh izplačil poravnati pripadajoče davke in prispevke ter mu v delovno knjižico vpisati delovno dobo za čas od 31.10.1996 dalje do ponovne zaposlitve. Ugotovilo je, da tožniku ni zakonito prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki. Tožena stranka se je pritožila zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po določbi 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99). Navaja, da se je s tožnikom dogovorila za delo, ki je bilo sezonskega značaja in za določen čas, kar je razvidno tudi iz prijave potreb po delu pri pristojnem zavodu za zaposlovanje. Tožnik ponujene pogodbe o zaposlitvi za določen čas ni podpisal, zaradi česar ji navedeno ne more biti v škodo oz. se mu iz tega razloga ne more priznati delovno razmerje za nedoločen čas. Tožnik po poškodbi v mesecu oktobru 1996 na delo ni več prihajal, pri čemer je z nasilniškim obnašanjem in vplivom na inšpektorja uspel doseči pri bivšemu direktorju, da so se mu še naprej plačevali prispevki iz zdravstvenega in pokojninskega zavarovanja. Poleg tega sumi, da si je v spornem obdobju s samopoškodbami podaljševal bolniški stalež. Zato predlaga, da tožnikove zahtevke zavrne oz. podrejeno da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter zmotno uporabo materialnega prava (2. odst. 350. čl. ZPP). Ugotovilo je, da vsebuje sodba pravilne dejanske in pravne razloge, ki jih pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju ne navaja znova. Zato v zvezi s pritožbenimi navedbami le še dodaja: Pritožbeno sodišče poudarja, da je pogodba o zaposlitvi konstitutivni akt v postopku sklepanja delovnega razmerja, pri čemer so v določbi 12. čl. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS št. 14/90 - 71/93) vsebovana konkretna pravila glede sklenitve delovnega razmerja, njegovih pravnih posledic oz. iz tega naslova uresničevanje pravic, obveznosti in odgovornosti. Delavec ne more začeti opravljati dela pri delodajalcu, če z njim ni sklenil pogodbe o zaposlitvi. V konkretnem primeru je tožnik nastopil delo pri toženi stranki z dnem 2.9.1996 brez sklenjene pogodbe o zaposlitvi. Čeprav ga je tožena stranka prijavila v delovno razmerje in z njim šele kasneje, po več kot mesecu dni zaposlitve, z ponujeno pogodbo z dne 15.10.1996 poskušala skleniti delovno razmerje za določen čas, na podlagi ugotovljenih dejstev ni dokazala, da je šlo pri njemu za dejansko tako določeno delovno razmerje. Ker tožniku tudi z iztekom meseca avgusta 1998 ni izdala nobene pisne odločbe o prenehanju delovnega razmerja, ni bilo nikakršne podlage, da je v tej zvezi tožniku zaključila delovno knjižico oz. se sklicevala, da je to prenehalo že z mesecem oktobrom 1996. Tožena stranka je imela možnost izdati ugotovitveni sklep o prenehanju delovnega razmerja, če je smatrala, da se je sezonski značaj tožnikovega dela oz. zaposlitev za določen čas iztekla že z oktobrom 1996. Ker je dopustila nastop dela brez predhodnega podpisa pogodbe o zaposlitvi, je bilo zatrjevano delovno razmerje za določen čas sklenjeno nezakonito (v nasprotju z določbo 12. čl. ZDR). Zato se v skladu s 1. odst. 18. čl. ZDR šteje, da je bil tožnik pri toženi stranki v delovnem razmerju za nedoločen čas. Ker pritožbeni razlogi niso podani, niti ne razlogi, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in v celoti potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP). Tožena stranka je v zvezi s pritožbo priglasila stroške. Ker z njo ni uspela, kot nadalje iz razlogov po določbi 2. odst. 22. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS, Ur. l. RS št. 19/94) v skladu s katero v sporih o prenehanju delovnega razmerja trpi delodajalec svoje stroške, ne glede na izid postopka, je pritožbeno sodišče odločilo, da tožena stranka sama trpi svoje pritožbene stroške (1. odst. 165. čl. ZPP).