12. 7. 2002

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji senata dne 8. julija 2002 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

s k l e n i l o:

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 272/99 z dne 6. 1. 2000 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru Cp 139/98 z dne 21. 1. 1999 in sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru P 1277/95 z dne 3. 12. 1997 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

1.Odškodninski zahtevek ustavnega pritožnika je bil zavrnjen, ker sta toženi stranki ugovarjali zastaranje; sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je ugovor utemeljen, pritožbeno sodišče je tako presojo potrdilo in opozorilo (tedanjega) tožnika, da bi bil na zastaralni rok moral paziti sam. Vrhovno sodišče je revizijo zavrnilo, med drugim tudi revizijske trditve, da je uveljavljanje ugovora zastaranja v obravnavanem primeru zoper javno moralo.

2.Ustavni pritožnik zatrjuje, da mu je s sodbo Vrhovnega sodišča kršena pravica do enakega varstva pravic (22. člen Ustave), ker da sodišče njegovega primera ni obravnavalo tako, kot obravnava druge enake. Ker sodišča o utemeljenosti njegovega zahtevka po vsebini niso razpravljala, zatrjuje še kršitev pravice do sodnega varstva (23. člen Ustave).

3.Ko utemeljuje oba očitka, pritožnik ponavlja svoja gledanja, ki jih je uveljavljal že v pravdah in po katerih naj bi zahtevek ne bil zastaran, nato pa svoje prepričanje, da bi sodišča ugovora zastaranja ne smela upoštevati, ker da je v njegovem primeru nemoralen in zato nedopusten oziroma neupoštevan.

4.Ustavni pritožnik predlaga Ustavnemu sodišču, naj vse tri sodbe razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje.

5.Vprašanji, ali je zastaralni rok potekel in ali uveljavljanje ugovora zastaranja ni v nasprotju z javno moralo, sta del uporabe materialnega prava v pravdi. V ustavni pritožbi jih ni mogoče vnovič odpirati zgolj zato, ker stranka s svojimi pogledi nanju v pravdi ni uspela in z izidom ni zadovoljna.

6.Še posebej pa zgolj s ponavljanjem nestrinjanja s tem, kako je bilo v pravdi uporabljeno materialno pravo, ni mogoče utemeljevati trditve, da so ga sodišča uporabila v pritožnikovem primeru drugače od siceršnje sodne prakse, kar bi zares lahko pomenilo kršitev človekove pravice do enakega sodnega varstva pravic (22. člen Ustave). Pritožnik te trditve ne podkrepi ne z navajanjem drugih, drugačnih sodnih odločitev, ne s čim drugim upoštevnim.

Ustavno sodišče v izpodbijanih sodbah ne vidi odstopanja od sodne prakse pri uporabi zakonskih določb o zastaranju ali o ugovoru zastaranja.

7.Do sojenja o vsebinski utemeljenosti zahtevka v obravnavanem primeru res ni prišlo. A to se ni zgodilo zato, ker bi bila ustavnemu pritožniku pravica do sodnega varstva kratena, temveč, kot je obrazloženo že v izpodbijanih sodbah, izključno zato, ker je vložil tožbo šele po preteku zastaralnega roka. Zato pritožniku ni bila kršena pravica iz 23. člena Ustave.

8.Zatrjevanih kršitev človekovih pravic torej očitno ni bilo, zato tudi ustavne pritožbe ni bilo mogoče sprejeti.

9.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (ZUstS) v sestavi: predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger ter člana senata Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam- Lukić. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se v zakonitem roku za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata

mag. Marija Krisper Kramberger

zanjo Namestnik predsednice

Jože Tratnik