Jedro

Sodišče ne sledi navedbam, da tožnik ni vedel, da v Republiki Avstriji vlaga prošnjo za mednarodno zaščito, saj je vnesen v centralno bazo EURODAC kot prosilec za mednarodno zaščito in ne bi bilo logično, da bi Republika Avstrija tožnika vnesla kot prosilca, če ne bi izrazil take namere. Poleg tega pa je na zaslišanju na sodišču med drugim tudi povedal, da ko je v Avstriji prišel na letališče, mu je policija dala naslov za azilni kamp in so mu rekli, da če želi, gre lahko tja, dali so mu koordinate. Vse te okoliščine pa dokazujejo, da je bila z njegove strani prošnja za mednarodno zaščito v Avstriji podana.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom zavrgla prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite, saj bo predan Republiki Avstriji, ki je na podlagi meril, določenih v Uredbi (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. 6. 2013 (v nadaljevanju Dublinska odredba), odgovorna država članica za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito. Odločila je tudi, da se predaja tožnika izvrši najkasneje v šestih mesecih od 24. 10. 2023 oziroma najkasneje v šestih mesecih od končne odločitve o morebitni pritožbi ali ponovnem pregledu, če v skladu s členom 27(3) Dublinske uredbe obstaja odložilni učinek.

2. V obrazložitvi sklepa je navedeno, da je tožnik vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. Na podlagi prstnih odtisov iz Centralne evidence EURODAC je tožena stranka pridobila podatek, da je bil tožnik v evidenco že vnesen 23. 10. 2022 kot prosilec za mednarodno zaščito v Republiki Avstriji. Glede na navedeno je tožena stranka pristojnemu organu Republike Avstrije v skladu z b) točko prvega odstavka 18. člena Dublinske uredbe posredovala prošnjo v obliki standardnega obrazca za ponovni sprejem tožnika in 24. 10. 2023 prejela odgovor, da Republika Avstrija sprejema odgovornost za obravnavo tožnika.

3. Pri svoji odločitvi se tožena stranka sklicuje na določilo b) točke prvega odstavka 18. člena Dublinske uredbe, kjer je določeno, da je odgovorna država članica po tej uredbi zavezana pod pogoji iz členov 23, 24, 25 in 29 ponovno sprejeti prosilca, katerega prošnja se obravnava in ki je podal prošnjo v drugi državi članici ali ki je na ozemlju druge države članice brez dokumenta za prebivanje.

4. V nadaljevanju obrazložitve sklepa tožena stranka povzema, kaj je tožnik povedal na osebnem razgovoru. Med drugim je povedal, da ne zna govoriti nemško in da je ta jezik zelo težak in bi se težko vključil v avstrijsko družbo. Meni, da v Republiki Avstriji ne bi mogel dobiti mednarodne zaščite in kot Maročan bi tam zelo težko našel zaposlitev. Avstrijski vojaki so se do njega lepo obnašali, razen z njimi pa ni imel stika z drugimi uradnimi osebami. Trdi, da v Avstriji ni zaprosil za mednarodno zaščito.

5. Tožena stranka težko sledi navedbam tožnika, da v Republiki Avstriji ni zaprosil za mednarodno zaščito, saj je iz izpisa iz evidence EURODAC očitno, da je bil vnesen v evidenco kot oseba iz kategorije "1", Republika Avstrija pa je izkazala pripravljenost za obravnavo tožnikovega primera, kar je razvidno iz njenega odgovora. To pa izhaja tudi iz tožnikovega pričevanja, ki je povedal, da so mu v Avstriji potem, ko je dal prstne odtise, omogočili prosto gibanje in da mu je bil omogočen dostop do denarnih sredstev, ki mu jih je posredovala družina. Tožnik se v Avstriji ni soočil s težavami pri vložitvi prošnje za mednarodno zaščito in tudi ni navedel razlogov, da bi avstrijski organi z njim nečloveško ali ponižujoče ravnali. S kapacitetami za namestitev prosilcev v Republiki Avstriji pa ni imel izkušenj, saj je ozemlje Avstrije zapustil slabih 48 za tem, ko so z njim zaključili policijski postopek. Glede njegovih navedb, da v Republiki Avstriji državljanom Kraljevine Maroko ne omogočijo pridobiti mednarodne zaščite, ker v njihovi državi ni vojne, pa tožena stranka izpostavlja, da gre zgolj za tožnikovo povsem neutemeljeno domnevo. Tako v Republiki Sloveniji kot v Republiki Avstriji bi se tožnikov primer obravnaval individualno. Ni podlage za sklepanje, da Republika Avstrija Maročanom ne podeljuje mednarodne zaščite. Tožena stranka ugotavlja, da ni utemeljenih razlogov za prepričanje, da bo tožnik v primeru vrnitve v Republiko Avstrijo podvržen nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju, prav tako pa tam ni sistemskih pomanjkljivosti v zvezi s postopkom odločanja o priznanju mednarodne zaščite in pogojih za sprejem prosilcev.

6. Tožnik v tožbi navaja, da je tožena stranka ugotovila, da je tožnik prvič stopil v Avstrijo 23. 10. 2022 iz Madžarske. Tožena stranka je napačno razsodila, da je potem, ko je tožnik prošnjo vložil v Sloveniji, Republika Avstrija odgovorna za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito na podlagi 13. člena Dublinske uredbe in posledično tudi na podlagi 18. člena Dublinske uredbe. Po določbi 13. člena Dublinske uredbe je odgovornost države tiste članice, v katero je tožnik vstopil ob prihodu iz tretje države po tem, ko je nezakonito prečkal mejo države članice po kopnem, morju ali zraku, ta odgovornost pa preneha po 12 mesecih po datumu nezakonitega prehoda meje. Iz podatkov spisa izhaja, da naj bi tožnik v Republiko Avstrijo nezakonito vstopil preko Madžarske dne 23. 10. 2022, ko je bil vnesen v bazo EURODAC. Navedeno pomeni, da je odgovornost Avstrije prenehala dne 23. 10. 2023, zato je izjava Avstrije o njeni odgovornosti podana izven 12-mesečnega roka iz 13. člena Dublinske uredbe. Odgovornost Avstrije je torej prenehala 23. 10. 2023, ko je poteklo 12 mesecev od nezakonitega prehoda meje. Zaradi tega je odločitev tožene stranke o zavrženju prošnje napačna. Tožena stranka je na zapisniku dne 20. 11. 2023 tudi zmotno navedla, da je od Republike Hrvaške 24. 10. 2023 prejela odgovor, da sprejema pristojnost tožnika v zadevi mednarodne zaščite. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijani sklep odpravi in vrne zadevo toženi stranki v ponovno odločanje in naj se ugotovi, da je Republika Slovenija pristojna za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito.

7. Hkrati s tožbo tožnik vlaga tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe, s katero predlaga, naj se izvršitev predaje tožnika odloži do pravnomočnosti sodne odločbe, s katero bo odločeno o tožbi tožnika. Obstaja namreč nevarnost, da bo tožnik še pred odločitvijo o morebitni pritožbi oziroma pred dejansko izvršljivostjo predan republiki Avstriji, saj je tožena stranka zapisala, da bo začela s postopki predaje, kar pomeni, da bi do predaje lahko prišlo, še preden bi sodišče odločilo o utemeljenosti tožnikove tožbe. S tem pa bi mu nastala težko popravljiva škoda.

8. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je tožnik v Republiki Avstriji uspešno in vede vložil prošnjo za mednarodno zaščito. Republika Avstrija je ustrezno in skladno z Dublinsko uredbo pritrdilno odgovorila na prošnjo standardnega obrazca za ponovni sprejem tožnika, ki jo je na podlagi b) točke prvega odstavka 18. člena Dublinske uredbe posredoval pristojni organ tožene stranke. Pri navedbah tožnika, da je tožena stranka prejela pozitivni odgovor Republike Hrvaške, pa gre za očitno napako. Osebni razgovor se je v celoti osredotočal na tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito, podano v Republiki Avstriji. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

9. Sodišče je v navedeni zadevi dne 30. 1. 2024 opravilo glavno obravnavo, na kateri je vpogledalo v listine upravnega in sodnega spisa ter zaslišalo tožnika. Tožnik je na zaslišanju povedal, da v Avstriji ni podal namere za vložitev prošnje za mednarodno zaščito. Tam je dal prstne odtise, vkrcali so ga na nek avtobus in ga odložili v kraju, katerega imena se ne spominja, zdi se mu, da se mu je reklo "Folhafen". Ko pa je bil na Švedskem, so mu rekli, da če bo tam ostal, bo v zaprtem prostoru za azil eno leto. Na vprašanje, ali je bil v Avstriji v stiku z uradnimi osebami sektorja za mednarodno zaščito, je odgovoril, da ko je prišel na letališče, mu je policija dala naslov za azilni kamp in so mu rekli, da če želi, gre lahko tja, dali so mu koordinate. V Avstriji ni želel ostati niti eno uro, ker je bil prepričan, da bi mu prošnjo za azil zavrnili.

**K točki I izreka:**

10. Tožba ni utemeljena.

11. Pravna podlaga, na kateri je odgovorna država članice za reševanje tožnikove prošnje Republika Avstrija, je določilo b) točka prvega odstavka 18. člena Dublinske uredbe, ki določa, da je odgovorna država članica po tej uredbi zavezana pod pogoji iz členov 23, 24, 25 in 29 ponovno sprejeti prosilca, katerega prošnja se obravnava in ki je podal prošnjo v drugi državi članici ali ki na ozemlju druge članice brez dokumenta za prebivanje. V skladu s tem določilom je Republika Avstrija odgovorila Republiki Sloveniji, da je odgovorna država članica za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito. Torej je tožena stranka pravilno ugotovila, da so podane okoliščine, zaradi katerih je za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito odgovorna Republika Avstrija. Glede navedenega sodišče sledi utemeljitvi izpodbijanega sklepa, zato skladno z določilom drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se v celoti izklicuje na utemeljitev v izpodbijanem sklepu. Sodišče zgolj poudarja, da je tožena stranka pravilno ugotovila, saj je iz izpisa iz evidence EURODAC očitno, da je bil tožnik vnesen v evidenco kot oseba iz kategorije "1", Republika Avstrija pa je izkazala pripravljenost na obravnavo tožnikovega primera, kar je razvidno iz njenega odgovora, tožnik pa se v Avstriji ni soočil s težavami pri vložitvi prošnje za mednarodno zaščito in tudi ni navedel razlogov, da bi avstrijski organi z njim nečloveško ali ponižujoče ravnali. Prav tako je bilo glede njegovih navedb, da v Republiki Avstriji državljanom Kraljevine Maroko ne omogočijo pridobiti mednarodne zaščite, pravilno ugotovljeno, da gre zgolj za tožnikovo domnevo in da bi se tako v Republiki Sloveniji kot v Republiki Avstriji tožnikov primer obravnaval individualno.

12. Neutemeljeno je sklicevanje v tožbi na 13. člen Dublinske uredbe, saj to določilo pri izdaji izpodbijanega sklepa ni bilo uporabljeno. V obrazložitvi sklepa je v zvezi s tem določilom navedeno zgolj to, da iz sodbe Vrhovnega sodišča RS številka I Up 173/2023 z dne 23. 8. 2023 izhaja, da ni relevantno, ali je prosilec ob prihodu v Republiko Hrvaško (ki je bila v tistem primeru odgovorna država članica) tam vložil namero oziroma prošnjo za mednarodno zaščito ali ne, ampak je relevantno nesporno dejstvo, da je tja prišel. V obeh primerih je vzpostavljen položaj odgovornosti te države, le da na drugi pravni podlagi.

13. Vendar pa v konkretnem primeru tožena stranka kot pravno podlago za svojo odločitev ni uporabila 13. člen Dublinske uredbe, ampak b) točko prvega odstavka 18. člena Dublinske uredbe. Ker je uporabila slednje določilo, je pri presoji zakonitosti izpodbijanega sklepa ključnega pomena presoja, ali je glede na določilo b) točke prvega odstavka 18. čelna Dublinske uredbe izpodbijani sklep pravilen. Torej je pri tej presoji potrebno ugotavljati, ali so izpolnjeni pogoji za uporabo b) točke prvega odstavka 18. člena Dublinske uredbe. Po tej določbi pa je pogoj, da je določena država odgovorna za obravnavanje prosilčeve prošnje za mednarodno zaščito ta, da je v tej državi podal prošnjo za mednarodno zaščito. Sodišče ne sledi navedbam, da tožnik ni vedel, da v Republiki Avstriji vlaga prošnjo za mednarodno zaščito, saj je vnesen v centralno bazo EURODAC kot prosilec za mednarodno zaščito in ne bi bilo logično, da bi Republika Avstrija tožnika vnesla kot prosilca, če ne bi izrazil take namere. Poleg tega pa je na zaslišanju na sodišču med drugim tudi povedal, da ko je v Avstriji prišel na letališče, mu je policija dala naslov za azilni kamp in so mu rekli, da če želi, gre lahko tja, dali so mu koordinate. Vse te okoliščine pa dokazujejo, da je bila z njegove strani prošnja za mednarodno zaščito v Avstriji podana.

14. Glede tožbenega očitka, da je tožena stranka na zapisniku dne 20. 11. 2023 zmotno navedla, da je od Republike Hrvaške 24. 10. 2023 prejela odgovor, da sprejema pristojnost tožnika v zadevi mednarodne zaščite, pa sodišče ugotavlja, da je to sicer res zapisano, vendar pa je presodilo, da gre za očitno napako, saj je iz zapisnika kot celote razvidno, da se je osebni razgovor osredotočal na tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito, vloženo v Republiki Avstriji.

15. Ker je tožena stranka pravilno uporabila določilo b) točke prvega odstavka 18. člena Dublinske uredbe, je zaradi tega njena odločitev pravilna in je zato sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

**K točki II izreka:**

16. Sodišče je zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo iz naslednjih razlogov:

17. Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Začasna odredba po 32. členu ZUS-1 predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta oziroma začasno uredi stanje.

18. Tožnik težko popravljivo škodo utemeljuje s tem, da obstaja nevarnost, da bo še pred odločitvijo o morebitni pritožbi predan Republiki Avstriji. S tem v zvezi sodišče pojasnjuje, da Dublinska uredba v tretjem odstavku 29. člena določa, da če se izkaže, da je bila oseba predana pomotoma ali je bila odločitev o predaji na podlagi pritožbe ali ponovnega pregleda razveljavljena po tem, ko je bila predaja že izvedena, država članica, ki je predajo izvedla, osebo nemudoma ponovno sprejme. Tudi če bi bil tožnik že predan Republiki Avstriji, bi ga v tem primeru Republika Avstrija ponovno vrnila Republiki Sloveniji, zato sama predaja za tožnika ne predstavlja težko popravljive škode.

19. Iz navedenih razlogov je sodišče zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo, ker tožnik ni izkazal težko popravljive škode.