Jedro

Zmotno je stališče tožene stranke, da zato, ker spornega potrdila tožniku ni izdala organizacija pooblaščena za kontrolo ekoloških pridelkov in živil, izbrana na podlagi Pravilnika, tožnik ne izpolnjuje pogojev za dodelitev sredstev za SKOP-EK. Navedeno dejstvo, ob upoštevanju okoliščin, nastalih zaradi predpisov sprejetih v letu 2001, zaradi katerih je postala edina organizacija, pooblaščena za izdajo certifikata, šele z odločbo z dne 25.9.2001, ne more zadoščati za sklep, da tožnik pri kmetovanju v letu 2001, ni upošteval predpisov o ekološki pridelavi in predelavi kmetijskih pridelkov oziroma živil.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano številka 321-17-1785/2002/39 z dne 23.10.2009 se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožniku stroške postopka v znesku 420,00 EUR v 15-ih dneh po prejemu sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Ministrstvo za gozdarstvo, kmetijstvo in prehrano je z izpodbijano odločbo, izdano v zvezi s sodbo Upravnega sodišča RS, Oddelek v Novi Gorici opr. št. U 365/2007-15 z dne 27.5.2009, zavrnilo zahtevek za neposredna plačila za ukrep SKOP – ekološko kmetovanje za leto 2001, na površini 13,33 ha, ki ga je tožnik podal z vlogo za neposredna plačila za leto 2001. Po povzemanju navedb v tožnikovi pritožbi zoper odločbo Agencije RS za kmetijske trge in razvoj podeželja številka 321-22-046608-2001, s katero je bilo prvič odločeno v obravnavani zadevi dne 17.9.2002 in v vloženih tožbah obravnavanih v upravnih sporih z opr. št. U 232/2002 in z opr. št. U 365/2007, tožena stranka navaja, da je izpodbijano odločbo izdala skladno z napotili in pojasnili, ki glede upravičenosti stranke do neposrednih plačil za ukrep SKOP – ekološko kmetovanje za leto 2001 na površini 13,13 ha, izhajajo iz pravnomočne sodbe upravnega sodišča U 365/2007-15 z dne 27.5.2009. Po citiranju določb 2. in 19. člena Uredbe o izvedbi ukrepov kmetijske politike za leto 2001 (Uradni list RS, št. 34/01 in 55/01 – v nadaljevanju uredba), 5. člena Uredbe o Slovenskem kmetijsko okoljskem programu in uvedbi neposrednih plačil za ukrepe v letu 2001 (EKO 2, EKO 3), (Uradni list RS, št. 34/01, v nadaljevanju uredba SKOP, 6. člena Pravilnika o ekološki pridelavi in predelavi kmetijskih pridelkov oziroma živil (Uradni list RS, št. 31/01) in 1. in 6. člena Pravilnika o tehničnih in organizacijskih pogojih, ki jih morajo izpolnjevati organizacije za kontrolo ekoloških kmetijskih pridelkov oziroma živil (Uradni list 56/01), na podlagi ugotovitve, da dokazilo, ki ga je priložil tožnik vlogi, ne dokazuje upoštevanja predpisa o ekološki predelavi in predelavi kmetijskih pridelkov oziroma živil v letu 2001 in da priloženega dokazila ni izdala pooblaščena organizacija za kontrolo, tožniku pojasnjuje, da ne izpolnjuje pogojev za dodelitev sredstev. V zvezi s tožnikovo trditvijo, da je bilo pravno in dejansko nemogoče, da bi do 30.9.2001 predložil certifikat Kmetijsko gozdarskega zavoda Maribor, ki je bila edina pooblaščena za izvajanje kontrole, pa tožena stranka ugotavlja, da je organ prve stopnje v letu 2001 od 2676 vloženih zahtevkom ugodil kar 2184 zahtevkom, ki so izpolnjevali pogoje za dodelitev sredstev, vključno s pravočasno poslanim dokazilom, to je s poročilom oz. certifikatom, ki dokazuje upoštevanje predpisa o ekološki pridelavi in predelavi kmetijskih pridelkov oziroma živil v letu 2001 izdanim s strani pooblaščene organizacije za kontrolo. Zato je po presoji tožene stranke navedena tožnikova trditev neutemeljena. V nadaljevanju navaja razloge, na podlagi katerih ni mogla slediti tožnikovim trditvam, s katerimi izpodbija pravilnost in zakonitost uredbe in ostalih predpisov in zaradi katerih ni mogla uporabiti predpisov, ki so v zadevah podpore ekološkemu kmetovanju veljali v letu 2000. Ker je podlaga za dodelitev neposrednih plačil za ekološko kmetovanje v letu 2001 uredba SKOP in Slovenski kmetijsko okoljski program, tožena stranka ugotavlja, da tožnikov zahtevek za dodelitev sredstev za neposredna plačila za SKOP-EK za leto 2001 na površini 13,33 ha ne izpolnjuje vseh predpisanih pogojev in se zato zavrne.

Tožnik v tožbi navaja, da je razlaganje tožene stranke pravno zmotno in da so si razlogi sami s seboj v nasprotju. Navaja, da bi ga morala tožena stranka, ob nesporni ugotovitvi, da je bila njegova vloga pravilna in popolna, če je menila, da priloženo potrdilo ni ustrezno, pozvati naj vlogo dopolni. V zvezi s tem opozarja na stališče, ki ga je zavzelo sodišče v sodbi z dne 27.5.2009, po katerem bi morala tožena stranka priloženo sporno potrdilo obravnavati kot ustrezno. V nadaljevanju z navajanjem njemu dostopnih podatkov izpodbija ugotovitev tožene stranke, da je v letu 2001 2184 kmetijskih gospodarstev dobilo izplačano podporo za ekološko kmetovanje in da so njihovi zahtevki izpolnjevali vse predpisane pogoje vključno s pravočasno poslanim dokazilom to je poročilom oz. certifikatom. Vztraja pri trditvi, da Kmetijsko gozdarski zavod Maribor, ki je bil šele z dnem 25.9.2001 imenovan za pooblaščeno organizacijo, od tega dne dalje pa do 30.9.2001 lahko izdal veljavna potrdila. Navaja, da je zato absurdno stališče tožene stranke, da bi tožnik, če bi dne 25.9.2001 zaprosil pooblaščeni zavod za kontrolo, lahko do 30.9.2001 priložil predpisani certifikat. V nadaljevanju na podlagi predpisov, s katerimi je bilo urejeno ekološko kmetovanje in nadzor pred letom 2001, razlaga postopek ugotavljanja izpolnjevanja pogojev za pridobitev sredstev tudi v letu 2001, ko nadzor pooblaščene organizacije še ni zaživel. V zvezi s tem sodišču predlaga, naj opravi poizvedbe pri pooblaščenem zavodu o tem koliko potrdil oz. certifikatov o opravljeni kontroli ekološkega kmetovanja na podlagi vlog prosilcev podanih v času od 25.9.2001 do 30.9.2001, je bilo v letu 2001 izdanih in v katerem obdobju in naj pridobi tudi pogodbo sklenjeno na podlagi odločbe z dne 25.9.2001 med poobl. zavodom in toženo stranko. Toženi stranki očita, da je izpodbijano odločbo izdala v nasprotju z jasnim napotilom sodišča in z namenom zavlačevanja. Ker s tem povzroča tožniku težko popravljivo škodo, sodišču predlaga, da zato, ker narava stvari to dopušča in dajejo podatki v spisih zanesljivo podlago tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in toženi stranki naloži, da tožniku izplača sredstva iz naslova neposrednih plačil za ukrep SKOP – ekološko kmetovanje za leto 2001 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti do izplačila in ji naloži plačilo stroškov sodnega postopka. Podrejeno pa sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi, zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek in ji naloži plačilo stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih navedenih v izpodbijani odločbi. Zatrjuje, da tožnik v tožbi, s tem, ko se sklicuje na Uredbo vlade RS o uvedbi finančnih intervencij za ohranjanje in razvoj kmetijstva ter proizvodnjo hrane za leto 1999 (Uradni list RS, št. 9/99) navaja razloge, ki jih v pritožbi ni navajal. Vztraja tudi pri ugotovitvah podanih v obrazložitvi izpodbijane odločbe, ki jih tožnik s tožbo izpodbija. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožnik v pripravljalni vlogi med drugim navaja, da je bila med toženo stranko in Kmetijsko gozdarskim zavodom Maribor, na podlagi odločbe, objavljene v Uradnem listu RS dne 4.10.2001, sklenjena pogodba dne 23.10.2002. Ker je pogodba pričela veljati z dnem, ko sta jo podpisali obe stranki, je ob upoštevanju določb Pravilnika o ekološki pridelavi in predelavi, navedenem v pogodbi, edino možen zaključek, da je navedeni zavod kot pooblaščena organizacija lahko izdajal ustrezna potrdila oz. certifikate šele v letu 2003. Izpodbijana odločitev je zato neživljenjska in sprejeta ob nelogični uporabi predpisov.

Tožba je utemeljena.

V zadevi je še vedno sporno vprašanje ali je tožnikova vloga za dodelitev sredstev za SKOP-EK brez certifikata pooblaščene organizacije popolna.

Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano je izdalo izpodbijano odločbo v ponovnem postopku opravljenem na podlagi sodbe tega sodišča U 365/2007-15 z dne 27.5.2009. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je tožena stranka ponovno presodila, da je tožnikova vloga popolna in razumljiva, tožnikov zahtevek pa je kljub temu zavrnila z utemeljitvijo, da tožnik vlogi ni predložil predpisanega potrdila oziroma certifikata, s katerim se po 19. členu Uredbe dokazuje upoštevanje predpisa o ekološki pridelavi in predelavi kmetijskih pridelkov oziroma živil v letu 2001 in ga izda pooblaščena organizacija za kontrolo do 30.9.2001. Tožena stranka je na podlagi podatkov namreč ugotovila, da Združenje sonaravnih kmetov Slovenije, ki je tožniku izdalo potrdilo z dne 30.6.2001 priloženo k vlogi, v času izdaje potrdila ni bilo pooblaščeno za kontrolo.

Sodišče je že v sodbi z dne 27.5.2009 ob upoštevanju 8. člena Uredbe zavzelo stališče, da tožnik, ki je predložil potrdilo o tem, da so izpolnjeni pogoji za ekološko oziroma sonaravno kmetovanje, ni bil seznanjen s stališči upravnega organa, da omenjeno potrdilo ni ustrezno, in da zato ni imel razloga, da bi svojo vlogo dopolnjeval z novim certifikatom. V navedeni sodbi je izražen tudi dvom sodišča o tem, da bi tožnik do 30.9.2001 lahko predložil certifikat od Kmetijsko gozdarske zbornice Maribor, ob dejstvu, da se mora upravičenec pooblaščeni organizaciji prijaviti do 31. decembra za kontrolo v naslednjem letu, saj je potrebno izpolnjevanje pogojev iz Pravilnika ugotavljati s spremljanjem in pregledovanjem ekoloških kmetijskih gospodarstev.

Po oceni sodišča je zmotno stališče tožene stranke, ki meni, da zato, ker spornega potrdila tožniku ni izdala organizacija pooblaščena za kontrolo ekoloških pridelkov in živil, izbrana na podlagi Pravilnika o tehničnih in organizacijskih pogojih, ki jih morajo izpolnjevati organizacije za kontrolo ekoloških pridelkov oziroma živil (Uradni list RS, št. 56/01), tožnik ne izpolnjuje pogojev za dodelitev sredstev za SKOP-EK. Navedeno dejstvo, ob upoštevanju okoliščin nastalih zaradi predpisov sprejetih v letu 2001, zaradi katerih je postala edina organizacija pooblaščena za izdajo certifikata šele z odločbo z dne 25.9.2001, ne more zadoščati za sklep, da tožnik pri kmetovanju v letu 2001, ni upošteval predpisov o ekološki pridelavi in predelavi kmetijskih pridelkov oziroma živil. Na podlagi ugotovitve, da potrdila oz. certifikata ni izdala organizacija, ki po predpisih iz leta 2001 za to ne izpolnjuje pogojev, bi morala tožena stranka to dejstvo ugotoviti tako, da bi od tožnika zahtevala, da vlogo dopolni s certifikatom organizacije pooblaščene z odločbo z dne 25.9.2001, ki bi po opravljeni kontroli lahko ugotovila ali je tožnikovo kmetovanje v letu 2001 skladno s predpisi o ekološkem kmetovanju. Dejstvo, da so bila sredstva za SKOP-EK v letu 2001 upravičencem, ki so predložili certifikat pooblaščene organizacije dodeljena, namreč ne pomeni, da takšnega certifikata po opravljeni kontroli ne bi mogel pridobiti tudi tožnik, če bi ga upravni organ pozval, da vlogo z njim dopolni.

To pa pomeni, da bo morala tožena stranka, ki sicer še vedno ugotavlja, da je tožnikova vloga popolna in razumljiva, če meni, da tožnik s predloženim potrdilom ne dokazuje upoštevanje predpisov o ekološki pridelavi in predelavi kmetijskih pridelkov oziroma živil v letu 2001, tožnika pozvati naj to dejstvo izkaže s certifikatom pooblaščene organizacije. Po zahtevani dopolnitvi pa bo morala vlogo tožeče stranke presoditi še po vsebini. Sodišče pripominja, da bo le tako tudi tožniku zagotovljeno enako obravnavanje kot upravičencem, ki so lahko po 25.9.2001 zvedeli za pooblaščeno organizacijo in so šele po navedenem datumu lahko vlogi priložili tudi njen certifikat. Na podlagi navedenega sodišče ugotavlja, da tožena stranka v izpodbijani odločbi ni upoštevala mnenja in napotkov sodišča podanih v sodbi U 365/2007-15 z dne 27.5.2001. Ob že navedenih spornih, še vedno spornih dejstvih sodišče ni imelo podlage, da bi samo odločilo o zahtevi, ki je predmet izpodbijane odločbe.

Sodišče je zato tožbi ugodilo in je izpodbijano odločbo odpravilo po 2. in 3. točki 1. odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10 – ZUS-1). Tožena stranka, ki ji je zadeva vrnjena v ponoven postopek bo morala v skladu s 4. odstavkom istega člena izdati novo odločbo.

Izrek o stroških temelji na določbi 3. odstavka 25. člena ZUS-1. Višino stroškov, ki so tožniku zastopanem po odvetniku nastali v tem postopku je sodišče odmerilo v skladu z 2. odst. 3. členom Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku (Uradni list RS, št. 24/07), to je v znesku 350,00 EUR s pripadajočim 20% DDV.