Jedro

Obstoj utemeljenega suma, da je določena oseba storila kaznivo dejanje, mora sodišče posebej ugotavljati v zvezi z odločitvijo o priporu, ko še ni izdan sklep o preiskavi oziroma takrat, kadar utemeljen sum ni ugotovljen s pravnomočno obtožnico.

Izrek

Pritožbi se zavrneta kot neutemeljeni.

Obrazložitev

1. S pritožbeno izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so zoper obtožene A. A., B. B. in C. C. razlogi za pripor še vedno podani, prav tako tudi pogoji za ukrep javljanja na policijsko postajo, ki je bil odrejen zoper obtženega D. D. 2. Zoper sklep sta se pravočasno pritožila zagovornika obtoženih A. A. in C. C. Zagovornik obtoženega A. A. navaja, da se pritožuje iz vseh razlogov in predlaga spremembo sklepa tako, da se pripor odpravi oziroma nadomesti z milejšim ukrepom in sicer z javljanjem na policijski postaji. Zagovornica obtoženega C. C. ne navaja razlogov za pritožbo, smiselno pa uveljavlja pritožbeni razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga spremembo sklepa, da se pripor nadomesti z milejšim ukrepom.

3. Pritožbi nista utemeljeni.

4. Uradni preizkus pritožbeno izpodbijanega sklepa, ki ga je pritožbeno sodišče opravilo v smislu določila petega odstavka 402. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), ni nakazal kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, preizkus izpodbijanega sklepa v luči pritožbenih navedb pa je pokazal, da ni moč slediti pritožnikoma pri zavzemanju za spremembo izpodbijanega sklepa. Pritožbeno sodišče namreč ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zanesljivo ugotovilo ter razumno in prepričljivo utemeljilo danost vseh pogojev za pripor. Gre za utemeljen sum storitve obtožencema očitanega kaznivega dejanja, njuno ponovitveno nevarnost in begosumnost ter za sorazmernost in neogibno potrebnost pripora, v smislu določb 20. člena Ustave Republike Slovenije.

5. Pritožnik uvodoma nasprotuje prvostopenjski ugotovitvi o obstoju utemeljenega suma, ki izhaja iz točke 4. obrazložitve izpodbijanega sklepa. Utemeljen sum je prvostopenjsko sodišče oprlo na pravnomočno obtožnico in vse dokaze, na katerih slednja sloni in so bili izvedeni tekom kazenskega postopka ter zaključilo, da se okoliščine od zadnjega pravnomočnega podaljšanja izrečenih osebnih omejevalnih ukrepov niso v ničemer spremenile. Obstoj utemeljenega suma, da je določena oseba storila kaznivo dejanje, mora sodišče posebej ugotavljati v zvezi z odločitvijo o priporu, ko še ni izdan sklep o preiskavi oziroma takrat, kadar utemeljen sum ni ugotovljen s pravnomočno obtožnico. V ostalih primerih pa sodišče utemeljen sum ponovno presoja le, če ugotovi obstoj novih dejstev in okoliščin, ki so za obstoj utemeljenega suma pomembne. Ob pritožbeno neizpodbijanem zaključku o neobstoju takšnih novih okoliščin in dejstev, zagovornik obtoženega A. A. ne more pritožbeno uspeti z zgolj na načelni rani izraženim nasprotovanjem prvostopenjskim ugotovitvam. Glede že večkrat ponovljenih in preizkušenih pritožbenih trditev o nezakonitosti pridobljenih dokazov pa drugostopenjsko sodišče pojasnjuje, da se je tako pritožbeno (nazadnje v sklepu z dne 14. 12. 2022) kot tudi vrhovno sodišče (v sodbi z dne 15. 12. 2022) do teh navedb že opredelilo, pa se v izogib ponavljanju pri tokratnem odločanju v celoti sklicuje na razloge, ki izhajajo iz teh listin.

6. Nobenega dvoma tudi ni v pravilnosti prvostopenjskega zaključka o obstoju ponovitvene nevarnosti in begosumnosti obeh pritožnikov. V 6. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa ugotovljene številne objektivne in subjektivne okoliščine ponovitvene nevarnosti kot tudi številne okoliščine, ki kažejo na to, da bi obtoženca v primeru izpustitve na prostost zapustila Republiko Slovenijo in se s tem izognila kazenskemu postopku, tudi po sodbi pritožbenega sodišča vodijo do utemeljenega zaključka o obstoju obeh pripornih razlogov. Ob tem, ko tokratni pritožbi tudi v tem delu ne vnašata ničesar novega, ko se pritožbeno ne zatrjujejo spremenjene okoliščine, pritožbeno sodišče pa se je že opredelilo do izpostavljenih pretekle zaposlitve in načina preživljanja obtoženega C. C., nekaznovanosti oziroma drugovrstnosti pravnomočno ugotovljenih kaznivih dejanj, pritožbeno očitane diskriminatornosti prvostopenjske odločitve v luči odrejenega milejšega osebnega omejevalnega ukrepa drugemu soobtožencu, teže naveznih okoliščin na Republiko Slovenijo in tujo državo ter obžalovanja storjenih dejanj, pritožbeno sodišče tudi v tem delu nima razlogov, da bi sprejeta stališča pritožbenega kot tudi vrhovnega sodišča spremenilo, zato se na razloge sodbe vrhovnega sodišča z dne 15. 12. 2022 in pritožbenega sklepa z dne 14. 12. 2022, ponovno sklicuje.

7. Pritožbeno sodišče je zaključilo tudi, da sta zoper obtoženca odrejena osebna omejevalna ukrepa nujno potrebna za zagotovitev varnosti ljudi in za nemoten tek kazenskega postopka ter sorazmerna, čemur pritožbi ne nasprotujeta. Ob takšnih zaključkih je neutemeljeno tudi pritožbeno pričakovanje, da bi bila že pritožbeno predlagana milejša osebna omejevalna ukrepa zadostna za zasledovanje ciljev odreditve priporov.

8. Glede na navedeno pritožbene navedbe niso utemeljene, pritožbeno sodišče pa ni zaznalo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni (tretji odstavek 402. člena ZKP).

9. Če bo za obtoženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (določilo prvega odstavka 95. člena ZKP), bo sodno takso za zavrnitev pritožb zoper sklep o ugotovitvi danosti razlogov za pripor, po pravnomočnosti sodbe, odmerilo sodišče prve stopnje.