Jedro

Pri tožniku je zaradi posledic bolezni podana III. kategorija invalidnosti, ker več ni zmožen za delo „pajkista“, ki ga je opravljal, temveč za dela na drugem, fizično lažjem delovnem mestu, ki ni terensko, v skrajšanem delovnem času 4 ure dnevno. Ker pri tožniku ni dokazano, da tožnik do konca predsodnega postopka ne bi bil več zmožen za organizirano pridobitno delo, oz. da pri njem ne bi bilo preostale delovne zmožnosti z določenimi omejitvami, tožbeni zahtevek na razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti s priznanjem pravice do invalidske pokojnine ni utemeljen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik trpi sam svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločb št.... z dne 6. 8. 2013 in št. ... z dne 5. 2. 2013, razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in priznanje pravice do invalidske pokojnine od 9. 10. 2012 dalje (I. točka izreka). Hkrati je izreklo, da stroški postopka tožnika bremenijo proračun (II. točka izreka). Zaključilo je, da sta izpodbijana upravna akta o razvrstitvi tožnika v III. kategorijo invalidnosti in priznanih pravicah na temelju preostale delovne zmožnosti, pravilna in zakonita.

2. Zoper sodbo je tožnik vložil pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje. Priglaša stroške pritožbe. Hkrati predlaga oprostitev plačila sodnih taks ker nima denarja za preživljanje, ne premoženja večje vrednosti, da bi jih lahko poravnal. Ne strinja se z dokaznim zaključkom sodišča, da inkontinenca blata ni objektivizirano dokazana, niti z zavrnitvijo dokaznega predloga, da se pred izvedenskim organom opravi anoraktalna manometrija. Sodišče se ni opredelilo do izvida primarija A.A., iz katerega izhaja, da je poizkušal izvesti pregled manometrije, vendar se je odločil, da ga zaradi nevarnosti poškodbe ne bo opravil. Nezakonito in neustavno je, da zaradi svojega slabega zdravstvenega stanja ne bo mogel opraviti zahtevane preiskave in tako dokazati, da je tudi objektivno inkontinenten. Sicer pa bi sodišče, v kolikor je ocenilo, da zahtevanega dokaza ni moč izvesti, moralo njegovo zdravstveno stanje oceniti glede na druge dokaze in ob upoštevanju, da sta tako IK I kot specialist radioterapije in onkologije izrecno izjavila, da je v celoti inkontinenten, ugoditi zahtevku. Že sam izvedenec je potrdil, da je preiskava izredno boleča, kljub temu pa bi jo bil pripravljen opraviti, da bi se dokazala popolna nezmožnost za delo in razlogi za razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Ob preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je izpodbijana zavrnilna sodba izdana ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju in pravilno uporabljenem materialnem pravu.

5. V postopku ni prišlo do procesnih kršitev iz 2. odstavka 350. v zvezi z 2. odstavkom 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 in 45/2008; v nadaljevanju ZPP), na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti. Sodba je utemeljena z odločilnimi dejanskimi in pravilnimi pravnimi razlogi, ki jih pritožbeno sodišče ne navaja znova, temveč na pritožbene navedbe dodaja le še naslednje.

6. Glede na 252. člen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s poznejšimi spremembami; v nadaljevanju ZPIZ-1) v zvezi z 58. in 72. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004; v nadaljevanju ZDSS-1) sodišče v tem socialnem sporu presoja pravilnost in zakonitost izpodbijanih upravnih aktov o priznanih pravicah iz invalidskega zavarovanja na temelju preostale delazmožnosti. Presoja teh odločb pa je dopustna ob upoštevanju dejanskega zdravstvenega stanja, kakršno je bilo izkazano z medicinsko listinsko dokumentacijo do konca predsodnega upravnega postopka.

Predhodno navedeno seveda pomeni, da je sodišče po pridobitvi sodno izvedenskega mnenja Komisije za fakultetna izvedenska mnenja (list. št. 30-38; v nadaljevanju : fakultetna komisija) in izpovedi obeh članov fakultetne komisije (list. št. 58), tožnikove nadaljnje dokazne predloge, še zlasti izvedbo dodatne diagnostične preiskave, utemeljeno zavrnilo. Iz zapisnika z zadnje glavne obravnave niti ne izhaja, da bi tožnik zoper takšni procesni sklep v smislu 286.b člena ZPP takoj ugovarjal. Že zato v pritožbenem postopku ne more uspešno vztrajati pri istem dokaznem predlogu, niti ni utemeljeno pritožnikovo zatrjevanje nezakonitosti ali neustavnosti zavrnitve dokaznega predloga, češ da je bil onemogočen objektivno dokazati inkontinenco. Potrebno je upoštevati, da pojem zdravljenja zajema tako diagnostiko, kot zdravljenje v ožjem pomenu(1) , ki ne more biti predmet dokazovanja v postopku sodnega varstva pravic iz invalidskega zavarovanja.

V predmetnem sodno socialnem sporu o pravicah iz invalidskega zavarovanja, priznanih na temelju III. kategorije invalidnosti, v katerem se presoja pravilnost in zakonitost izpodbijanih posamičnih upravnih aktov, že načeloma ni mogoče uspešno zahtevati diagnostičnih preiskav. Šlo bi za pridobivanje novejše listinske medicinske dokumentacije, ki je kvečjemu lahko podlaga za uvedbo novega predsodnega upravnega postopka. Torej novega predloga izbranega osebnega zdravnika za uvedbo postopka za uveljavljanje pravic iz invalidskega zavarovanja pri toženi stranki.

7. Sicer pa pritožbeno sodišče v celoti soglaša z dokaznim zaključkom prvostopenjskega sodišča, da v obravnavani zadevi ni podan dejanski stan iz 1. alineje 2. odstavka 60. člena ZPIZ-1. Ni dokazano, da tožnik do konca predsodnega postopka več ne bi bil zmožen za nobeno organizirano pridobitno delo, oz. da pri njem nebi bilo preostale delovne zmožnosti z določenimi omejitvami, vključno s časovno razbremenitvijo.

Čeprav je IK I v predsodnem postopku ocenila, da naj bi bila pri tožniku podana I. kategorija invalidnosti, je ob uradni kontroli te ocene IK II menila drugače. Ocenila je, da je pri njem zaradi stanja po operaciji karcinoma rektosigme, delni resekciji debelega črevesa in ledvenega bolečinskega sindroma, od 9. 10. 2012 dalje zaradi posledic bolezni podana III. kategorija invalidnosti, ker več ni zmožen za delo „pajkista“, ki ga je opravljal, temveč dela na drugem, fizično lažjem delovnem mestu, ki ni terensko, v skrajšanem delovnem času 4 ure dnevno. Ugotovitev obstoja preostale delazmožnosti je utemeljevana z dejstvom, da pri tožniku ni znakov recidiva, da relativno zadržuje blato in da je mlajša oseba. Hkrati je ugotovljeno, da bo za potrditev eventualne disfunkcije zunanjega sfinktra potrebno opraviti rektalno manometrijo in kontrolno slikanje hrbtenice ter s tema izvidoma zavarovanca (v tem sodnem postopku: tožnika) ponovno predstaviti področni IK.

8. Takšna ocena sprememb zdravstvenega stanja tožnika iz predsodnega upravnega postopka pa je le še dodatno potrjena s pisnim sodno izvedenskim mnenjem fakultetne komisije ter izpovedjo njunih članov na glavni obravnavi.

Iz izpovedi specialista gastroenteorologa med drugim prepričljivo izhaja, da v listinski medicinski dokumentaciji razen anamnestičnih zapisov, ni nobenega objektivnega dokaza o zatrjevani inkontinenci blata. Tožniku je odstranjenega 15 cm črevesja. V predelu, ki preide v danko je določen kot, ki se odpira. Ta je bil odstranjen zato ima tožnik občutek, da se danka razteza, kar pa še ne pomeni, da gre za inkontinenco. Morebiten obstoj inkontinence se dokazuje z endoskopskim ultrazvokom in manometrijo. Po strokovnem mnenju sodnega izvedenca ob preiskavi ne bi smelo priti do poškodbe, so pa lahko prisotne hude bolečine. Pred tem bi morala biti ugotovljena struktura tkiva. Dopustil je sicer možnost predrtja ali poke, ki bi jo spremljala krvavitev ter poudaril, da zaradi rigidnosti danke sicer lahko prihaja do pogostejšega iztrebljanja, kar samo po sebi tudi ne pomeni inkontinence.

S prepričljivim sodno izvedenskim mnenjem je dejansko stanje v predmetni zadevi dovolj razčiščeno, zatrjevan pritožbeni razlog nepopolne in nepravilne ugotovitve dejanskega stanja, pa ni podan. Posledično je utemeljeno zavrnjen tožbeni zahtevek na odpravo izpodbijanih upravnih aktov o priznanih pravicah iz invalidskega zavarovanja na podlagi preostale delovne zmožnosti, razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti ter priznanje pravice do invalidske pokojnine.

9. Čeprav se sodišče prve stopnje res ni opredelilo do možnosti morebitnih zapletov pri manometriji, niti do zapisa dr. A.A. z dne 16. 1. 2015 (priloga A/19) o razlogih za neizvedbo manometrije medeničnega dna, ni nekritično sledilo izvedenskemu mnenju, kot neutemeljeno poudarja pritožba. Sodba iz tega razloga nima pomanjkljivosti, da je ne bi bilo mogoče preizkusiti, oz. zavrnjena diagnostika več kot dve leti po končanem predsodnem postopku, ne more pogojevati drugačne odločitve od izpodbijane.

Kot predhodno že izrecno poudarjeno, je na podlagi novejše listinske medicinske dokumentacije, vključno z morebitnim izvidom, ki bi objektiviziral zatrjevano inkontinenco, mogoče ponovno uveljavljanje pravic iz invalidskega zavarovanja v novem postopku pri toženi stranki. Seveda je za izvedbo diagnostike, še zlasti invazivne, če se ta izvaja izključno za pravne namene, potrebno predhodno preiskovančevo soglasje. Izkustveno je tudi znano, da pri medicinskih posegih, četudi gre za „rutinske“, lahko prihaja do zapletov, ki ji ni mogoče vnaprej izključiti.

10. Ker pri tožniku inkontinenca blata, zaradi katere naj bi bil popolnoma nezmožen za organizirano pridobitno delo ni dokazana, je morala pritožba v tej smeri ostati brezuspešna. Glede na razpoložljivo listinsko medicinsko dokumentacijo je sodišče prve stopnje, enako kot pred njim že tožena stranka pravilno zaključilo, da je pri njem še podana preostala delovna zmožnost z določenimi omejitvami, vključno s časovno razbremenitvijo.

11. Zaradi obrazloženega je potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in na podlagi 353. člena ZPP potrditi zavrnilno sodbo sodišča prve stopnje.

12. Glede na 71. člen ZDSS-1 v sodno socialnih sporih o pravicah do in iz socialnih zavarovanj, med katere se uvršča tudi predmetni spor o pravici do invalidske pokojnine na temelju I. kategorije invalidnosti, ni taksne zavezanosti. Pritožnikov predlog za oprostitev plačila sodnih taks je zato popolnoma brezpredmeten.

13. Ob takšnem pritožbenem izidu je potrebno v skladu s 154. členom ZPP hkrati odločiti, da trpi pritožnik sam svoje stroške pritožbenega postopka.

(1) Takšno stališče je zavzelo tudi Vrhovno sodišče RS v zadevi opr. št. VIII Ips 138/2015.