Jedro

Obnova upravnega postopka je izredno pravno sredstvo, ki se začne po uradni dolžnosti ali na vlogo predlagatelja (kot v obravnavanem primeru), uspeh glede obnove pa se meri glede na uspeh v zvezi z dovolitvijo obnove in odločitvijo v obnovljenem postopku. Predlagatelja obnove v tem postopku glede na navedeno nista uspela, zato bi bilo treba odločitev o stroških postopka opreti tudi na določbo prvega odstavka 114. člena ZUP.

Izrek

Zadevi IV U 42/20111 in IV U 43/2011 se združita v skupno obravnavo in odločanje ter se zadeva naprej vodi kot zadeva IV U 42/2011. Tožbi se ugodi. Odločba RS, Ministrstva za okolje in prostor, št. 35108-216/2006/38-KJ z dne 14. 2. 2011 se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki C.C. in tožeči stranki A.A. in B.B. stroške upravnega spora v višini 350 EUR, povečane za 20% DDV, v roku 15 dni, do tedaj brez obresti, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Upravna enota Celje, Oddelek za okolje in prostor, je z odločbo 351-588/2005-88(067) odločila, da sta predlagatelja obnove postopka, A.A. in B.B., dolžna povrniti stroške nastale v postopku odločanja o obnovi postopka, končanega z odločbo Upravne enote, št. 351-588/2005-61 (0367) z dne 22. 6. 2009, s katero je pravnomočno gradbeno dovoljenje UE Celje, št. 35102-554/2003-4/LG z dne 23. 6. 2004 ostalo v veljavi, in ki se nanašajo na izdelavo izvedenskega mnenja, ki ga je izdelal Zavod za varstvo pri delu d.d. Ljubljana (v nadaljevanju ZVD) dne 8. 1. 2009, v višini 6.195,63 EUR in stroške, ki so nastali nasprotni stranki v postopku, investitorju C.C., v višini 466,31 EUR.

Ministrstvo za okolje in prostor, kot drugostopenjski upravni organ, je z odločbo, št. 35108-216/2006/38-KJ z dne 14. 2. 2011, odpravilo odločbo Upravne enote Celje, št. 351-588/2005-88 (0367) z dne 30. 9. 2010 v delu, ki se nanaša na plačilo stroškov nastalih z izdelavo izvedeniškega mnenja v višini 6.195,63 EUR in odločilo, da so A.A., B.B. in C.C. dolžni, vsak v višini 2.065,12 EUR, v roku 15 dni po dokončnosti te odločbe, povrniti stroške postopka, ki so nastali zaradi izdelave izvedeniškega mnenja Zavoda za varstvo pri delu d.d., z dne 8. 1. 2009. Odločilo je tudi, da je C.C. dolžan A.A. in B.B. povrniti stroške postopka v višini 68,85 EUR.

Odločitev temelji na ugotovitvi, da pritožnika pritožbe v delu, ki se nanaša na odmero stroškov zastopanja investitorja (C.C.) nista izpodbijala, prav tako pa v tem delu ni bilo storjenih bistvenih kršitev določb postopka, niti kršitve materialnega zakona. Kot sporne je drugostopenjski organ obravnaval stroške, ki so nastali zaradi izdelave izvedeniškega mnenja Zavoda za varstvo pri delu d.d. Ljubljana, št. LFIZ-20080234-GD z dne 8. 1. 2009, v višini 6.195,63 EUR. Pojasnil je, da se je dokaz z izvedencem opravil v interesu vseh v postopku udeleženih strank, prav tako je bila izvedba tega dokaza nujna, ker so stranke v zvezi s tem predložile povsem nasprotujoče dokaze, prav tako stranke izvedbi dokaza niso nasprotovale. Ker je prvostopenjski upravni organ naložil plačilo stroškov izdelave izvedeniškega mnenja le pritožnikoma, je s tem zmotno presodil dokaze in iz ugotovljenih dejstev napravil napačen sklep glede dejanskega stanja, posledično pa je bil tudi napačno uporabljen pravni predpis na podlagi katerega je bilo odločeno o stvari sami. Skladno z določbo 114. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) in upoštevaje dejstvo, da sta pritožnika deloma zmagala s svojim zahtevkom (njuni pritožbi je bilo v tem postopku ugodeno, nista pa uspela s svojim zahtevkom v obnovi postopka), je bilo treba pritožnikoma v sorazmerju priznati stroške postopka zaradi pravnega zastopanja po 5. točki 28. tar. št. Odvetniške tarife s pripadajočim davkom, v skupni višini 68,85 EUR. Drugostopenjski upravni organ je odgovoril tudi na pritožbeno navedbo, da o stroških postopka priglašenih s pritožbo z dne 7. 1. 2010, zoper odločbo prvostopenjskega upravnega organa z dne 30. 12. 2009 še ni bilo odločeno. Pojasnil je, da mora o teh stroških, v skladu z odločbo pritožbenega organa z dne 4. 8. 2010, prvostopenjski organ še odločiti.

Tožbo zoper izpodbijano odločitev drugostopenjskega organa je vložil C.C., ki navaja, da sta postopek obnove začela A.A. in B.B., sam pa za vodenje takšnega postopka ni imel nobenega interesa. Sam je v postopku predložil strokovno mnenje D. d.o.o., s katerim je dokazoval, da navedbe predlagateljev obnove o prekomernih vplivih gradnje na okolje niso utemeljene, vendar sta A.A. in B.B. zatrjevala in predlagala nove dokazne predloge. Sporno dokazovanje je bilo tako odrejeno na njuno zahtevo. Tožnik je sam trpel stroške izvedeniškega mnenja, ki ga je naročil pri družbi C. d.o.o. in tega stroška ni priglasil kot strošek postopka. Prav tako sta A.A. in B.B. po pridobitvi izvedeniškega mnenja ZVD zahtevala še dopolnitev mnenja, kar je povzročilo še dodatne stroške, vendar na koncu z mnenjem nista soglašala in sta zahtevala celo postavitev dodatnih izvedencev gradbene in cestno prometne stroke. Prav tako sta A.A. in B.B. s svojimi zahtevki v upravnem postopku, katerega sta zahtevala, v celoti propadla, kar vse pomeni, da ne obstoji zakonska podlaga za naložitev dela teh stroškov tožniku. Sklicuje se tudi na stališče sodišča izraženo v obrazložitvi sodbe IV U 368/2009 z dne 29. 6. 2010. Nadalje opozarja, da je prvostopenjski upravni organ v obrazložitvi sklepa z dne 22. 10. 2008, št. 351-588/2005-34 (0367) zapisal, da bo o stroških izdelave izvida in mnenja izdan poseben sklep in sicer glede na uspeh postopka, kar je tudi v skladu s 113. členom ZUP. Opozarja tudi na določbo tožene stranke z dne 10. 11. 2009, iz katere je tudi razvidno, da se toženi stranki, ko je že odločalo o isti stvari, ni porajal dvom o nezakonitosti odločitve o stroških zaradi neuporabe tako imenovanega pravnega interesa stranke. Predlaga, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo in mu povrne stroške postopka.

Tožeči stranki A.A. in B.B. v tožbi navajata, da je odločitev tožene stranke nepravilna zato, ker so stroški deljeni na tri enake dele, namesto na dva dela. Tožena stranka je namreč predlagatelja obnove nepravilno štela za dve stranki, kljub temu da sta v postopku nastopala skupaj, kot ena stranka. Poleg tega sta bila v konkretnem primeru zastopana le dva nasprotujoča si interesa, torej interes predlagatelja in interes investitorja, kar vse pomeni, da bi morala tožena stranka stroške upravnega postopka razdeliti na dva dela, polovico v breme predlagateljev in polovico v breme investitorja. Opozarjata tudi, da je izpodbijana odločba nezakonita tudi zato, ker se tožena stranka ni opredelila do pritožbene navedbe, ki se nanaša na višino stroška izvedenca, ki je po mnenju tožeče stranke previsok. Sodišču predlaga odpravo izpodbijane odločbe in povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise in odgovor na tožbo, v katerem vztraja pri napadeni odločbi iz razlogov, razvidnih iz njene obrazložitve. Predlaga, da se tožba kot neutemeljena zavrne.

K 1. točki izreka: Sodišče lahko s sklepom združi v skupno obravnavo in odločanje več odprtih postopkov o istem predmetu, ki se vodijo pri oddelku sodišča (prvi odstavek 42. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Ker sta tožbi v postopkih, navedenih v 1. točki izreka, vloženi zoper isti upravni akt, je sodišče zadevi združilo zaradi skupnega obravnavanja in odločanja. V skladu z določbo prvega odstavka 249. člena Sodnega reda (v nadaljevanju SR), ki določa, da se spisi združijo tako, da se kasnejši spis vloži v prejšnjega, ter prvega odstavka 270. člena SR, da se pridružena zadeva odčrta kot rešena, je sodišče odločilo, da se združena zadeva vodi naprej pod starejšo opravilno številko IV U 42/2011. K 2. točki izreka: Tožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporna odločitev tožene stranke, drugostopenjskega upravnega organa, ki je po odpravi odločbe prvostopenjskega upravnega organa odločil, da so tožeče stranke, vsaka v višini 2.065,12 EUR, dolžne povrniti stroške nastale z izdelavo izvedeniškega mnenja Zavoda za varstvo pri delu, d.d. Ljubljana, št. FIZ-20080234-GD, z dne 8. 1. 2009, sporna pa je tudi višina navedenega stroška.

V obravnavani zadevi, upoštevaje dejstvo, da je zahtevek za povrnitev stroškov postopka akcesorni zahtevek in dejstvo, da mora stranka povrnitev stroškov zahtevati do izdaje odločbe, ni sporno, da je bilo o stroških postopka, ki so nastali z izdelavo prej navedenega izvedeniškega mnenja, prvič odločeno z odločbo prvostopenjskega upravnega organa, št. 351-588/2005-61 (0367) z dne 22. 6. 2009, skupaj z odločitvijo o glavni stvari, ki je bila v tem delu z odločbo drugostopenjskega organa št. 35108-216/2006-25-FM z dne 10. 11. 2009 odpravljena in zadeva vrnjena prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje. V tem postopku je Upravna enota Celje izdala odločbo št. 351-588/2005-76 (0367) z dne 30. 12. 2009, ki je bila z odločbo drugostopenjskega organa, št. 35108-216/2006-36-KJ z dne 4. 8. 2010 odpravljena in zadeva vrnjena prvostopenjskemu organu v postopek ponovnega odločanja. V ponovljenem postopku odločanja je prvostopenjski upravni organ izdal odločbo št. 351-588/2005-88 (0367) z dne 30. 9. 2010, odločbo, ki jo je drugostopenjski organ odpravil z odločbo št. 35108-216/2006/38-KJ z dne 14. 2. 2011 in o stroških postopka odločil sam.

Vprašanje, kdo na koncu postopka nosi stroške postopka, ureja določba 113. člena ZUP, glede na to ali se je postopek začel po uradni dolžnosti ali na zahtevo stranke ter glede na to, kako ugodno se je za stranko končal, upoštevajoč načelo, da gredo stroški postopka praviloma v breme tistega, na zahtevo katerega se je postopek začel. Kateri stroški so stroški postopka, ki nastanejo organu ali stranki, primeroma določa prvi odstavek 113. člena ZUP (potni stroški uradnih oseb, izdatki za priče, izvedence, tolmače, ogled, pravno zastopanje, oglase, prihod, izgubo dohodka, strokovno pomoč, odškodnina za škodo, ki nastane pri ogledu, itd). To so torej stroški, ki so nastali organu ali stranki med postopkom zaradi rešitve zadeve. Iz spisovnih podatkov izhaja, da so v zadevi sporni stroški, ki so nastali v obnovljenem postopku odločanja, v katerem sta tožeči stranki A.A. in B.B. predlagali obnovo postopka izdaje gradbenega dovoljenja, ki ga je Upravna enota izdala investitorju C.C., št. 35102-554/2003-4/LG dne 23. 6. 2004 in v katerem je bilo odločeno, da se gradbeno dovoljenje UE Celje, št. 35102-554/2003-4/LG z dne 23. 6. 2004, ki je bilo izdano investitorju C.C., pusti v veljavi. Gre torej za stroške postopka, postopka, ki se je začel na zahtevo tožeče stranke A.A. in B.B., zato gredo stroški, ki so stranki nastali med postopkom oziroma zaradi postopka, tudi sporni stroški izvedeniškega mnenja, po splošnem pravilu prvega odstavka 113. člena ZUP, v breme predlagateljev obnove postopka. Odločitev o stroških postopka pa je v obravnavanem primeru, ko sta bili v obnovi postopka izdaje gradbenega dovoljenja udeleženi stranki z nasprotnim interesom, mogoče presojati tudi na podlagi določbe prvega odstavka 114. člena ZUP, kot izjeme, ki odstopa od prej navedenega splošnega pravila iz prvega odstavka 113. člena ZUP in ki določa, da če je v postopku udeleženih dvoje ali več strank z nasprotujočimi si interesi, krije stroške stranka, ki je povzročila postopek, pa se je ta končal v njeno škodo. Postopek obnove postopka sta predlagali tožeči stranki A.A. in B.B. Obnova upravnega postopka je izredno pravno sredstvo, ki se začne po uradni dolžnosti ali na vlogo predlagatelja (kot v obravnavanem primeru) in se uspeh glede obnove meri glede na uspeh v zvezi z dovolitvijo obnove in odločitvijo v obnovljenem postopku. Ker je bilo gradbeno dovoljenje Upravne enote Celje št. 35102-554/2003-4/LG z dne 23. 6. 2004 puščeno v veljavi, predlagatelja obnove v tem postopku nista uspela, zato bi bilo treba po presoji sodišča odločitev o stroških postopka opreti tudi na določbo prvega odstavka 114. člena ZUP. Ker iz spisovnih listin ni mogoče ugotoviti nobenih okoliščin, ki bi opravičevale odstop od splošnega pravila iz prvega odstavka 113. člena ZUP, niti okoliščin, ki bi omejile uporabo pravila iz prvega odstavka 114. člena ZUP (stranke se na niso dogovorile o načinu kritja stroškov), sodišče meni, da v sporni zadevi niso podani nobeni razlogi za odstop od pravila kritja stroškov po določbi prvega odstavka 113. člena ZUP ali za odstop od pravila kritja stroškov po izjemi iz prvega odstavka 114. člena ZUP. Vendar sodišče ne glede na prej citirano določbo prvega odstavka 114. člena ZUP, po kateri v primeru, ko je v postopku udeleženih dvoje ali več strank z nasprotujočimi si interesi, krije stroške stranka, ki je povzročila postopek, pa se je ta končal v njeno škodo, opozarja, da ima v tem postopku stranka, ki jo bremenijo stroški postopka, pravico ugovarjati višini teh stroškov, torej v konkretnem primeru ugovarjati višini stroška nastalega z izdelavo izvedeniškega mnenja Zavoda za varstvo pri delu, d.d. Ljubljana, št. LFIZ- 20080234-GD z dne 8. 1. 2009 .

Glede na navedeno, je sodišče po presoji, da je tožena stranka nepravilno uporabila določbe ZUP, ki se nanašajo na stroške postopka, na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbi ugodilo in izpodbijani akt odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno odločanje. V ponovljenem postopku bo morala tožena stranka o zadevi ponovno odločati in izdati nov upravni akt v roku določenem v četrtem odstavku 64. člena ZUS-1. K 3. točki izreka: Sodišče je zahtevku tožeče stranke C.C. in tožeče stranke A.A. in B.B., za povrnitev stroškov postopka ugodilo v skladu z določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 in na tej podlagi izdanega Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, ki v drugem odstavku 3. člena določa, da se tožniku, če je bila zadeva rešena na seji in ga je v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, priznajo stroški v višini 350,00 EUR povečani za 20% DDV.