Jedro

Že sama količina konoplje, v povezavi z obdolženčevim zagovorom, ko potrjuje, da je navedeno konopljo sam gojil, kaže na utemeljenost suma glede obdolžencu očitanega kaznivega dejanja. Zgolj zanikanje obdolženca, da je ni gojil za nadaljnjo prodajo, zato ni dovolj za zaključek sodišča prve stopnje, da obdolženčevo dejanje ni kaznivo dejanje. Res je sicer, da je obdolženi v ugovoru zoper obtožbo izpostavljal zdravstvene razloge (da ima trombozo, da je oče umrl zaradi raka na črevesju ter da so tudi pri bratu odkrili, da ima izrastek na črevesju), vendar bo te okoliščine sodišče lahko ocenjevalo le v dokaznem postopku na glavni obravnavi. Sodišče druge stopnje je zato pritožbi višje državne tožilke ugodilo in izpodbijani sklep na podlagi tretjega odstavka 402. člena ZKP spremenilo tako, da je ugovor obdolženčeve zagovornice zoper obtožbo kot neutemeljen zavrnilo in obtožbo dopustilo.

Izrek

Pritožbi se ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da se ugovor zagovornice obdolženca zoper obtožbo kot neutemeljen zavrne in obtožba dopusti.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Novi Gorici je z izpodbijanim sklepom ugodilo ugovoru zagovornice obdolženega A.F., katerega je ta vložila zoper obtožbo Okrožnega državnega tožilstva v Novi Gorici v smeri storitve kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog po prvem odstavku 186. člena KZ-1 in sklenilo, da se kazenski postopek zoper obdolženca ustavi. Po prvem odstavku 96. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebne izdatke obdolženca ter potrebne izdatke in nagrado njegove zagovornice naložilo v breme proračuna.

Zoper sklep se pritožuje višja državna tožilka, ki uveljavlja pritožbeni razlog kršitve materialnega zakona po 2. točki prvega odstavka 370. člena v zvezi s 1. točko 372. člena ZKP. Predlaga, da Višje sodišče v Kopru pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter dopusti obtožbo.

Na pritožbo je odgovorila zagovornica obdolženega, ki predlaga, da se pritožba okrožnega državnega tožilstva zavrne kot neutemeljena in potrdi sklep s katerim je Okrožno sodišče v Novi Gorici kazenski postopek v navedeni zadevi ustavilo.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je ustavilo kazenski postopek zoper obdolženca, ker je po opravljenem formalnem preizkusu obtožnice, skladno s prvim odstavkom 277. člena ZKP, prišlo do zaključka, da dejanje, ki je predmet obtožbe, ni kaznivo dejanje. Kot je razvidno iz razlogov za takšen zaključek (točka 6 obrazložitve), v zbranem spisovnem gradivu ni, če izvzamemo številčnost zaseženih rastlin konoplje, nobenega dokaza, ki bi kazal nato, da je bila konoplja, ki jo je obdolženi gojil, namenjena širšemu krogu ljudi oziroma dajanju v promet. Obtoženi to zanika in trdi, da je bila pridelana konoplja zaradi njenih proklamiranih zdravilnih lastnosti in družinske obremenjenosti s hudimi boleznimi namenjena zadovoljevanju njegovih lastnih potreb. Obdolženi je konopljo gojil na vrtu ob lastni stanovanjski hiši, vidnem z javnih površin, pri hišni preiskavi niso bili najdeni nikakršni pripomočki za gojenje konoplje, kot tudi ne pripomočki za njeno nadaljnjo predelavo in dajanje v promet, doslej ni bil obravnavan zaradi kaznivih dejanj povezanih z zlorabo prepovedanih drog. Senat Okrožnega sodišča v Novi Gorici se ne strinja s stališčem izraženim v sodbi Vrhovnega sodišča RS I Ips 54601/2011 z dne 28. marca 2013 (po kateri že besedna razlaga prvega odstavka 186. člena KZ-1 pokaže, da šteje zakonodajalec proizvodnjo prepovedanih drog za tako hudo obliko izvršitve kaznivega dejanja, da se naknadna prodaja ali namen prodaje ne dokazuje oziroma se za izvršitev kaznivega dejanja ne zahteva) ter s tem v zvezi meni, da ob takšnem stališču ločnice med kaznivim dejanjem in prekrškom proizvodnje prepovedanih drog ne bi bilo več, saj je prav namen dajanja slednjih v promet tisti ključni element oziroma zakonski znak, ki loči kaznivo dejanje od prekrška. Senat sodišča prve stopnje je prepričan, da mora biti za obstoj predmetnega kaznivega dejanja izkazan tudi namen dajanja proizvedenih prepovedanih drog v promet in ker v obravnavanem primeru temu ni bilo tako je sprejel odločitev, izhajajočo iz izreka.

Pritožbeno sodišče se s takšnim stališčem ne strinja, meni da je napačno. Kaj se šteje za proizvodnjo prepovedanih drog določa prvi odstavek 4. člena Zakona o proizvodnji in prometu s prepovedanimi drogami (ZPPPD). Po navedeni določbi se za proizvodnjo prepovedanih drog štejejo vsi postopki, kjer se pridobivajo substance iz 2. člena tega zakona, vključno z gojenjem, predelavo in njihovo končno izdelavo. Kot je razvidno iz spisovnih podatkov, se obdolžencu očita, da je neupravičeno, v nasprotju z določili 4., 5. in 7. člena ZPPPD, prideloval konopljo, substanco torej, ki je z Uredbo o razvrstitvi prepovedanih drog razvrščena med mamila pod zaporedno št. 32, s tem, da je v B., vse do 23.9.2013 gojil na vrtu stanovanjske hiše 94 rastlin konoplje v velikosti od 50 do 200 cm in navedenega dne doma sušil še 58 rastlin konoplje, ki jih je tudi sam dogojil. Po presoji pritožbenega sodišča opis obdolžencu očitanega dejanja izpolnjuje znake kaznivega dejanja proizvodnje in predelave prepovedane droge iz prvega odstavka 186. člena KZ-1 že sam po sebi. Glede na sodbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 54601/2011 z dne 28.3.2013, je proizvodnja droge oblika izvršitve kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, za katero se naknadna prodaja ali namen prodaje ne dokazuje oziroma se za izvršitev kaznivega dejanja ne zahteva. Tudi, če pri hišni preiskavi niso bili najdeni nikakršni pripomočki za pospeševanje rasti, sušenje, tehtnice, embalaže, kar primeroma navaja sodišče prve stopnje, to ne zadostuje za zaključek, da dejanje, ki je predmet obtožbe, ni kaznivo dejanje. Kot je navedlo Vrhovno sodišče RS v prej omenjeni sodbi, na katero se v obrazložitvi sklicuje, in ji oporeka, sodišče prve stopnje, gre po določbi prvega odstavka 186. člena KZ-1 za več alternativno določenih izvršitvenih dejanj, ki pomenijo proizvodnjo in trgovino z mamili. Prva izvršitvena oblika je proizvodnja mamil, kar pomeni dejavnost storilca, ki vodi v neposredni proizvod, to je v izdelavo oziroma gojenje mamila. Že besedna razlaga zakona tako pokaže, da šteje zakonodajalec proizvodnjo mamila za tako hudo obliko izvršitve tega kaznivega dejanja, da se naknadna prodaja ali namen prodaje ne dokazuje oziroma se za izvršitev kaznivega dejanja ne zahteva. Navedeno pa ne pomeni, da ga izključuje. Že iz same besede „prodaja izhaja, da gre za izdelavo oziroma gojenje večje količine mamila, kar pa je praviloma namenjeno širšemu krogu ljudi in ne samo enemu uporabniku“.

Kot je razvidno iz obdolžencu očitanega kaznivega dejanja, se mu ne očita proizvodnja zanemarljive količine konoplje. Zato je sklepanje sodišča prve stopnje, ki jo oprto zgolj na zagovor obdolženca, tudi preuranjeno. Že sama količina konoplje, v povezavi z obdolženčevim zagovorom, ko potrjuje, da je navedeno konopljo sam gojil, kaže na utemeljenost suma glede obdolžencu očitanega kaznivega dejanja. Zgolj zanikanje obdolženca, da je ni gojil za nadaljnjo prodajo, zato ni dovolj za zaključek sodišča prve stopnje, da obdolženčevo dejanje ni kaznivo dejanje. Res je sicer, da je obdolženi v ugovoru zoper obtožbo izpostavljal zdravstvene razloge (da ima trombozo, da je oče umrl zaradi raka na črevesju ter da so tudi pri bratu odkrili, da ima izrastek na črevesju), vendar bo te okoliščine sodišče lahko ocenjevalo le v dokaznem postopku na glavni obravnavi. Sodišče druge stopnje je zato pritožbi višje državne tožilke ugodilo in izpodbijani sklep na podlagi tretjega odstavka 402. člena ZKP spremenilo tako, da je ugovor obdolženčeve zagovornice zoper obtožbo kot neutemeljen zavrnilo in obtožbo dopustilo. O utemeljenosti le-te pa se bo sodišče prve stopnje lahko izreklo šele po opravljeni glavni obravnavi.