Jedro

V obravnavani zadevi ni sporno, da je bil tožnik iz Republike Slovenije odsoten dalj kot eno leto, pri tem pa ni podan nobeden izmed taksativno določenih upravičenih razlogov iz 3. odstavka 1.č člena ZUSDDD.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Upravna enota Zagorje ob Savi (v nadaljevanju: Upravna enota) zavrnila prošnjo tožnika za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje, ki jo je dne 24. 7. 2013, skupaj z dokazili, vložil na podlagi Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji (ZUSDDD; Uradni list RS, št. 76/2010 – uradno prečiščeno besedilo).

2. Iz obrazložitve med drugim izhaja, da je Upravna enota, zaradi ugotavljanja izpolnjevanja pogojev za izdajo zaprošenega dovoljenja za stalno prebivanje tujca v RS po določilih 1.č člena ZUSDDD, v zvezi s tožnikovimi navedbami o njegovi zaposlitvi opravila poizvedbe pri pravnem nasledniku tožnikovega nekdanjega delodajalca, A. d.o.o., v zvezi z razlogi za prenehanje tožnikovega delovnega razmerja. Tako je, na podlagi pisnega odgovora s prilogo, fotokopijo dogovora o sporazumnem prenehanju tožnikovega delovnega razmerja, kot presežnemu delavcu s pravico do odpravnine, z dne 18. 2. 1991, ugotovila, da je tožniku kot presežnemu delavcu prenehalo delovno razmerje, s pravico do odpravnine v višini 24 njegovih povprečnih izplačanih mesečnih skupnih osebnih dohodkov v zadnjih treh mesecih pred uveljavitvijo pravice do odpravnine, in sicer tako, da se mu 20 % odpravnine izplača takoj na roke po podpisu sporazuma, razlika pa v 10 enakih zaporednih mesečnih obrokih. Iz obrazložitve nadalje izhaja, da je Upravna enota na podlagi uradnih podatkov evidence registra stalnega prebivalstva še ugotovila, da je tožnik stalno prebivališče v Republiki Sloveniji odjavil 29. 4. 1991 in kot novi naslov navedel B. b.b., na katerem še vedno prebiva, tudi še v času izdaje prvostopenjske odločbe.

3. V nadaljevanju obrazložitve povzema tožnikove navedbe na ustnem zaslišanju dne 20. 11. 2013, ki je potekalo na Veleposlaništvu Republike Slovenije v Sarajevu, po tem, ko je bil tožnik pisno in ustno seznanjen z dotedanjimi ugotovitvami Upravne enote v upravnem postopku. Tedaj je tožnik izpovedal, da je dne 1. 3. 1991 prekinil delovno razmerje pri A d.o.o. ter da se je približno dva meseca po prekinitvi delovnega razmerja vrnil v Republiko Bosno in Hercegovino. Poleg tega je izjavil, da se tedaj ni ne on sam, niti njegova družina, odjavil z naslova stalnega prebivališča in da o tem ni nikjer ničesar podpisal. Navedel je še, da se po pričetku vojne v Republiki BiH ni mogel več vrniti v Slovenijo, po vojni pa si delovnega vizuma za Slovenijo zaradi previsokih stroškov ni mogel pridobiti, temveč je bil ves čas po vojni v BiH prijavljen na Zavodu za zaposlovanje v B., kjer vseskozi prebiva in živi. Upravna enota je glede na pisne izjave tožnika in glede na njegove navedbe na ustnem zaslišanju tožnika dne 30. 1. 2014 ponovno pozvala k dopolnitvi vloge z morebitnimi dodatnimi dokazili, ki bi lahko vplivala na odločitev upravnega organa, oziroma, da bi dopolnil svoj življenjepis z natančnim opisom vseh okoliščin njegovega bivanja v RS, vrnitve v Republiko BiH ter razlogov, zaradi katerih se ni mogel vrniti v RS. Vendar, ker tožnik niti v dodatnem roku ni priložil nobenega dokazila, ki bi izkazal obstoj upravičenega razloga o odsotnosti, daljše od enega leta, v smislu določil 1.č člena ZUSDDD, je zato njegovo vlogo zavrnila kot neutemeljeno, ob ugotovitvi, da tožnik v postopku ni v zadostni meri dokazal, da je bila njegova odsotnost iz RS posledica enega od razlogov upravičene odsotnosti iz 3. odstavka 1.č člena ZUSDDD.

4. Zoper navedeno prvostopenjsko odločbo je tožnik vložil pritožbo, Ministrstvo za notranje zadeve pa je kot pritožbeni organ druge stopnje njegovo pritožbo zavrnil kot neutemeljeno z odločbo št. 2140-74/2014/4 (1312-07) z dne 26. 8. 2014. 5. Tožnik v tožbi uveljavlja tožbene ugovore nepopolno in nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja ter nepravilne uporabe materialnega prava. Po mnenju tožnika upravna organa nista pravilno razlagala takratnih predpisov, češ da Upravna enota v svoji odločbi navaja, da je tožnik imel prijavljeno stalno prebivališče, medtem ko naj bi organ druge stopnje navajal, da je bil tožnik uradno odjavljen. Tožnik poudarja, da se sam ni nikoli odjavil in da ga tudi nihče drug ni mogel odjaviti. Tožnik se sprašuje, kdo bi ga lahko odjavil brez njegove zahteve, soglasja ali pooblastila, kot tudi, ali obstaja na kakšnem dokumentu njegov podpis glede odjave stalnega prebivališča. Predvsem pa se sprašuje, kako se lahko upravni organ še sedaj sklicuje na nekdanji zakon, po katerem je tedaj postopal, čeprav je prav zato mednarodno sodišče v Strasbourgu zoper Republiko Slovenijo izdalo sodbo, po kateri se mora ravnati Republika Slovenija (v nadaljevanju: RS). Tožnik meni, da je izpodbijana odločba izdana na podlagi nepopolno in napačno ugotovljenega dejanskega stanja, ob napačni uporabi materialnega prava in v koliziji z mednarodnimi predpisi, zlasti 6. in 14. členom Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju: EKČP) Sodišču predlaga, da odpravi izpodbijano odločbo in odločbo organa druge stopnje ter mu izda zaprošeno odločbo.

6. Tožena stranka je v skladu z določili 38. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1; Uradni list RS, št. 105/06 in nadaljnji) sodišču predložila predmetne upravne spise in vložila odgovor na tožbo, v katerem prereka tožbene navedbe in se v celoti sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe, za katero meni, da je zakonita in pravno pravilna ter pri njej vztraja. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

7. Tožba ni utemeljena.

8. Sodišče je smiselno štelo, da tožnik izpodbija samo dokončno prvostopenjsko odločbo v skladu z določili ZUS-1, po katerem v upravnem sporu v primeru, kakršen je obravnavani tožnikov primer, lahko tožnik izpodbija le dokončen prvostopenjski upravni akt, s katerim je dokončno odločeno o pravici ali pravni koristi stranke, ne more pa tožnik s tožbo v upravnem sporu hkrati izpodbijati tudi drugostopenjskega akta, če je z njim zgolj zavrnjena pritožba zoper prvostopenjsko odločitev, za kar gre konkretno tudi v tožnikovem primeru. Namreč v obravnavanem primeru sta upravna organa prve in druge stopnje na podlagi določil ZUSDDD, po presoji sodišča utemeljeno, zavrnila tožnikovo zahtevo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji na podlagi ZUSDDD, oziroma njegovo pritožbo zoper uvodoma navedeno prvostopenjsko zavrnilno odločbo. Sodišče se v celoti strinja z razlogi, s katerimi svojo odločitev materialno pravno pravilno utemeljujeta oba upravna organa prve in druge stopnje, skladno s podatki v listinah predloženega upravnega spisa in v skladu s citiranimi določili ZUSDDD, na katerih utemeljujeta svoji odločitvi, ter se na njune razloge, da jih ne ponavlja, v celoti sklicuje na podlagi pooblastila zakonodajalca iz 2. odstavka 71. člena ZUS-1, v zvezi s tožbenimi ugovori pa še dodaja:

9. V obravnavani zadevi je na podlagi določil ZUSDDD Upravna enota z izpodbijano odločbo odločila o tožnikovi prošnji za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje, ki jo je tožnik vložil kot državljan druge države naslednice nekdanje SFRJ, dne 24. 7. 2013 na predpisanem obrazcu, skupaj s prilogami, med katerimi je predložil tudi svoj življenjepis.

10. Po določilu 1. člena ZUSDDD se tujcu, ki je bil na dan 25. 6. 1991 državljan druge republike nekdanje SFRJ in je imel na dan 23. 12. 1990 v Republiki Sloveniji prijavljeno stalno prebivališče ter od tega dne dalje v njej tudi dejansko živi, na njegovo prošnjo izda dovoljenje za stalno prebivanje, če izpolnjuje pogoje, določene v tem zakonu.

11. Pogoja dejanskega življenja v Republiki Sloveniji in upravičene odsotnosti iz Republike Slovenije (v nadaljevanju: RS) sta opredeljena v 1.č členu ZUSDDD. Po navedenem določilu dejansko življenje pomeni, da ima posameznik središče življenjskih interesov glede na osebne, družinske, ekonomske, socialne in druge vezi, ki kažejo, da med njim in RS obstajajo dejanske in trajne povezave. Odsotnost iz RS pa je upravičena, če je oseba zapustila RS in odsotnost v neprekinjenem trajanju, ne glede na razlog, ni bila daljša od enega leta. Pogoj dejanskega prebivanja pa je izpolnjen tudi, če je odsotnost, zaradi razlogov, določenih v 3. odstavku 1.č člena, med katerimi je naveden tudi odhod osebe iz RS zaradi posledic izbrisa iz registra stalnega prebivalstva trajala do pet let, v nadaljnjem obdobju petih let pa samo, če ravnanja osebe kažejo na to, da se je v času odsotnosti poskušala vrniti v RS in nadaljevati z dejanskim življenjem v RS.

12. Sodišče ugotavlja, da v obravnavani zadevi ni sporno, da je bil tožnik po lastnih navedbah iz RS odsoten po zapustitvi RS dalj kot eno leto (šteto od meseca septembra 1991), pri tem pa ni podan nobeden izmed taksativno določenih upravičenih razlogov iz 3. odstavka 1.č člena ZUSDDD. Iz navedenega razloga je odločitev tako prvostopenjskega, kot tudi pritožbenega organa pravilna in zakonita.

13. Sodišče ne more upoštevati tožbenih navedb, češ da tožnik ni lastnoročno podpisal vloge za odjavo stalnega prebivališča dne 29. 4. 1991, ki je evidentirana v registru stalnega prebivalstva, v katerem je evidentiran tudi novi naslov stalnega prebivališča na naslovu B., to pa je naslov, ki ga je tožnik kot svoj naslov sam navedel tako v predmetni tožbi z dne 16. 9. 2014, kakor tudi naslov, na katerem po ugotovitvi tožene stranke tožnik še vedno prebiva tudi v času izdaje izpodbijane odločbe, saj s strani tožnika uveljavljana okoliščina, da tožnik v letu 1991 ni lastnoročno podpisal vloge za odjavo stalnega prebivališča, namreč ni navedena kot opravičljiv razlog v citiranem določilu 3. odstavka 1. č člena ZUSDDD. Prav tako je bila tožniku že v upravnem postopku na prvi stopnji upravnega odločanja o njegovi prošnji za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje v RS dana možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe. Iz podatkov v listinah predloženega upravnega spisa je namreč razvidno, da je bil tožnik večkrat pisno pozvan k dopolnitvi svoje vloge z dne 24. 7. 2013. Tako ga je Upravna enota z dopisom z dne 7. 8. 2013. 1. 2011 pozvala k predložitvi dokazila o njegovem državljanstvu za leto 1991 ter o njegovi istovetnosti in o naslovu, na katerem bo prebival v RS, z dopisom z dne 16. 10. 2013 ga je Upravna enota seznanila z ugotovitvami postopka in ga hkrati pozvala k predložitvi dodatnih dokazil o dejanskem življenju v RS od, 23. 12. 1990 dalje, ponovno pa spet z dopisom z dne 30. 1. 2014, v katerem ga je Upravna enota pozvala, da naj priloži dodatna dokazila ali življenjepis, v katerem naj natančno opiše vse okoliščine bivanja v RS, vrnitve v Republiko BIH ter razloge, zaradi katerih se ni mogel vrniti v RS, pri čemer je bil opozorjen tudi na zadržek prvostopenjskega organa, da ne izpolnjuje pogoja dejanskega življenja v RS, kar torej ne omogoča zaključka, da bi bilo kršeno načelo zaslišanja stranke, saj je bil tožnik dne 20. 11. 2013 tudi ustno zaslišan na Veleposlaništvu RS v Sarajevu. Zato tudi ni mogoč zaključek, da bi se tožnik poskušal vrniti v RS, kajti tako ravnanje se lahko upošteva le ob predpostavki, da je podan kateri izmed upravičenih razlogov za zapustitev RS, kar izhaja iz 4. odstavka 1. č člena ZUSDDD. Prav tako kot opravičljiv razlog tudi ni mogoče upoštevati, da je bil tožnik odjavljen iz registra stalnega prebivališča v RS po uradni dolžnosti, saj v tem primeru ne gre za izbris iz registra stalnega prebivalstva v smislu določila 1. alineje 3. odstavka 1. č člena ZUSDDD, ob dejstvu, da je bil tožnik odjavljen še pred datumom izbrisa (26. 2. 1992).

14. V zvezi s tožbenim očitkom glede nepravilne uporabe materialnega prava v konkretnem primeru sodišče v zvezi z razlago določil 3. in 4. odstavka 1.č člena ZUSDDD tožniku pojasnjuje enako, kot je že večkrat pojasnjevalo v drugih, s tožnikovo primerljivih zadevah, na primer v sodbah št. IV U 50/2012 z dne 11. 6. 2013 in št. I U 1377/2014, da je bila novela ZUSDDD-B, ki predstavlja pravno podlago za odločitev v obravnavani sporni zadevi, sprejeta na podlagi ugotovitve Ustavnega sodišča RS, da je ZUSDDD, kakršen je bil v veljavi pred sprejetjem citirane novele ZUSDDD-B, neustaven, ker določenim državljanom drugih republik nekdanje SFRJ, ki so bili 26. 2. 1992 izbrisani iz registra stalnega prebivalstva, od navedenega dne ne priznava stalnega prebivanja in ne ureja možnosti pridobitve dovoljenja za stalno prebivanje; takrat veljavni 1. člen ZUSDDD pa je bil po mnenju Ustavnega sodišča neustaven, ker ni določno opredeljeval meril za ugotavljanje izpolnjevanja pogoja dejanskega življenja za pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje (1., 2. in 3. točka izreka odločbe št. U-I-246/02-28 z dne 3. 4. 2003). Omenjeno neskladje zakona z ustavnimi določbami je zakonodajalec odpravil prav z novelo ZUSDDD-B, ki je v skladu s stališči Ustavnega sodišča, med drugim, določneje opredelila nedoločen pravni pojem dejanskega življenja v RS (1.č člen ZUSDDD). To je novela ZUDDD-B storila tako, da je določila kriterije za določitev tega pojma, opredelila pa je tudi primere upravičene odsotnosti iz RS ter upravičen čas trajanja teh odsotnosti. Ti kriteriji (ob upoštevanju razlage Ustavnega sodišča v navedeni odločbi, predvsem točke B-V in B-VI) so bili v obravnavnem primeru, kot rečeno, upoštevani pravilno. Kar nadalje pomeni tudi to, da v tovrstnih zadevah ne more uspeti tožnik zgolj s tožbeno trditvijo, da naj bi v zadevi, kakršna kot je obravnavana, za izpolnitev pogoja iz 4. odstavka 1č. člena ZUSDDD dokaznemu standardu glede dokaznega bremena stranke v upravnem postopku zadostila že zgolj strankina z ničemer dokazno podkrepljena navedba bodisi o zgolj ustnem poizvedovanju ali preverjanju informacij glede možnosti za morebitno vrnitev ali o visokih stroških za morebitno vrnitev, brez da bi stranka v upravnem postopku dejansko in konkretno izkazovala svoje poizkušanje vrniti se in nadaljevati z dejanskim življenjem v RS.

15. Ker je po povedanem sodišče ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen in da je izpodbijana odločitev upravnih organov prve in druge stopnje v obravnavani sporni zadevi, po presoji sodišča, pravilna in zakonita, je tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 sodišče zavrnilo kot neutemeljeno.