Jedro

Stanovanjski zakon ima v poglavju o lastninjenju in privatizaciji stanovanj in stanovanjskih hiš ter stanovanjskih podjetij zapisane tudi izjeme, ko lastniki niso dolžni prodati stanovanja, in med temi je tudi primer, ko gre za stanovanje v stanovanjski hiši, ki je predvidena za rušenje (prvi odstavek 129. člena SZ). Predvidenost za rušenje se dokazuje, kot je to zapisano v razlagalni določbi drugega odstavka 40. člena SZ, s sprejetim prostorskim aktom. Med takšne vrste aktov, se pravi, prostorske izvedbene akte pa sodijo prostorski ureditveni pogoji in prostorski izvedbeni načrti (21. člen ZUN). S slednjimi se urejajo območja, ki so s srednjeročnim družbenim planom predvidena za graditev, širitev, ali prenovo naselij ter izvajanje drugih posegov v prostor (prvi odstavek 27. člena ZUN). Med prostorske izvedbene načrte pa uvršča zakon tudi zazidalne načrte za nova naselja ali za posamezna območja znotraj ureditvenih območij naselij ter za turistična in industrijska območja znotraj ureditvenih območij in naselij (1. točka drugega odstavka 27. člena).

Pri eventualni kumulaciji zahtevkov je potrebno presojati dovoljenost revizije posebej glede vsakega zahtevka.

Izrek

Revizija tožeče stranke se zavrne kot neutemeljena. Revizija tožene stranke se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek, da ji mora toženka prodati stanovanje, ki ga zaseda, za ceno po določbah 119. člena stanovanjskega zakona (Uradni list SRS, št. 18/91-I in 21/94 - SZ) in ji izdati ustrezno listino za prenos lastninske pravice na stanovanju. Ugodilo pa je podrednemu zahtevku, da mora toženka tožnici v 6 mesecih omogočiti odkup enakega stanovanja v I. po enaki ceni in skleniti ustrezno kupno pogodbo, sposobno za vknjižbo lastninske pravice. Ugotovilo je namreč, da je hiša, v kateri je obravnavano stanovanje, po zazidalnem načrtu predvidena za rušenje, zaradi česar lahko lastnik po prvem odstavku 129. člena SZ odkloni prodajo stanovanja, vendar pa mora omogočiti pod enakimi pogoji nakup drugega primernega stanovanja, ki pa je takšno, kot ga zdaj zaseda tožnica.

Sodišče druge stopnje je ob reševanju toženkine pritožbe sodbo v obsodilnem delu spremenilo tako, da mora tožena stranka omogočiti tožeči stranki nakup drugega primernega stanovanja po pogojih 119. in naslednjih členov SZ, medtem ko je v ostalem to pritožbo in v celoti tožničino pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno. Zavzelo je stališče, da je tožnica upravičena le do tega, da ji toženka omogoči nakup drugega primernega stanovanja po 5. členu SZ, kar se bo skupaj z višino kupnine ugotavljalo v izvršilnem postopku, če bo ta potreben. Toženkina obveznost je že zapadla in izpolnitveni rok je pravilno določen. V zvezi s tožničino pritožbo pa ugotavlja, da je obravnavano stanovanje predvideno za rušenje s še vedno veljavnim zazidalnim načrtom za....

Proti tej sodbi sta vložili revizijo obe stranki, iz revizijskih razlogov kršitve določb pravdnega postopka in nepravilne uporabe materialnega prava, pri čemer predlaga tožeča stranka vrhovnemu sodišču, naj sodbi nižjih sodišč spremeni tako, da bo ugodeno primarnemu tožbenemu zahtevku, tožena pa, naj napadeno sodbo razveljavi in zahtevek zavrne.

Tožeča stranka meni, da je bilo materialno pravo nepravilno uporabljeno, ker je za zavrnitev prodaje stanovanja po prvem odstavku 129. člena SZ potreben konkreten izvedbeni akt, ki pa v obravnavanem primeru ni bil sprejet. Po 43. in 44. členu zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (Uradni list SRS, št. 18/84 in 71/93 - ZUN) je mogoče zazidalni načrt spremeniti. Sodišče bi moralo pridobiti urbanistično mnenje glede predvidenega posega.

Tožena stranka pa trdi, da izrek sodbe pritožbenega sodišča, ki nalaga toženi stranki obveznost, le prepis abstraktnega dela zakonske določbe drugega odstavka 129. člena SZ in tako ne more konkretno pravno učinkovati. Bistvo pravde je bilo v vprašanju, ali je tožena stranka utemeljeno odklonila prodajo stanovanja, in to bi se moralo poznati tudi v stroškovni odločitvi. V zvezi z zapadlostjo podrednega zahtevka opozarja na to, da tožeča stranka sploh še ni vložila zahteve za drugo primerno stanovanje. Sicer pa abstraktne obveznosti, kakor je tudi obravnavana, sploh ne zapadejo.

Revizija tožeče stranke je neutemeljena, revizija tožene pa je nedovoljena.

O reviziji tožeče stranke. Stanovanjski zakon ima v poglavju o lastninjenju in privatizaciji stanovanj in stanovanjskih hiš ter stanovanjskih podjetij zapisane tudi izjeme, ko lastniki niso dolžni prodati stanovanja, in med temi je tudi primer, ko gre za stanovanje v stanovanjski hiši, ki je predvidena za rušenje (prvi odstavek 129. člena SZ). Predvidenost za rušenje se dokazuje, kot je to zapisano v razlagalni določbi drugega odstavka 40. člena SZ, s sprejetim prostorskim aktom. Med takšne vrste aktov, se pravi, prostorske izvedbene akte pa sodijo prostorski ureditveni pogoji in prostorski izvedbeni načrti (21. člen ZUN). S slednjimi se urejajo območja, ki so s srednjeročnim družbenim planom predvidena za graditev, širitev, ali prenovo naselij ter izvajanje drugih posegov v prostor (prvi odstavek 27. člena ZUN). Med prostorske izvedbene načrte pa uvršča zakon tudi zazidalne načrte za nova naselja ali za posamezna območja znotraj ureditvenih območij naselij ter za turistična in industrijska območja znotraj ureditvenih območij in naselij (1. točka drugega odstavka 27. člena). Odlok o zazidalnem načrtu "Marina" v Izoli (Uradne objave Primorskih novic, št. 4/90), na katerega se sklicuje tožena stranka, ko odklanja sklenitev prodajne pogodbe za stanovanje, je tako ne le po svojem naslovu marveč tudi po svojem uvodnem delu in vsebini prostorski akt, kakršnega terja citirani prvi odstavek 129. člena SZ v povezavi z drugim odstavkom 40. člena SZ. Tako ni za uporabo teh določb potreben "konkreten izvedbeni akt za rušenje objekta", kot to zmotno meni revidentka, in tako ustrezno temu tudi ni bilo potrebno pridobiti še nekakšno urbanistično mnenje. Prav ima sicer revizija, da je mogoče že sprejeti zazidalni načrt spremeniti, saj je mogoče to storiti z domala slehernim zakonskim in podzakonskim aktom, vendar odločanja v konkretnih pravnih razmerjih nikakor ni mogoče podrediti bodočim, negotovim okoliščinam oziroma spremembam. Če bi ravnali tako, bi bila izničena pravna varnost. Potemtakem ni bila naloga sodišča raziskovati, kolikšna je dejanska verjetnost realizacije prostorskega plana. Nižji sodišči sta po povedanem pravilno uporabili materialno pravo in tako je bil utemeljeno zavrnjen prvi zahtevek tožeče stranke.

Revidentka ne pove v obrazložitvi revizije, za kakšno kršitev določb pravdnega postopka naj bi šlo. Ob uradnem preizkusu pa se je pokazalo, da ne gre za kršitev iz 10. točke drugega odstavka 354. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP). Tako je vrhovno sodišče tožničino revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

O reviziji tožene stranke. Tožeča stranka je uveljavljala dva zahtevka na način, naj bi sodišče ugodilo drugemu zahtevku (naj ji tožena stranka omogoči odkup drugega stanovanja), če bi se izkazalo, da prvi zahtevek (za sklenitev prodajne pogodbe za stanovanje, ki ga zaseda) ne bi bil utemeljen. Gre torej za tako imenovano eventualno kumulacijo tožbenih zahtevkov (drugega odstavek 188. člena ZPP). V igri sta torej samostojna zahtevka, le da ju sodišče lahko obravnava v enem postopku, če so za to izpolnjeni pogoji (tretji odstavek 188. člena ZPP). V takšnih primerih pa je potrebno presojati dovoljenost revizije posebej glede vsakega zahtevka. Po drugem odstavku 186. člena ZPP mora tožnik v primeru, ko je pravica do revizije odvisna od vrednosti spornega predmeta, in predmet tožbenega zahtevka ni denarni zahtevek, navesti vrednost spornega predmeta v tožbi. Po drugem in tretjem odstavku 382. člena ZPP revizije ni v premoženjskih sporih, v katerih se tožbeni zahtevek ne nanaša na denarno terjatev, če vrednost spornega predmeta, ki jo je tožnik navedel v tožbi, ne presega določenega zneska. Tožeča stranka pri podrejenem zahtevku ni navedla vrednosti spornega predmeta, kar pomeni, da pravica do revizije, kar zadeva odločitev o eventualnem zahtevku, ni zagotovljena. To pa nadalje pomeni, da je revizija, ki jo je vložila tožena stranka nedovoljena (drugi odstavek 389. člena ZPP), zaradi česar jo je moralo sodišče zavreči (392. člen ZPP).

V obsegu, v katerem izpodbija revizija tožene stranke stroškovno odločitev, pa velja opozoriti, da lahko po 400. členu ZPP vložijo stranke revizijo tudi zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan. Sklep o stroških pravdnega postopka je le izjemoma sklep, s katerim se postopek pravnomočno konča (ko gre npr. za umik tožbe in se odloča le še o stroških postopka). V obravnavanem primeru pa ne gre za takšen sklep, saj sta sodišči odločali o stroških postopka sočasno z odločanjem o glavni stvari. S sklepom o stroških prvostopnega postopka torej ta ni bil pravnomočno končan in proti takšnemu sklepu revizija ni dovoljena, zaradi česar jo je moralo revizijsko sodišče tudi v tem delu zavreči (392. člen ZPP).

Odločitev o revizijskih stroških tožeče stranke je zajeta z zavrnilnim izrekom te odločbe.