Jedro

Razlogi napadene sodbe so v precejšnji meri s seboj v nasprotju. Ko je sodišče prve stopnje obdolženca oprostilo, kot izhaja iz izreka, po 1. točki 358. člena ZKP, iz razlogov pa izhaja, da ga je oprostilo zaradi pomanjkanja dokazov, torej po 3. točki 358. člena ZKP, navedeno pomeni, da ga je oprostilo po dveh razlogih, ki se med seboj izključujeta, zaradi česar je sodišče s takšnimi razlogi prišlo samo s sabo v nasprotje, saj ni jasno, zakaj je torej obdolženca oprostilo obtožbe.

Izrek

Pritožbi okrajnega državnega tožilca se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugega sodnika.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Mariboru je s sodbo II K 21357/2017 z dne 5. 3. 2018 obdolženega M.A. iz razloga po 1. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oprostilo obtožbe, da bi naj storil kaznivo dejanje poneverbe po prvem odstavku 209. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Po prvem odstavku 96. člena ZKP je odločilo, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obdolženca in nagrada njegovega zagovornika bremenijo proračun. Po tretjem odstavku 105. člena ZKP je bil oškodovanec X d. o. o. s premoženjskopravnim zahtevkom v višini 20.728,76 EUR napoten na pravdo.

2. Zoper takšno sodbo se je pritožil okrajni državni tožilec zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, s predlogom pritožbenemu sodišču, da napadeno sodbo razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje in odločitev.

3. Pregled zadeve pred pritožbenim sodiščem je pokazal, da je pritožba utemeljena.

4. Pritožba odločitev sodišča prve stopnje in razloge zanjo utemeljeno graja ter pravilno ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Sodišče prve stopnje je namreč v izreku sodbe navedlo, da se obdolženca oprosti po 1. točki 358. člena ZKP, torej, da dejanje, za katero je obtožen, po zakonu ni kaznivo dejanje, v obrazložitvi oprostilne sodbe pa se sodišče prve stopnje opira na zagovor obdolženca, da ni storil očitanega kaznivega dejanja in na izpovedbe prič J.H., I.V., P.L. in I.Z., ki obdolženca niso obremenile (točka 5). To pa pomeni, da sodišče prve stopnje ocenjuje, da ni dokazano, da je obdolženec storil očitano kaznivo dejanje (3. točka 358. člena ZKP). Tako obstaja med izrekom sodbe in njeno obrazložitvijo nasprotje. V kolikor sodišče obdolženca oprosti iz razloga po 1. točki 358. člena ZKP, torej zato, ker dejanje nima vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja, se v obrazložitvi ne spušča v presojo, ali je obdolžencu dejanje iz obtožbe dokazano, kar utemeljeno izpostavlja pritožba.

5. Pritožba pa ima prav tudi, ko trdi, da so razlogi napadene sodbe v precejšnji meri s seboj v nasprotju. Ko je sodišče prve stopnje obdolženca oprostilo, kot izhaja iz izreka, po 1. točki 358. člena ZKP, iz razlogov pa izhaja, da ga je oprostilo zaradi pomanjkanja dokazov, torej po 3. točki 358. člena ZKP (točka 5), navedeno pomeni, da ga je oprostilo po dveh razlogih, ki se med seboj izključujeta, zaradi česar je sodišče s takšnimi razlogi prišlo samo s sabo v nasprotje, saj ni jasno, zakaj je torej obdolženca oprostilo obtožbe. Povsem nejasni pa so razlogi tudi v delu, ko sodišče prve stopnje obrazlaga, da verjame zagovoru obdolženca in pričam, ki so ga potrdile. Pritožba namreč pri tem pravilno opozarja, da lahko sodišče izreče oprostilno sodbo po 3. točki 358. člena ZKP le, če je na glavni obravnavi izvedlo vse potrebne dokaze, ki jih je imelo na voljo, kljub temu pa ni prišlo do prepričanja, da je obdolženec storilec, ne pa da izvede samo tiste dokaze, ki gredo v kontekst oprostilne sodbe, tako kot je to storilo sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi, ko je zaslišalo samo štiri priče, pri katerih je nenazadnje upoštevalo tudi samo tiste dele njihovih izpoved, ki so šle v kontekst oprostilne sodbe, ostalih trinajst predlaganih prič pa sploh ni zaslišalo.

6. Pritožbeno sodišče pa dodaja še, da pritožba utemeljeno graja tudi trditve prvostopenjskega sodišča, da se v obravnavani zadevi sploh ni zatrjevalo, da si je obdolženec protipravno prilastil premično stvar, ki mu je bila zaupana. Izraz prilastitev namreč ne pomeni zgolj to, da mora imeti storilec fizično posest nad zaupano premično stvarjo, kot to v napadeni sodbi zmotno zaključuje sodišče prve stopnje, temveč pomeni tudi to, da lahko storilec z zaupano stvarjo razpolaga na kak drug način1, med drugim tudi na ta način, kot je opisan v izreku izpodbijane sodbe.

7. Opisane kršitve imajo vselej za posledico razveljavitev prvostopenjske sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje. V ponovljenem postopku bo sodišče prve stopnje odpravilo ugotovljene bistvene kršitve določb kazenskega postopka in o zadevi ponovno odločilo. Pri tem pa bo kritično presodilo tudi pritožbena izvajanja okrajnega državnega tožilca glede pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, s katerimi se pritožbeno sodišče zaradi ugotovljenih kršitev ni moglo ukvarjati, kar pa bo lažje storil drug sodnik, ki v zadevi do sedaj še ni zavzel stališča. 8. Sklep pritožbenega sodišča temelji na prvem odstavku 392. člena ZKP.

1 O tem tudi sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 50523/2010 z dne 10. 11. 2016.