Jedro

V pristojnosti delodajalca je, da organizira delo in dejavnost na način, za katerega meni, da je ekonomsko in organizacijsko najbolj smotrn. Poslovni razlog za odpoved pogodbe obstaja tudi v situaciji, če se nekaj nalog iz delavčevega delokroga razdeli drugemu izvajalcu, nekaj pa ukine. V tej zvezi je sprejemljivo tudi opravljanje študentskega dela ali nadur ali delo za določen čas.

Za odločitev o pogodbeni kazni je treba upoštevati, da je v času nezakonitega prenehanja delovnega razmerja tožnika na podlagi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi v letu 2005 poleg kolektivne pogodbe dejavnosti (po kateri je bil delodajalec delavcu dolžan plačati pogodbeno kazen zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, razen v primeru, ko je bilo prenehanje delovnega razmerja posledica kršitve delovnih obveznosti) veljala splošna kolektivna pogodba, ki je za tožnika ugodnejša, saj priznava pogodbeno kazen ne glede na razlog odpovedi oziroma prenehanja delovnega razmerja, torej daje delavcu iz tega naslova več pravic.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni v delu odločitve o pogodbeni kazni in stroških postopka tako, da glasi: „Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati pogodbeno kazen v višini 1.624,71 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 3. 2010 dalje do plačila, v roku 15 dni pod izvršbo, dočim se v presežku (do zneska 2.202,45 EUR) zahtevek tožeče stranke zavrne.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 187,39 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izteka tega roka do plačila.“ V preostalem pa se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu (glede odločitve o redni odpovedi pogodbe, reintegraciji in plačilu reparacij) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti pritožbene stroške v znesku 166,40 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izteka tega roka do plačila.

Tožena stranka sama trpi svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka dne 10. 2. 2010 izdala tožniku; zavrnilo je zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delovno mesto po pogodbi o zaposlitvi; zavrnilo je zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnika prijaviti v zavarovanje od poteka odpovednega roka dalje do ponovnega pričetka dela; zavrnilo je zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati nadomestilo plače, dodatke in druge prejemke na podlagi dela, po obračunu in plačilu davkov in prispevkov od poteka odpovednega roka dalje ter z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot zavrnilo zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati pogodbeno kazen v višini 2.202,45 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Sodišče prve stopnje je glede stroškov odločilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Tožnik se je pritožil zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po določbi 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in spremembe), ki se v skladu z določbo 19. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) uporablja tudi v sporih pred delovnim sodiščem. Navaja, da je sodišče razsodilo v korist tožene stranke kot močnejše stranke. V postopku zaradi izredne odpovedi pogodbe je v celoti uspel, zaradi česar bi ga morala tožena stranka reintegrirati ter mu poravnati vse zaostale reparacije, vendar se sedaj njena ravnanja odražajo zoper njega kot povračilni ukrepi. Do današnjega dne ni izpolnila nobene obveznosti iz pravnomočne sodbe. Sodišče je dalo prevelik pomen izpovedbam prič na toženi strani glede opravljanja dela pred odpovedjo pogodbe. Edino priča I.G., ki ni obremenjena s strahom povračilnih ukrepov tožene stranke, je izpovedala, da je opravljal delo na vseh strojih, na mlinu, na žagi in pomagal pri rezanju cevi. Izpodbijana sodba vsebuje glede tega nasprotja med listinami in posameznimi izpovedbami, kar predstavlja bistveno kršitev postopka iz določbe 14. točke 2. odst. 339. čl. ZPP. V svoji 25 letni aktivnosti pri toženi stranki je opravljal vsa tista dela, ki so razvrščena od II. do IV. tarifnega razreda. Dejansko je bila v spornem času samo njemu odpovedana pogodba iz poslovnih razlogov. Ne strinja se z ugotovitvijo sodišča, da je tožena stranka zaposlila delavce F.F., I.I. in B.B. zgolj z namenom odstranjevanja odpadnega materiala zaradi posledic požara v letu 2008. Navedeni delavci imajo v pogodbah o zaposlitvi opredeljen identičen opis delovnih nalog, kot ga je imel sam določenega v pogodbi o zaposlitvi iz leta 2004. Poleg tega so delavci v spornem času opravljali veliko nadurnega dela, kar pomeni, da bi moral ohraniti delo. Res je pred skoraj 20 leti prekinil šolanje po učni pogodbi, vendar se mu to ne bi smelo šteti v škodo, saj je takrat izgubil mater, nato pa je moral sam skrbeti za invalidnega očeta. Tožena stranka bi mu morala sedaj ponuditi možnost dokvalifikacije na drugem delovnem mestu. Ne strinja se tudi z zavrnitvijo zahtevka za plačilo pogodbene kazni. Glede takšne odločitve je sodišče zmotno izhajalo iz določb Kolektivnega pogodbe za kemično in gumarsko industrijo (KP dejavnosti Ur. l. RS, št. 9/1998 in 81/2004), ki ni usklajena z določbami Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in spremembe). Zato predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijano sodbo tako, da njegovim zahtevkom v celoti ugodi oz. podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da je sodišče pravilno razsodilo. Tožnika je po pravnomočni sodbi reintegrirala, vendar je za njega objektivno ugotovila, da nima več ustreznega delovnega mesta in tudi ne možnosti ustrezne prekvalifikacije. V zadnjih letih je menjala kar nekaj lastnikov in direktorjev, izvršena je bila reorganizacija poslovanja tako po tehnični plati kot strukturi in obsegu delavcev. Ne držijo navedbe tožnika, da sedaj nad njim izvaja povračilne ukrepe oz. mu ne prizna pravic iz pravnomočne sodbe. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo in v celoti potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (2. odst. 350. čl. ZPP). Po takšnem preizkusu tako v zvezi z izvedenim postopkom kot z izdano sodbo ni ugotovilo nobene bistvene postopkovne kršitve, na katere opozarja pritožba in na katere je moralo pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Izpodbijana sodba vsebuje pravilne dejanske in pravne razloge, ki se nanašajo na zavrnitev zahtevkov za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe, reintegracijo in plačilo reparacij. Vendar takšna ugotovitev ne velja tudi za odločitev o zavrnitvi zahtevka za plačilo pogodbene kazni ter v tej posledici tudi za odločitev o stroških postopka, kar pritožbeno sodišče utemeljuje z naslednjimi dejanskimi in pravnimi razlogi.

Pravna podlaga za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi je v določbi 1. alineje 1. odst. 88. čl. ZDR, po kateri je razlog za takšno odpoved s strani delodajalca prenehanje potreb po opravljanju delavčevega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca. Po določbi 2. odst. 88. čl. ZDR je mogoče odpovedati pogodbo o zaposlitvi le, če obstaja resen in utemeljen razlog za odpoved, ki onemogoča nadaljevanje delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem. Delodajalec mora v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga preveriti, če je delavca mogoče zaposliti pod spremenjenimi pogoji ali ga kako drugače dokvalificirati in prekvalificirati (3. odst. 88. čl. ZDR). Poleg tega je pomembno, da mora delodajalec podati delavcu odpoved najkasneje v 6 mesecih od nastanka utemeljenega razloga (6. odst. 88. čl. ZDR).

Vrhovno sodišče Republike Slovenije, ki tudi sicer skrbi za enotno sodno prakso, je v podobnih primerih zavzelo stališče, (VIII I Ps 209/2007, VIII I Ps 82/2007, VIII I Ps 104/2008 in v drugih primerih), da mora delodajalec dokazati, da poslovni razlog resnično obstoji. Vendar delodajalcu ni potrebno opravičevati sprememb v načinu poslovanja in organizaciji dela oz. celo dokazovati njihove potrebnosti, saj tovrstnih odločitev, razen glede njihovega dejanskega obstoja, sodišče ne presoja. Zato je zgolj v njegovi pristojnosti, da organizira delo in svojo dejavnost na način, za katerega meni, da je ekonomsko in organizacijsko najbolj smotrn. Tako obstoji poslovni razlog za odpoved pogodbe tudi v situaciji, če se nekaj nalog iz delavčevega delokroga razdeli drugemu izvajalcu, nekaj ukine. V tej zvezi je sprejemljivo tudi opravljanje študentskega dela ali nadur ali delo za določen čas. Za presojo zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi je pomembno, da je zaradi razlogov iz določbe 1. alineje 1. odst. 88. čl. ZDR preneha potreba po opravljanju delavčevega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. V tožnikovem primeru je potrebno poudariti, da se je preizkušala nepotrebnost dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi za nedoločen, in ne za določen čas.

Zato je nesprejemljivo pritožbeno zavzemanje o obstoju potreb po tožnikovem delu iz razloga, ker je tožena stranka v prvi polovici leta 2010 zaposlila delavce F.F., I.I. in B.B. za določen čas na delih izdelovalca II. Za presojo tega vprašanja je odločilno, da je bila tožniku odpovedana pogodba o zaposlitvi z dne 19. 3. 2004, ki je bila sklenjena za nedoločen čas za opravljanje del upravljalca stroja in izdelovalca II, kar se ne more enačiti z delom za določen čas pri navedenih delavcih. Tudi sicer je tožena stranka dokazala, da so bili navedeni delavci zaposleni za določen čas treh mesecev zgolj z namenom čiščenja odpadnega materiala zaradi posledic požara na liniji za regeneracijo z dne 22. 11. 2008. Tožena stranka je razlog nesolventnosti poslovanja pisno dokumentirala, to pa se je po mesecu oktobru 2008 ves čas nenehno zniževalo, pri čemer so naročila ob koncu leta 2009 izkazovala padec celo za 40 %. Glede tega je potrebno poudariti, da je bila glavnina njenih naročil vezana na gradbeno dejavnost, ta pa je bila v tem času v globoki krizi. Vse to je narekovalo zmanjšanje števila zaposlenih in sicer iz 105 delavcev koncem leta 2008 na 78 delavcev koncem leta 2009. Poleg tega je tožena stranka eno proizvodnjo linijo zaradi zmanjšanja stroškov prenesla v Srbijo. Zato tako ugotovljena dejstva tudi po stališču pritožbenega sodišča ne utemeljujejo opozarjanje tožnika o potrebnosti njegovega dela po pogodbi o zaposlitvi za nedoločen čas. Nadalje je brezpredmetno sklicevanje pritožbe na izpovedbo delavke G.G., po kateri naj bi delavci v določenih mesecih v letu 2010 opravljali nadurno delo, saj se takšno delo ne more enačiti s potrebami dela za nedoločen čas, ki je predmet presoje v konkretnem primeru.

Neutemeljeno je tudi uveljavljanje tožnika, da so obstajale možnosti njegove prekvalifikacije na drugo delovno mesto. V tej zvezi je sodišče prve stopnje preizkusilo takšno možnost in ugotovilo, da ima tožnik končano le osnovno šolo, čeprav je pred prenehanjem delovnega razmerja opravljal dela, za katera se je zahtevala tudi IV. stopnja strokovnega izobrazbe. Tožena stranka je dokazala, da v konkretnem primeru ponudba ustreznega dela tožniku s prekvalifikacijo ali dokvalifikacijo ni bila mogoča tako na takšnem delovnem mestu kot na drugih pomožnih delih, potrebne zaradi zahtev nove in posodobljene tehnologije v času od prenehanja delovnega razmerja dalje. V tej zvezi se pritožbenemu sodišču odpira tudi vprašanje dejanske možnosti prekvalifikacije tožnika, saj je že v letu 1981 odklonil dodatno izobraževanje za ključavničarja na podlagi učne pogodbe, zaradi česar se kljub takratni specifični družinski situaciji, ko je izgubil mater, utemeljeno dvomi, če bi bila prekvalifikacija sedaj sploh smiselna. Navedeno še posebej ob dokazanem dejstvu, da tožena stranka nima ustreznih zaposlitvenih možnosti, da bi še naprej obdržala tožnika v delovnem razmerju. Zato pritožbeno sodišče v celoti kot pravilno sprejema odločitev v izpodbijani sodbi, da je imela tožena stranka v tožnikovem primeru vso dejansko in pravno podlago za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnika za plačilo pogodbene kazni iz naslova nezakonite izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, pri čemer je bila nezakonitost takšne odpovedi ugotovljena s pravnomočno sodbo opr. št. Pd 138/2005. Sodišče prve stopnje je pri presoji zahtevka za plačilo pogodbene kazni izhajalo iz določb KP dejavnosti, ki je veljala v času prenehanja delovnega razmerja tožnika. Po določbi 45. čl. KP dejavnosti je delodajalec zavezan plačati delavcu pogodbeno kazen zaradi prenehanja delovnega razmerja, razen v primeru, ko je prenehanje posledica kršitve delovnih obveznosti. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila tožniku dne 2. 3. 2005 izredno odpovedana pogodba o zaposlitvi zaradi hujših kršitev delovnih obveznosti. Zato je iz tega naslova tožnikov zahtevek za plačilo pogodbene kazni zavrnilo. Pritožbeno sodišče se s takšnim materialno pravnim stališčem ne strinja, kar utemeljuje z naslednjimi razlogi.

Kolektivna pogodba je akt avtonomnega prava, s katerim se stranke kolektivne pogodbe dogovorijo o medsebojnih pravicah in obveznostih iz delovnega razmerja. Če zakon daje delavcem minimum pravic, se lahko stranke v kolektivni pogodbi lahko dogovorijo za več pravic. To velja tudi za razmerje med kolektivno pogodbo, sklenjeno na širši ravni, nasproti KP dejavnosti.

Zato je potrebno v konkretnem primeru pri obravnavanju pogodbene kazni upoštevati, da je v času nezakonitega prenehanja delovnega razmerja tožnika na podlagi izredne odpovedi pogodbe v letu 2005 veljala poleg KP dejavnosti tudi Splošna kolektivna pogodba za gospodarske dejavnosti (SKPgd, Ur. l. RS, št. 40/1997), ki je veljala do dne 30. 06. 2006. Po določbi 28. čl. SKPgd je delodajalec v primeru nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, ki je ugotovljeno s pravnomočno odločbo, dolžan delavcu poleg plače, ki bi jo prejel, če bi delal, izplačati najmanj tri povprečne plače delavca v zadnjih 3 mesecih. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča navedena določba SKPgd ne opredeljuje razloga, v katerih primerih prenehanja delovnega razmerja delodajalec ni dolžan plačati pogodbene kazni, kot je to predpisano z določbo 45. čl. KP dejavnosti. To pa pomeni, da je določba 28. čl. SKPgd za tožnika ugodnejša od določbe 45. čl. KP dejavnosti, saj priznava pogodbeno kazen ne glede na razlog odpovedi pogodbe oz. prenehanja delovnega razmerja, torej daje delavcu iz tega naslova več pravic.

Zato tožnik v pritožbi utemeljeno uveljavlja, da mu je tožena stranka dolžna plačati pripadajočo pogodbeno kazen. Po navedeni določbi SKPgd je tožnik upravičen do nje najmanj v višini 3 povprečnih plač v zadnjih 3 mesecih dela pred izredno odpovedjo pogodbe. Ker je tožniku na tej podlagi nezakonito prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki dne 2. 3. 2005, je potrebno pri njegovih povprečnih plačah upoštevati obdobje od meseca decembra 2004 do februarja 2005. Iz izplačilnih listov (priloga A3) je razvidno, da je tožnik prejel v mesecu decembru 2004 neto plačo v višini 88.989,10 SIT (sedaj 371,34 EUR), v mesecu januarju 2005 neto plačo v višini 78.122,10 SIT (sedaj 326,00 EUR) in v mesecu februarju neto plačo v višini 127.876,90 SIT (sedaj 533,62 EUR), kar znaša v povprečju neto 410,32 EUR oz. bruto 541,57 EUR, kar ob upoštevanju 3 kratnika takšnega bruto povprečja plače znaša 1.624,71 EUR. To pa predstavlja višino pogodbene kazni, ki jo je zavezana plačati tožena stranka tožniku z obrestmi od dne 12. 3. 2010 dalje, ki jih je zahteval v tožbi.

Zato je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 5. tč. 358. čl. ZPP v tem obsegu izpodbijanja sodbe ugodilo pritožbi tožnika tako, da mu je priznalo pogodbeno kazen v navedeni višini in z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot je to razvidno iz izreka te sodbe. Kar je tožnik zahteval več, to je plačilo pogodbene kazni v višini 2.202,45 EUR, pa je sodišče zavrnilo.

Zaradi delnega uspeha v pritožbenem postopku je bilo potrebno na novo odločitvi o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča tožnik ni uspel z zahtevkom za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Zato v tem delu vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka in sicer tožnik na podlagi določbe 1. odstavka 154. člena ZPP (neuspeh v pravdi), tožena stranka pa v skladu z določbo 5. odst. 41. čl. ZDSS-1, ki določa, da v sporih o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja delodajalec krije svoje stroške, ne glede na izid postopka, razen če je delavec z vložitvijo tožbe ali z ravnanjem v postopku zlorabljal procesne pravice.

Tožnik je delno uspel z denarnim zahtevkom za plačilo pogodbene kazni in sicer do 73,76 %, zato je v tem obsegu upravičen do povrnitve priglašenih stroškov postopka, ki se nanašajo na ta del tožbenega zahtevka. Po tar. št. 3100 Odvetniške tarife je upravičen do nagrade za postopek v znesku 136,5 EUR (105 x 1,3), do 20 EUR materialnih stroškov – pavšal, potnih stroškov za tožnika za prihod na sodišče v znesku 93,24 EUR, kilometrino za pooblaščenca iz Postojne v Koper in nazaj (3 naroki v znesku po 43,66 EUR). Skupaj z 20 % DDV je tako tožnik upravičen do stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje v višini 438,21 EUR, glede na uspeh 323,22 EUR.

Tožena stranka je v tem delu uspela v deležu 26,24 %. Upravičena je do nagrade za postopek v znesku 136,5 EUR, do nagrade za narok 126 EUR, 20 EUR materialnih stroškov in potnih stroškov za predstavnika stranke v višini 37,00 EUR. Upravičena je tudi do povrnitve stroškov iz naslova kilometrine za pooblaščenca v znesku 111,90 EUR (3 x 37,00 EUR). Toženec neutemeljeno uveljavlja nagrado za vsak narok, ki ga je sodišče prve stopnje izvedlo, saj Zakon o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/2008) temelji na principu ena nagrada za postopek in ena nagrada za narok, ne glede na število pripravljalnih vlog, ki jih stranka poda in narokov, ki se jih udeleži. Zato mu je sodišče priznalo nagrado le za en narok. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča je tako tožena stranka upravičena do nagrade v znesku 517,68 EUR, glede na uspeh do 135,83 EUR. Po pobotanju je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 187,39 EUR.

Tožnik je s pritožbo delno uspel glede denarnega dela zahtevka, zato me je tožena stranka v tem delu dolžna povrniti stroške pritožbe. Glede na vrednost spornega predmeta mu po tar. št. 3210 pripada nagrada za postopek s pritožbo v znesku 168,00 EUR (105 x 1,6), 20,00 EUR materialnih stroškov, skupaj z 20 % DDV, kar skupaj znaša 225,60 EUR, glede na uspeh pa 166,40 EUR.

Odgovor na pritožbo tožene stranke ni v ničemer pripomogel k boljši razjasnitvi stvari, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da tožena stranka sama nosi svoje stroške odgovora na pritožbo, v skladu z 2. odst. 165. člena, v zvezi s 155. členom ZPP.