Jedro

Stranka mora v zahtevi opredeljeno navesti stroške, za katere zahteva povračilo. Opis odvetniških opravil, za katera se zahteva povrnitev stroškov, in zahtevek v konkretnem denarnem znesku zadoščata zahtevani opredelitvi stroškov. Denarni znesek je namreč mogoče na enostaven način pretvoriti v odvetniške točke in preveriti utemeljenost zahtevka.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sklep v izpodbijanem delu 5. točke izreka, v katerem dolžnici niso priznani stroški ugovora z dne 1. 3. 2017 nad 55,00 EUR, spremeni tako, da se stroški ugovora, ki jih mora upnik dolžnici povrniti, odmerijo še v višini 279,99 EUR.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se sklep v nespremenjenem zavrnilnem delu izpodbijane 5. točke izreka potrdi.

III. Dolžnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je upnik predlog za dodatno sredstvo izvršbe z dne 9. 1. 2017 umaknil (1. točka izreka), sklenilo, da upnik sam krije stroške predloga za dodatno sredstvo izvršbe (2. točka izreka), ugodilo ugovoru po izteku roka z dne 1. 3. 2017 in postopek izvršbe, dovoljen s sklepom o izvršbi z dne 27. 1. 2106, ustavilo (3. točka izreka), zavrglo ugovor dolžnice po 56.a členu ZIZ zoper sklep z dne 27. 1. 2016 (4. točka izreka), upniku naložilo dolžnici v 8 dneh povrniti stroške ugovora z dne 1. 3. 2017 v znesku 55,00 EUR (5. točka izreka), zavrglo predlog dolžnice za povrnitev stroškov, priglašenih v ugovoru z dne 20. 2. 2014 v zadevi I 1437/2009 (6. točka izreka), in zavrnilo stroškovni zahtevek upnika, podan v odgovoru na ugovor z dne 26. 4. 2017 (7. točka izreka).

2. V pravočasno vloženi pritožbi po pooblaščencu dolžnica izpodbija odločitev v 5. točki izreka sklepa, kolikor ji niso bili priznani stroški nad 55,00 EUR. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ). Predlaga spremembo izpodbijanega dela sklepa tako, da se upnici naloži v plačilo tudi stroške ugovora v skladu s priglašenimi. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Zakon o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT), na podlagi katerega je dolžnica priglasila stroške v ugovoru z dne 1. 3. 2017, v prehodni določbi 41. člena veže uporabo do tedaj veljavne Odvetniške tarife (v nadaljevanju OT) oziroma ZOdvT na začetek sodnega postopka na prvi stopnji. Tudi sedaj veljavna OT (Ur. l. RS, št. 2/2015) v prehodni določbi 20. člena kot navezno okoliščino za uporabo OT iz leta 1995 s spremembami in dopolnitvami, ZOdvT oziroma sedaj veljavne OT veže na začetek sodnega postopka na prvi stopnji.

5. V predmetni zadevi je bil predlog za izvršbo vložen že 29. 12. 2006 (prim. 2. člen ZIZ), torej pred uveljavitvijo ZOdvT, zaradi česar se za odmero odvetniških stroškov uporablja OT iz leta 1995 (s spremembami in dopolnitvami). Res je sodišče nadaljevanje izvršbe zoper novo dolžnico dovolilo s sklepom z dne 4. 1. 2010, ko je veljal ZOdvT, vendar pa mora v skladu z določbo četrtega odstavka 24. člena ZIZ novi dolžnik prevzeti izvršbo v stanju, v katerem je, ko vstopi vanjo. Zato zanj ne more glede odvetniških stroškov veljati drugačna materialnopravna podlaga, kot je veljala do vstopa, kar je dolžnica upoštevala pri priglasitvi stroškov pritožbe, vložene zoper sklep z dne 4. 1. 2010, ki jo je sodišče prve stopnje presojalo tudi kot ugovor in jih priznalo v višini 280,90 EUR v sklepu z dne 5. 9. 2015, pravnomočnem 19. 9. 2015. Pritožbeno uveljavljanje ZOdvT kot materialnopravne podlage je zato neutemeljeno.

6. V skladu z drugim odstavkom 163. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ mora stranka v zahtevi opredeljeno navesti stroške, za katere zahteva povračilo. Nagrada za delo odvetnika in drugi stroški s tem v zvezi so izvršilni stroški, ki se odmerijo po tarifi (smiselna uporaba drugega odstavka 151. člena in drugega odstavka 155. člena ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ). V ugovoru z dne 1. 3. 2017, s katerim je dolžnica uspela, je kot materialnopravno podlago za povrnitev stroškov nepravilno uveljavljala ZOdvT, vendar pa opis odvetniških opravil, za katera se zahteva povrnitev stroškov, in zahtevek v konkretnem denarnem znesku zadoščata zahtevani opredelitvi stroškov v skladu z drugim odstavkom 163. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Na pravilno uporabo materialnega prava pazi sodišče po uradni dolžnosti, tako da pri odmeri stroškov uporabi veljavno tarifo.

7. OT, ki jo je treba v konkretnem primeru uporabiti, določa nagrado v odvetniških točkah, hkrati pa določa tudi vrednost točke (0,459 EUR – prvi odstavek 15. člena OT). Zato zgolj dejstvo, da je dolžnica priglasila stroške v denarnem znesku in ne v odvetniških točkah, ne pomeni, da zahtevek ni dovolj opredeljen, saj je denarni znesek na enostaven način mogoče pretvoriti v odvetniške točke po OT in preveriti utemeljenost zahtevka.

8. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pri odločanju o stroških uporabilo napačno materialnopravno izhodišče, ko odvetniških stroškov ni priznalo zgolj iz razloga, ker jih je dolžnica priglasila po ZOdvT namesto po OT. Višje sodišče je zato pritožbi delno ugodilo in sklep v izpodbijanem delu 5. točke izreka delno spremenilo tako, kot je razvidno iz I. točke izreka tega sklepa (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Pri odmeri stroškov je upoštevalo vrednost izterjevane terjatve 12.823,08 EUR, tako da je za ugovor v skladu s 6. točko tar. št. 27 OT v zvezi s tar. št. 18 priznalo 500 točk, kar je treba povečati za 22 % DDV, po vrednosti točke 0,459 EUR to znese 279,99 EUR.

9. V preostalem delu pa pritožba ni utemeljena in jo je višje sodišče zavrnilo ter sklep v nespremenjenem izpodbijanem delu 5. točke izreka potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Poleg tega, da ni priznalo nagrade za ugovor v zahtevani višini po ZOdvT, temveč v višini po OT, tudi ni priznalo zahtevanih materialnih stroškov, priglašenih po tar. št. 6000 in 6002 ZOdvT v fiksnem znesku 40,00 EUR. Dolžnica ni konkretno opredelila vrste, nastanka in potrebnosti teh stroškov, niti ni tega dokazala, čeprav tudi glede stroškovnih zahtevkov velja povezanost trditvenega in dokaznega bremena. Zahtevku v pavšalnem znesku na podlagi ZOdvT pa tudi ni mogoče ugoditi.

10. Višje sodišče je sklenilo, da dolžnica sama krije svoje pritožbene stroške, saj ni podlage za ugotovitev, da bi jih upnik neutemeljeno povzročil (šesti odstavek 38. člena ZIZ).