Jedro

Pravnomočna odločitev v prejšnjem sporu je temeljila na presoji, da ukinitev delovnega mesta in odpoved nista bili posledica potrebe po racionalizaciji poslovanja in boljši organizaciji dela, pri čemer je sodišče upoštevalo, da dva meseca pred odpovedjo še ni bilo te potrebe oziroma da je nastopila šele po tožnikovemu opozorilu na morebitne nepravilnosti v zvezi s sestavo nadzornega sveta, da vodja informatike s predvideno ukinitvijo delovnega mesta ni bil seznanjen, tožnik je bil kot njegova "desna roka" polno zaseden, sam po dodelitvi nalog ukinjenega delovnega mesta svojega dela ni mogel pravočasno opravljati; da je toženka sama navedla, da bo delo prerazporedila med zaposlene, dejansko pa ga je na vodjo informatike in zunanje izvajalce. Dejstva, ugotovljena v tem sporu, so drugačna. Kot že navedeno, je sodišče prve stopnje (pravilno) ugotovilo, da je toženka delovni proces dejansko reorganizirala. Upoštevaje navedeno in dejstvo, da pri odpovedih ni šlo za isti razlog, se spor razlikuje od spora, v katerem je bilo odločeno s sodbo VDSS Pdp 931/2016 z dne 13. 4. 2017, na katero se sklicuje tožnik v pritožbi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek za ugotovitev nezakonitosti odpovedi s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi toženke brez datuma, ki je bila tožniku vročena 9. 1. 2023, in ugotovitev, da pogodba o zaposlitvi tožnika za delovno mesto informatik II ni prenehala veljati ter še velja, zaradi česar se pogodba o zaposlitvi za delovno mesto pomočnik upravitelja pokopališč razveže in preneha veljati. Odločilo je, da stranki sami krijeta vsaka svoje pravdne stroške in da je zavezanka za plačilo sodne takse toženka.

2. Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik. Navaja, da je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je toženka odpovedi podala na podlagi različnih dejstev, nejasna; razlogi sodbe so sami s seboj v nasprotju. Sodišče prve stopnje ni utemeljilo, kako je ugotovilo, da je toženka reorganizacijo izvedla v zadnjih dveh letih in ne pred podajo prve odpovedi. V zvezi s tem toženka navedb ni podala niti ni predlagala dokazov. Gre za protispisnost. Toženka ni zatrjevala, da bi se karkoli po prvi podani odpovedi spremenilo niti ni za tovrstne navedbe predlagala dokazov. V odpovedi ni navedla, da bi izvedla reorganizacijo, ampak da delo na področju informatike po ukinitvi delovnega mesta v letu 2020 nemoteno poteka. Toženka reorganizacije ni opredelila kot dve leti trajajoč proces. Sklicevala se je na reorganizacijo, ki jo je izvedla ob prvi odpovedi. V zvezi s tem bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati pravnomočno ugotovljeno dejansko stanje v prejšnjem sporu med strankama. Toženka je v prejšnjem sporu dokazala, da je delovno mesto informatik II ukinila in da je delo prerazporedila na vodjo informatike in zunanje izvajalce. Sodišče prve stopnje je zmotno ugotovilo, da je toženka zaradi drugačnih dejstev podala drugo odpoved. Neutemeljeno ni sledilo sodni praksi, sprejeti po uveljavitvi ZDR-1 (sodba VDSS Pdp 931/2016 z dne 13. 4. 2017). Ni upoštevalo stališč Vrhovnega sodišča RS iz prejšnjega spora med strankama. Zakonitosti odpovedi ni presojalo glede na dejstvo, da odločitev o ukinitvi delovnega mesta tožnika ni bila odraz prenehanja potreb po delu, kar kaže na navidezni razlog za odpoved; toženka delovnega mesta ne bi smela ukiniti in s tem utemeljiti poslovnega razloga. Za presojo, da razlog za odpoved ni bil navidezen, ne zadošča ugotovitev, da toženka namesto tožnika ni na novo zaposlovala. Ker je bil razlog že za prvo odpoved navidezen, druga odpoved iz istega razloga ni zakonita. Sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj ni sledilo tožnikovim navedbam, da je bil razlog za odpoved neutemeljen. Ravnanje toženke po podani odpovedi dokazuje, da ni bila podana zaradi racionalizacije poslovanja ali boljše organizacije dela. Toženka tožnika še naprej diskriminira. Delovne procese v informatiki je prilagodila, tako da nima potrebe po njegovem delu. Način poslovanja, na katerega je tožnik opozarjal, je razviden iz končnega poročila nadzornega odbora Mestne občine A., ki je ugotovil številne nezakonitosti in podal priporočila. Tožnik pritožbenemu sodišču predlaga, da po ugoditvi pritožbi izpodbijano sodbo spremeni, tako da zahtevku ugodi. Priglaša stroške pritožbe.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo prereka tožnikove navedbe. Pritožbenemu sodišču predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. V skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo uveljavljane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP niti drugih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, in da je na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje sprejelo materialnopravno utemeljeno odločitev.

6. Toženka protispisnost uveljavlja, češ da sodišče prve stopnje ni utemeljilo, na podlagi katerih navedb in dokazov je ugotovilo, da je bila reorganizacija izvedena v zadnjih dveh letih. Že glede na pritožbene navedbe očitek o kršitvi iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (nasprotje med tem, kar se navaja v obrazložitvi sodbe o vsebini dokazov, in med samimi temi dokazi) ni utemeljen.

7. Kot je povzelo sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe, je toženka nezakonito (prvo) redno odpoved iz poslovnega razloga z dne 3. 9. 2020 podala iz razloga ukinitve delovnega mesta informatik II. V tem sporu presojano (drugo) redno odpoved s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi brez datuma, ki je bila tožniku vročena 9. 1. 2023, je podala iz razloga, ker nima (več) sistemiziranega delovnega mesta informatik II, ker tožniku ne more zagotoviti dela po pogodbi o zaposlitvi oziroma ker potrebe po delu na njegovem delovnem mestu ni več, saj delovni proces nemoteno poteka; sprememba sistemizacije v letu 2020 z ukinitvijo delovnega mesta informatik II se je izkazala za utemeljeno in je privedla do boljše organizacije dela pri toženki.

8. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da je toženka odpoved podala iz enakega (torej poslovnega oziroma organizacijskega) razloga, ne pa iz istega razloga. Toženka je, kot je razvidno iz prejšnje točke obrazložitve, (poslovni oziroma organizacijski) razlog utemeljila z drugačnimi dejstvi. V zvezi s tem je podala tudi navedbe pred sodiščem prve stopnje; v odgovoru na tožbo z dne 24. 2. 2022 je navedla, da delo po ukinitvi delovnega mesta informatik II poteka nemoteno in da delo, ki ga je pred prvo odpovedjo opravljal tožnik, že dve leti opravljajo vodja službe za informatiko in zunanji izvajalci. Za svoje navedbe je predlagala dokaze; na naroku za glavno obravnavo dne 19. 5. 2023 je predlagala zaslišanje priče B. B. Sodišče prve stopnje je predlagani dokaz izvedlo.

9. Na naroku dne 9. 6. 2023 zaslišani B. B. je izpovedal, kot je njegovo izpoved povzelo sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe, da delo v informatiki poteka nemoteno, da nima pomočnika informatike, nekatera dela opravljajo zunanji izvajalci v enakem obsegu kot po tožnikovi prvi odpovedi, število delavcev se po prvi odpovedi ni spremenilo, spremenili so se zunanji izvajalci, ki pa opravijo enak obseg dela, po prvi odpovedi je prevzel delo tožnika in ga v enakem obsegu opravlja še naprej, ne prihaja do nobenih zamud; v dveh letih so delo optimizirali, tako da ne prihaja do nobenih izpadov.

10. Predvsem ob upoštevanju povzete izpovedi priče B. B. je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je toženka po ukinitvi delovnega mesta informatik II (in po podaji prve odpovedi v letu 2020) delovni proces dejansko reorganizirala na način, da je postalo delo na tem delovnem mestu nepotrebno. Reorganizirala ga je, tako da je delo prerazporedila, delno na vodjo informatike B. B. in delno na zunanje izvajalce. S tem je zakonito utemeljila poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, kot je določen v 1. alineji prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1).

11. Glede na navedeno so neutemeljene pritožbene navedbe o nezadostni trditveni podlagi toženke, ugotavljanju dejstev, ne da bi bili izvedeni dokazi, in neobrazloženi sodbi sodišča prve stopnje.

12. Tožnik v pritožbi neutemeljeno graja ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila reorganizacija izvedena v "zadnjih dveh letih", kot je izrecno navedla toženka v odgovoru na tožbo, torej v dveh letih pred podajo v tem sporu presojane (druge) odpovedi. Kdaj, potem ko je delovno mesto informatik II ukinila in tožniku prvič odpovedala pogodbo o zaposlitvi, je toženka reorganizacijo izvedla, za odločitev ni bistveno. Bistveno je, kot je pravilno poudarilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, da je bila reorganizacija dejanska (ne navidezna) in da je potreba po delu tožnika po pogodbi o zaposlitvi za delovno mesto informatik II prenehala.

13. V pritožbi se tožnik neutemeljeno zavzema, da bi bilo sodišče vezano na "pravnomočno ugotovljeno dejansko stanje" v prejšnjem sporu med strankama (sodba Delovnega sodišča v Kopru Pd 205/2020 z dne 14. 4. 2021 v zvezi s sodbo VDSS Pdp 347/2021 z dne 26. 8. 2021 in sodbo VS RS VIII Ips 4/2022 z dne 26. 4. 2022). Pravnomočna postane odločitev, vsebovana v izreku sodbe, torej da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 3. 9. 2020 nezakonita oziroma da tožniku na njeni podlagi delovno razmerje pri toženki ni prenehalo.

14. Pravnomočna odločitev v prejšnjem sporu je temeljila na presoji, da ukinitev delovnega mesta in odpoved nista bili posledica potrebe po racionalizaciji poslovanja in boljši organizaciji dela, pri čemer je sodišče upoštevalo, da dva meseca pred odpovedjo še ni bilo te potrebe oziroma da je nastopila šele po tožnikovemu opozorilu na morebitne nepravilnosti v zvezi s sestavo nadzornega sveta, da vodja informatike s predvideno ukinitvijo delovnega mesta ni bil seznanjen, tožnik je bil kot njegova "desna roka" polno zaseden, sam po dodelitvi nalog ukinjenega delovnega mesta svojega dela ni mogel pravočasno opravljati; da je toženka sama navedla, da bo delo prerazporedila med zaposlene, dejansko pa ga je na vodjo informatike in zunanje izvajalce (točka 17 obrazložitve sodbe VS RS VIII Ips 4/2022 z dne 26. 4. 2022).

15. Dejstva, ugotovljena v tem sporu, so drugačna. Kot že navedeno, je sodišče prve stopnje (pravilno) ugotovilo, da je toženka delovni proces dejansko reorganizirala. Upoštevaje navedeno in dejstvo, da pri odpovedih ni šlo za isti razlog, se spor razlikuje od spora, v katerem je bilo odločeno s sodbo VDSS Pdp 931/2016 z dne 13. 4. 2017, na katero se sklicuje tožnik v pritožbi.

16. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do uveljavljane navideznosti razloga za odpoved (90. člen ZDR-1). V zvezi s tem je pravilno poudarilo, ne le da je toženka dokazala utemeljen poslovni (organizacijski) razlog, tudi da na delovno mesto (za delo) tožnika ni na novo zaposlovala. Delo tožnika na delovnem mestu pomočnik upravitelja pokopališč, za katero je sklenil ponujeno novo pogodbo o zaposlitvi, z vidika presoje utemeljenosti razloga in s tem za odločitev ni bistveno, kot nadalje pravilno izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe.

17. Navedbe glede končnega poročila nadzornega odbora so nedopustne pritožbene novote (prvi odstavek 337. člena ZPP), pri čemer iz pritožbenih navedb niti ne izhaja, kako bi bile povezane s presojano odpovedjo. V dosedanjem postopku (pripravljalna vloga z dne 4. 5. 2023) je tožnik navedel le, da je nadzorni odbor Mestne občine A. ugotovilo številne nepravilnosti, ki jih ni konkretiziral niti ni konkretiziral priporočil, da se ob negativnem izidu poslovanja sprejme potrebne odločitve za ureditev razmer in da se morebitna odklonska ravnanja prijavi pristojnim organom, ki jih omenja v pritožbi.

18. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

19. Odločitev, da tožnik, ki v pritožbenem postopku ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbe, temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP.