Jedro

Na umik predloga za pregon ni mogoče sklepati na podlagi konkludentnih dejanj in domnev. Prav tako je pravno neveljaven umik, če je bila izjava dana pod vplivom sile, grožnje ali drugega nedovoljenega sredstva. Pravnega učinka tudi nima obljuba oškodovanca obdolžencu, da bo umaknil predlog za pregon.

Izrek

Zahteva zagovornika obs. J.D. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojenec je dolžan plačati 150.000 SIT povprečnine.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 28.6.2004 obs. J.D. spoznalo za krivega nadaljevanih kaznivih dejanj grdega ravnanja po 1. odstavku 146. člena in lahke telesne poškodbe po 1. odstavku 133. člena KZ ter mu po 50. členu istega zakonika izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo posamezne kazni, za prvo dejanje 2 meseca in za drugo 4 mesece zapora, nato po določbi 2. točke 2. odstavka 47. člena KZ enotno kazen 5 mesecev zapora ter preizkusno dobo 2 let. Po 1. odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) ga je zavezalo k povrnitvi stroškov kazenskega postopka in k plačilu 60.000 SIT povprečnine. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 21.4.2005 zavrnilo zagovornikovo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojencu pa naložilo v plačilo 80.000 SIT povprečnine.

Zagovornik je zoper navedeno pravnomočno sodbo pravočasno vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka v smislu 5. in 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP in zaradi kršitve kazenskega zakona po 3. točki 372. člena ZKP, kršitve ustavne pravice pravnega jamstva v kazenskem postopku v smislu 3. alinee 29. člena Ustave Republike Slovenije. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni tako, da obtožbo kot nedopustno zavrže, podrejeno pa, da izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi ter zadevo vrne v ponovno obravnavanje in odločanje prvostopenjskemu sodišču. Vrhovni državni tožilec A.P. v odgovoru, podanem v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP, predlaga Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije, da zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno. Zavrača stališče zahteve, da kazenski pregon obsojenca ni bil dopusten.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po naziranju vložnika zahteve je sodišče druge stopnje kršilo kazenski zakon iz 3. točke 372. člena ZKP, ker je zavzelo stališče, da je v danem primeru dopusten kazenski pregon zoper obsojenca. Neutemeljeno ni upoštevalo poravnave, ki sta jo sklenila obsojenec in oškodovanka dne 4.3.2000. Poravnava vsebuje s strani obsojenca in oškodovanke podpisan sporazum, katerega vsebina izključuje kazenski pregon obsojenca. Sodišče je iz spisa izločilo poravnavo in zato po stališču zahteve kršilo tudi 3. alineo 29. člena Ustave Republike Slovenije. Z navedbami, da je pritožba vsebovala utemeljitev, da brez predloga oškodovanca kazenski pregon ni dopusten in da takega predloga ni zaradi sklenjene poravnave, zahteva nakazuje, da sodišče druge stopnje ni presodilo pritožbenih navedb in da je zaradi tega storilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Ker zaradi sklenjene poravnave "ne more biti predloga oškodovanke", pa je podana tudi bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 5. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.

Ošk. D.U. je pri Okrožnem državnem tožilstvu v Mariboru po pooblaščencu vložila dne 20.8.1999 zoper obsojenca kazensko ovadbo zaradi kaznivega dejanja nasilništva po 1. odstavku 299. člena KZ. Zaradi tega kaznivega dejanja je Okrajno sodišče v Mariboru na predlog okrožne državne tožilke opravilo posamezna preiskovalna dejanja. Po zaključku le-teh je državna tožilka zoper obsojenca vložila dne 2.10.2001 obtožni predlog zaradi istega kaznivega dejanja, storjenega v nadaljevanju. Obtožni predlog je dne 3.6.2004 spremenila tako, da je obsojenca obtožila storitve nadaljevanih kaznivih dejanj grdega ravnanja po 1. odstavku 146. člena in lahke telesne poškodbe po 1. odstavku 133. člena KZ. Pregon za navedeni kaznivi dejanji se začne na predlog. Glede na vloženo kazensko ovadbo se šteje, da je oškodovanka s tem podala tudi predlog za pregon (2. odstavek 53. člena ZKP). Oškodovanka je po spremembi obtožbe na glavni obravnavi dne 28.6.2004 (l. št. 107) tudi izjavila, da je zainteresirana za kazenski pregon in da vztraja pri takem predlogu.

Po 57. členu ZKP lahko oškodovanec z izjavo, ki jo poda sodišču, pred katerim teče postopek, umakne predlog za kazenski pregon do konca glavne obravnave, to je do trenutka, ko predsednik senata oziroma sodnik posameznik naznani, da je glavna obravnava končana (1. odstavek 351. člena ZKP). Takšna izjava mora biti podana pred sodiščem. Glede na stališče sodne prakse in tudi pravne teorije mora biti izjava izrecna, nedvoumna in brezpogojna (mag. Štefan Horvat, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004 in dr. Živko Zobec, Komentar zakona o kazenskem postopku s sodno prakso, Gospodarski vestnik, Ljubljana, 1985). Na podlagi konkludentnih dejanj in domnev tudi ni mogoče sklepati na umik predloga. Pravno neveljaven je prav tako umik, če je bila izjava dana pod vplivom sile, grožnje ali drugega nedovoljenega sredstva. Pravnega učinka tudi nima obljuba oškodovanca obdolžencu, da bo umaknil predlog za pregon.

Ob upoštevanju navedenih izhodišč in ob dejstvu, da oškodovanka na glavni obravnavi ni le izjavila, da vztraja pri predlogu za pregon, temveč je tudi izpovedala, da je izjavo napisala hčerka pod prisilo, sama pa jo je tudi podpisala pod prisilo, ker je obsojenec izvajal nad njo nasilje, izjava, vsebovana v pisni poravnavi, ne more imeti nobenega pravnega učinka. Glede na to izločitev takšne listine iz kazenskega spisa za ugotavljanje tega procesnega dejstva ni odločilna. Ker oškodovanka ni umaknila predloga za kazenski pregon obsojenca, je bila ta procesna predpostavka izkazana ter ni bilo podlage za odločitev, za katero se zavzema zahteva. Slednje pa pomeni, da uveljavljane kršitve zakona (5. točka izreka 1. odstavka 371. člena in 3. točka 372. člena ZKP) in tudi kršitev 3. alinee 29. člena Ustave Republike Slovenije, niso podane.

Zagovornik je vložil pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje iz vseh pritožbenih razlogov, torej tudi zaradi kršitve kazenskega zakona, ki pa je konkretno ni opredelil. V pritožbeni obrazložitvi je zagovornik navajal, da je kršitev kazenskega zakona podana zato, ker je sodišče v zadevi meritorno odločalo, čeprav bi moralo glede na okoliščino, da se je oškodovanka s poravnavo zavezala zoper obsojenca umakniti predlog za pregon, kazenski postopek ustaviti in obtožbo zavreči. Čeprav je trdil, da je podana kršitev iz 1. odstavka v zvezi s 4. odstavkom 133. člena in 1. odstavkom v zvezi z 2. odstavkom 166. člena KZ, je obrazložitev nakazovala na uveljavljanje kršitve 3. točke 372. člena ZKP. Sodišče druge stopnje je ob takšni ne povsem jasno opredeljeni pritožbeni navedbi presodilo, da pritožnik "ne pove, v kateri smeri naj bi sodišče prve stopnje kršilo kazenski zakon in katera konkretna kršitev iz 372. člena ZKP bi naj bila podana". Vendar pa je okoliščino glede obstoja oškodovankinega predloga za pregon presodilo v okviru pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 5. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Obe določbi se namreč glede navedene procesne predpostavke prekrivata in se razlikujeta le v tem, da je predlog za pregon v KZ določen kot okoliščina, ki izključuje kazenski pregon, v procesnem zakonu (ZKP) pa kot procesna ovira. Zaradi navedenega gre v sodbi sodišča druge stopnje le za pomanjkljivost formalne narave, ne pa za zatrjevano bistveno kršitev določb kazenskega postopka.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik zahteve, zato je zahtevo zagovornika J.D. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

Izrek o stroških postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98.a člena in 1. odstavka 95. člena ZKP. Višina povprečnine je odmerjena ob upoštevanju trajanja in zamotanosti postopka ter obsojenčevih premoženjskih razmer, razvidnih iz podatkov kazenskega spisa (3. odstavek 92. člena ZKP).