Jedro

Tako trditveno kot dokazno breme o obstoju pogojev za dovolitev revizije je na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

Zoper pravnomočno sodbo je tožeča stranka dne 14. 12. 2007 vložila revizijo. Glede dovoljenosti revizije navaja, da vrednost premoženja, ki se vrača v postopku denacionalizacije, presega vrednost iz 1. točke drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in št. 26/07- sklep US), da ima izpodbijana odločitev zanjo zelo hude posledice ter da izpodbijana sodba odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča Republike Slovenije.

Revizija ni dovoljena.

S pravnomočno sodbo, ki jo tožnica izpodbija z revizijo, je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo tožbo zoper odločbo Upravne enote Pesnica z dne 20.4.2007, ki je postala dokončna z odločbo tožene stranke z dne 20.6.2007. Tožena stranka je s svojo odločbo zavrnila pritožbo tožnice zoper prvostopno odločbo, s katero je prvostopni organ zavrnil zahtevo za denacionalizacijo ? podržavljenih nepremičnin, ki so bile v solasti A.A., zato, ker zahteva ni bila vložena po upravičenem vlagatelju.

Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je podan eden tam navedenih pogojev za njeno dovolitev. Po presoji vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o obstoju pogojev za dovolitev revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti.

Revidentka se sklicuje na vse tri točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000 eurov. Iz navedenega izhaja, da je revizija po navedeni točki dovoljena le, če gre za zadeve, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, vrednost izpodbijanega dela pa presega 20.000 eurov. V obravnavani zadevi gre za spor o denacionalizacije, in sicer, ali je zahtevo za denacionalizacijo podala upravičena vlagateljica. Ker to ni spor, ki bi se lahko izrazil v denarni vrednosti, dovolitev revizije po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ne pride v poštev.

Po presoji vrhovnega sodišča revizije tudi ni mogoče dovoliti zaradi zatrjevanega odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča. Po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Revidentka ne navaja pravnega vprašanja, na katerega naj bi se nanašal zatrjevani odstop od sodne prakse, sklicuje pa se na stališče vrhovnega sodišča v zadevi, I Up 702/2003 z dne 20.10.2005. V navedeni zadevi se je vrhovno sodišče postavilo na stališče, da so upravičeni vlagatelji zahteve za denacionalizacijo pravni nasledniki upravičenca, ki to lahko verjetno izkažejo glede na določbe dednega prava, torej tudi dediči upravičenčevih dedičev, če so ti že mrtvi ali razglašeni za mrtve. Po presoji vrhovnega sodišča stališče sodišča prve stopnje, da se verjetnost pravnega nasledstva vlagatelja zahteve za denacionalizacijo presoja na dan vložitve zahteve, obstoj dediča bližnjega dednega reda pa izključuje od dedovanja osebe iz bolj oddaljenega dednega reda, ne odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča. Iz stališča vrhovnega sodišča v prej navedeni zadevi namreč izhaja, da dediči upravičenčevih dedičev lahko pravno nasledstvo verjetno izkažejo šele, ko so upravičenčevi dediči že mrtvi ali razglašeni za mrtve. Enako stališče vrhovnega sodišča pa izhaja tudi iz odločitev v drugih zadevah, npr. I Up 1352/2006 z dne 14.2.2007 in I Up 1016/2005 z dne 10.1.2008, iz katerih izhaja, da pravno nasledstvo dedičev drugega dednega reda ni verjetno izkazano, če je v času vložitve zahteve za denacionalizacijo še živ dedič prvega dednega reda. Glede na navedeno po presoji vrhovnega sodišča odločba sodišča prve stopnje ne odstopa od sodne prakse v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko. Po presoji vrhovnega sodišča revidentka trditvenega in dokaznega bremena o obstoju zatrjevanega pogoja za dovolitev revizije ni izpolnila zgolj s trditvijo, da ima izpodbijana odločitev zanjo hude posledice. Revidentka bi morala namreč navesti, kakšne konkretne posledice ima zanjo izpodbijana odločitev in razloge, zaradi katerih so te posledice zanjo zelo hude, ter vse to tudi izkazati. Šele če bi revidentka navedla in izkazala konkretne posledice in razloge, bi bila mogoča presoja, ali ima izpodbijana odločitev zanjo res zelo hude posledice, s tem pa pogoj za dovolitev revizije po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Ker revidentka tega ni storila, niso izkazani pogoji za dovolitev revizije iz 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Glede na to, da revidentka ni izkazala nobenega od zatrjevanih pogojev za dovolitev revizije iz drugega odstavka 83. člena ZUS-1, je vrhovno sodišče revizijo v obravnavanem primeru zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1.