Jedro

Zmotne uporabe določbe 2. odstavka 214. člena ZPP v sporih majhne vrednosti ni dopustno uveljavljati.

Konkretizacija tožbenega zahtevka in trditveno breme tožeče stranke glede na ugovorne razloge tožene stranke.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 115347/2013 z dne 15. 7. 2013 ostane v 1. odstavku izreka v celoti v veljavi (I. točka izreka), da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 115347/2013 z dne 15. 7. 2013 v 3. odstavku izreka razveljavi (II. točka izreka), ter da mora tožena stranka tožeči stranki v roku 15 dni od prejema te sodbe povrniti pravdne stroške v višini 315,20 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka petnajstdnevnega roka do plačila (III. točka izreka).

2. Tožena stranka je zoper sodbo pravočasno vložila pritožbo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo odstopi v reševanje pristojnemu delovnemu sodišču, podrejeno pa, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo v I. in III. točki izreka spremeni tako, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 115347/2013 z dne 15. 7. 2013 razveljavi tudi v 1. odstavku izreka in tožbeni zahtevek zavrne.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V tem gospodarskem sporu gre za spor majhne vrednosti, saj se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR (prvi odstavek 495. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Sodba, s katero je končan spor v postopkih v sporu majhne vrednosti, se sme izpodbijati samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP).

6. Neutemeljene so pritožbene navedbe tožene stranke, da sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe ni pojasnilo, kako je prišlo do ugotovitve, da je bilo snemanje oddaj opravljeno zunaj polnega delovnega časa. Sodišče prve stopnje je namreč v 8. točki obrazložitve pojasnilo, da je na podlagi izpovedbe tožeče stranke ugotovilo, da se je le-ta s S. A. (kot zakonitim zastopnikom tožene stranke) dogovorila, da bo sodelovala pri nastajanju oddaj tudi preko obsega, dogovorjenega s pogodbo o zaposlitvi, saj je na zaslišanju izpovedala, da je bila zaposlena za minimalno plačo, v katero je bilo vključenih 23 oddaj, za ostale oddaje pa je bilo dogovorjeno, da se plačajo posebej, zaradi česar je odprla svoj s.p. Nadalje je sodišče prve stopnje presodilo, da obstoj tega dogovora potrjuje tudi dejstvo, da je tožena stranka plačala račun št. 01/2012 z dne 26. 9. 2012 (ki je bil izdan za 13 dodatnih oddaj v mesecu avgustu 2013 - lit. št. 33 spisa), pri čemer ni pojasnila, zakaj je ta račun plačala, če s strani tožeče stranke zatrjevanega dogovora ni bilo.

Sodišče prve stopnje je torej ugotovilo, da je predhodno navedeni dogovor obstajal, kar je ugotovitev dejanskega stanja, ki je v sporu majhne vrednosti ni dopustno izpodbijati. Zato tožena stranka ne more uspeti s pritožbenimi navedbami, s katerimi posredno izpodbija te ugotovitve sodišča prve stopnje. To velja za pritožbene navedbe, da iz pogodbe o zaposlitvi ne izhaja dogovor, da bo tožeča stranka opravila zgolj 23 oddaj v rednem delovnem času, ampak je bil dogovorjen štirideset urni delovni teden, kar naj bi sodišče prve stopnje spregledalo. Tudi s pritožbenimi navedbami, da četudi je tožeča stranka prejemala zgolj minimalno plačo, to ne pomeni, da vanjo spada minimalen obseg dela, tožena stranka posredno izpodbija na prvi stopnji ugotovljeno dejansko stanje. Nadalje višje sodišče pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je imela tožeča stranka odprt s.p. in da je izdajala račune, zato tožena stranka ne more uspeti s pritožbenimi navedbami, da s strani tožeče stranke izdani računi niso verodostojne listine v smislu 431. člena ZPP, zaradi česar bi sodišče prve stopnje moralo razveljaviti sklep o izvršbi. Tožena stranka v nadaljevanju pritožbe navaja, da kontokartica dokazuje, da sta bila računa neutemeljeno izdana, kar ponovno pomeni izpodbijanje na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja, kar ni dopustno.

7. Nadalje tožena stranka v pritožbi navaja, da v kolikor bi tožeča stranka opravljala delo preko polnega delovnega časa, bi se to delo kvečjemu lahko štelo kot nadurno delo v smislu Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju: ZDR-1), ne pa kot delo v smislu podjemne pogodbe. Trdi, da se vsako delo, ki ima elemente delovnega razmerja, glede na določbo 4. člena ZDR-1 šteje v okvir delovnega razmerja. Zaradi tega gre po prepričanju tožene stranke za delovnopravni spor, za katerega je glede na določbo 5. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (v nadaljevanju: ZDSS-1) pristojno specializirano delovno sodišče, zaradi česar bi se moralo sodišče prve stopnje izreči za stvarno nepristojno. Višje sodišče teh navedb ne more več upoštevati, ker jih tožena stranka ni navedla v vlogah iz 452. člena ZPP oziroma v odgovoru na tožbo (prim. 19. člen ZPP v zvezi s 453. členom ZPP). Pa tudi sicer je pripomniti, da tožena stranka z njimi izpodbija na prvi stopnji ugotovljeno dejansko stanje o obstoju dogovora (podjemne pogodbe). Ker se del teh pritožbenih očitkov nanaša tudi na stvarno (ne)pristojnost sodišča prve stopnje (4. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), višje sodišče pojasnjuje, da v trditvah strank ni bilo podlage za sklep, da gre v konkretnem primeru za delovnopravni spor, za razsojo katerega bi bila podana pristojnost specializiranega delovnega sodišča. 8. Tožena stranka v zvezi z računom št. 01/2012 z dne 26. 9. 2012 v pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno štelo, da ni z ničemer pojasnila, zakaj je plačala ta račun. Zatrjevala je namreč, da je plačala promocijske aktivnosti (kot se glasi račun), ne pa vodenja dodatnih oddaj. Izrecno uveljavlja kršitev določbe drugega odstavka 214. člena ZPP in v zvezi s tem navaja, da v kolikor sodišče prve stopnje te določbe ne bi kršilo, bi moralo ugotoviti, da med strankama ni obstajal dogovor, da se dodatne oddaje plačajo posebej (to je bil namreč tudi eden izmed razlogov, zaradi katerih je sodišče prve stopnje štelo, da je dogovor obstajal).

V zvezi z gornjimi pritožbenimi navedbami višje sodišče sprva pojasnjuje, da v sporu majhne vrednosti po izrecni volji zakonodajalca ni dopustno uveljavljati kršitev po prvem odstavku 339. člena ZPP - torej kršitev določb pravdnega postopka, ki bi lahko vplivale na pravilnost in zakonitost sodbe (prim. 458. člen ZPP). Sklicevanje na napačno uporabo določbe drugega odstavka 214. člena ZPP (zaradi česar naj bi bilo dejansko stanje zmotno ugotovljeno) pomeni uveljavljanje prav te kršitve, zato tožena stranka s pritožbenimi navedbami v tej smeri ne more uspeti. Tožena stranka pa si z uveljavljanjem te procesne kršitve pravzaprav prizadeva izpodbiti na prvi stopnji ugotovljeno dejansko stanje, da je dogovor obstajal. V pritožbi navaja namreč, da v kolikor bi sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožena stranka s plačilom računa št. 01/2012 z dne 26. 9. 2012 plačala promocije, in ne dodatnih oddaj, bi moralo ugotoviti, da dogovor o tem, da se dodatne oddaje plačajo posebej, ni obstajal. Posredno torej ponovno izpodbija na prvi stopnji ugotovljeno dejansko stanje.

9. Nadalje tožena stranka v pritožbi navaja, da tožeča stranka kljub opozorilu tožene stranke ni ustrezno konkretizirala tožbenega zahtevka in ni pojasnila, katere oddaje je snemala v okviru rednega delovnega časa in katere zunaj le-tega. To bi bilo po mnenju tožene stranke nujno za konkretizacijo in identifikacijo tožbenega zahtevka, saj bi se lahko šele po tem preverila resničnost navedbe tožeče stranke, da je določene oddaje snemala zunaj delovnega časa.

Te pritožbene navedbe so neutemeljene, saj je tožeča stranka v dopolnitvi tožbe (list. št. 33) navedla, da je z vtoževanim računom št. 02/2012 v višini 340,00 EUR zaračunala 17 dodatnih oddaj v mesecu septembru in z računom 4/2012 v višini 350,00 EUR 17,5 dodatnih oddaj v mesecu oktobru. S tem je po prepričanju višjega sodišča dovolj konkretizirano navedla dejansko podlago tožbenega zahtevka, da bi tožena stranka lahko njenim trditvam obrazloženo in konkretizirano nasprotovala. Iz teh trditev tožeče stranke je namreč mogoče razbrati število snemanih oddaj v določenem mesecu, zaračunani znesek za posamezno oddajo in skupni obračun za določen mesec. Tožena stranka pa je trditve, da tožeča stranka ni navedla, v konkretno katerih oddajah, za sodelovanje v katerih zahteva plačilo, naj bi sodelovala, podala šele v pripravljalni vlogi z dne 21.2.2014, ki je bila poslana tožeči stranki le v vednost. V odgovoru na tožbo pa je navedla le, da tožeča stranka za toženo stranko ni nikoli opravila storitev, za katere bi lahko izdala vtoževana računa, da tadva nista verodostojni listini, da je na računih navedeno, da sta bila izdana za opravljene promocijske aktivnosti, v tožbi pa tožena stranka navaja, da sta bila izdana za sodelovanje pri nastajanju (nedoločno opredeljenih) oddaj, ter da naj bi navedena neskladnost med dejstvi in dokazi očitno kazala na neverodostojnost tožničinih navedb. Tožena stranka torej trditev o „nedoločno opredeljenih“ oddajah ni podala v takšnem smislu, da bi to zahtevalo od tožeče stranke, da oddaje natančneje konkretizira. Podala jih je le v smeri zatrjevane neskladnosti med dejstvi in dokazi. Glede na navedeno so neutemeljene pritožbene navedbe, da bi morala tožeča stranka za konkretizacijo tožbenega zahtevka poimensko navesti oddaje, ki jih je vodila, kolikokrat so bile le-te na sporedu in kako so se vrednotile, saj tožena stranka tožbenemu zahtevku v odgovoru na tožbo v tej smeri ni ugovarjala. Zato tožeči stranki v pripravljalni vlogi, v kateri je odgovarjala na navedbe v odgovoru na tožbo, oddaj ni bilo treba konkretneje navesti. Navedbe tožene stranke v njeni prvi pripravljalni vlogi, da tožeča stranka ni navedla v konkretno katerih oddajah (ni navedenih imen oddaj), za sodelovanje v katerih zahteva v tem postopku plačilo, naj bi sodelovala, zato niso upoštevne in so glede na določbe 452. člena ZPP prepozne. Ker je bila trditvena podlaga tožeče stranke glede na pravočasne ugovore tožene stranke dovolj konkretizirana, so neutemeljene tudi nadaljnje pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati izpovedbe tožeče stranke, s katero jo je dopolnila, pa tudi sicer tožena stranka v pritožbi ne konkretizira, v katerem delu obrazložitve je izpovedba tožeče stranke povzeta kot trditvena podlaga.

10. Tožena stranka se v odgovoru na tožbo (list. št. 43) ni v ničemer opredeljevala do predhodno navedenih trditev tožeče stranke. Ni se opredelila do števila oddaj ali do obdobja, v katerem so bile oddaje snemane, niti do končnega zneska po vtoževanih računih. Po prepričanju višjega sodišča zato ni bilo nobene potrebe, da bi tožeča stranka v tej smeri dopolnjevala trditveno podlago s tem, da bi poimensko navajala oddaje oz. pojasnila način njihovega vrednotenja. Tožena stranka se je namreč pred zahtevkom branila predvsem s trditvami, da tožeča stranka zanjo izven obsega, dogovorjenega s pogodbo o zaposlitvi, ni snemala nobenih oddaj oz. da posebnega dogovora o plačilu dodatnih oddaj med strankama ni bilo.

11. Ob tem se izkaže, da je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje iz 13. točke obrazložitve, da tožena stranka ni konkretizirano ugovarjala višini zneskov po vtoževanih računih. Tožena stranka to presojo sodišča prve stopnje s pritožbo izpodbija. Navaja namreč, da je zahtevek prerekala v celoti, in sicer, da tožeča stranka zanjo ni opravila storitev, ki bi lahko bile podlaga zahtevku, vendar teh trditev tudi po prepričanju višjega sodišča ni mogoče šteti kot obrazloženo nasprotovanje višini vtoževane terjatve. Tožena stranka v pritožbi navaja, da zaradi pomanjkljivih trditev tožeče stranke višini vtoževane terjatve ni mogla argumentirano nasprotovati, vendar so njene pritožbene navedbe neutemeljene.

12. Glede na to, da tožena stranka višini vtoževane terjatve ni obrazloženo ugovarjala, je sodišče prve stopnje po nepotrebnem presojalo, ali se zneski po vtoževanih računih (glede števila oddaj in postavk za posamezno oddajo) ujemajo z izpovedbo tožeče stranke. Višje sodišče kljub temu pojasnjuje, da so neutemeljene pritožbene navedbe tožene stranke, da ni mogoče razbrati, kako je sodišče prve stopnje prišlo do te ugotovitve.

Sodišče prve stopnje je namreč v računsko operacijo v 13. točki obrazložitve povzelo predhodno navedene trditve tožeče stranke iz dopolnitve tožbe o obsegu snemanih oddaj (v kateri so navedene vse relevantne trditve – pritožnikovi očitki v tej smeri so neutemeljeni), ki jih je tožeča stranka potrdila na zaslišanju na glavni obravnavi, ko je izpovedala, da je bilo dogovorjeno plačilo 20,00 EUR na oddajo (kar je bilo mogoče razbrati že iz njenih navedb v dopolnitvi tožbe), ter da je bilo posnetih 17 dodatnih oddaj v mesecu septembru in 17,5 oddaj v mesecu oktobru. Sodišče prve stopnje je torej obrazložilo svojo odločitev, zato očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP tako ni podana.

13. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožeča stranka vtoževanega zneska ni navedla v opominu z dne 17. 7. 2013 (priloga A 14 spisa). To je bilo po prepričanju sodišča prve stopnje logično, saj je bil opomin naslovljen na drugo pravno osebo, in sicer na družbo Č. d.o.o. Nadalje je presodilo še, da dejstvo, da tožeča stranka vtoževanega zneska ni navedla v opominu z dne 17. 7. 2013 ne pomeni, da dogovor ni bil sklenjen ali da tožeča stranka storitev ni opravila.

Višje sodišče ugotavlja, da si tožena stranka z obširnimi pritožbenimi navedbami prizadeva dokazati, da se ta opomin ne nanaša zgolj na tiste terjatve, ki jih ima tožeča stranka do družbe Č. d.o.o. (kot je presodilo sodišče prve stopnje), temveč tudi na terjatve do drugih družb, katerih zakoniti zastopnik je S. A. (smiselno torej, da je v opomin vključena tudi vtoževana terjatev). To prizadevanje je glede na procesni položaj tožene stranke nerazumljivo, poleg tega pa je treba pojasniti, da tožena stranka s temi pritožbenimi navedbami ponovno izpodbija na prvi stopnji ugotovljeno dejansko stanje v zvezi s tem, da vtoževana terjatev ni bila vključena v opomin z dne 17. 7. 2013, kar glede na omejenost pritožbenega preizkusa v sporu majhne vrednosti ni dopustno. Zato tožena stranka ne more uspeti s pritožbenimi navedbami, da je zmotna ugotovitev sodišča prve stopnje, da se opomin nanaša zgolj na tiste terjatve, ki jih ima tožeča stranka do družbe Č. d.o.o., saj je v opominu navedena tudi terjatev za plačilo dela voditeljice v resničnostnem šovu „G.“ v znesku 1.600,00 EUR, kar tožeča stranka zahteva od družbe G d.o.o. (torej, od druge družbe) v drugem sodnem postopku. Tožena stranka navaja, da je glede na vse to zmotna tudi ugotovitev, da je tožena stranka pristopila k dolgu družbe Č. d.o.o., vendar teh pritožbenih navedb natančneje ne konkretizira, da bi lahko višje sodišče nanje konkretizirano odgovorilo.

14. Višje sodišče se do ostalih pritožbenih navedb tožene stranke ne opredelilo, ker le-te niso pravno pomembne za presojo pravilnosti in zakonitosti izpodbijane sodbe (prvi odstavek 360. člena ZPP).

15. Glede na navedeno pritožbene navedbe niso utemeljene in ker višje sodišče ni ugotovilo niti kršitev, na katere v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo tožene stranke zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

16. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).