Jedro

V konkretnem primeru je ob smiselni uporabi 197. člena ZPIZ-2 potrebno o vtoževanih zakonskih zamudnih obrestih šteti, da je tožena stranka po izteku 60-ih dni od vročitve nezakonitega prvostopenjskega posamičnega upravnega akta zašla v zamudo z izplačilom razlik med dodatkom za pomoč in postrežbo za opravljanje večine osnovnih življenjskih potreb in dosojenim višjim dodatkom za zadovoljevanje vseh osnovnih življenjskih potreb. Za razlike mesečnih zneskov, zapadlih v plačilo do 2. 10. 2017 je dolžna obračunati in plačati zakonske zamudne obresti od 3. 10. 2017 dalje do plačila, od vseh vnaprej dospevajočih razlik pa od zapadlosti vsakokratne mesečne razlike dodatka v plačilo do plačila.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani II. tč. in 2. alineji III. tč. izreka spremeni tako, da glasi:

I. "Tožnici se prizna pravica do dodatka za pomoč in postrežbo za opravljanje vseh osnovnih življenjskih opravil od 1. 6. 2017 dalje v znesku 292,11 EUR na mesec z vsemi nadaljnjimi uskladitvami.

II. Tožena stranka je dolžna tožnici plačati zakonske zamudne obresti, obračunane od razlik med že izplačanimi zneski dodatka za pomoč in postrežbo in s to sodbo dosojenim zneskom dodatka za pomoč in postrežbo, in sicer za zneske razlik od meseca junija 2017 do septembra 2017 od 3. 10. 2017 dalje do plačila, od naprej dospevajočih razlik pa od zapadlosti vsakokratnega zneska razlike v plačilo do doplačila. V preostalem se pritožba glede zakonskih zamudnih obresti zavrne."

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je kot nezakoniti odpravilo odločbi št. ..., št. dosjeja: ... z dne 12. 2. 2018 in odločbe št. ... z dne 2. 8. 2017 (I. tč.) in tožnici priznalo pravico do dodatka za pomoč in postrežbo za opravljanje vseh življenjskih potreb od 1. 6. 2017 dalje (II. tč.). Hkrati je toženo stranko zavezalo, da tožnici izplača razliko med dodatkom za pomoč in postrežbo za opravljanje vseh življenjskih potreb in med že izplačanim dodatkom za pomoč in postrežbo za večino osnovnih življenjskih potreb od 1. 6. 2017 dalje (1. alineja III. tč.) in zakonske zamudne obresti od vsakega zneska razlike dodatka za pomoč in postrežbo za posamični mesec od prvega dne naslednjega meseca do plačila v 30‑ih dneh po pravnomočnosti sodbe (2. alineja III. tč.). Toženo stranko je zavezalo tudi da tožnici povrne 698,44 EUR stroškov postopka v 15-ih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. tč.).

2. Zoper II. in del III. tč. izreka sodbe se pritožuje tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev postopka. Predlaga dopolnitev II. tč. izreka tako, da se določi višino dodatka za pomoč in postrežbo od 1. 6. 2017 dalje v znesku 292,11 EUR na mesec, III. tč. izreka glede zakonskih zamudnih obresti pa spremeni in tožbeni zahtevek v celoti zavrne.

Strinja se z priznano pravico do dodatka za pomoč in postrežbo za opravljanje vseh osnovnih življenjskih potreb od 1. 6. 2017 dalje, vendar poudarja, da sodne odločbe ni mogoče izvršiti. Ni odločeno o višini denarne dajatve v skladu z 2. odst. 81. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih1 (ZDSS-1), niti ni postopano po 2. alineji 1. odst. 82. člena ZDSS-1. Dosojen bi moral biti znesek dodatka za pomoč in postrežbo v skladu s 1. odst. 103. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju2 (ZPIZ-2) z nadaljnjimi uskladitvami.

Izpodbija tudi del III. tč. izreka sodbe o dosojenih zakonskih zamudnih obrestih zaradi bistvene kršitve po 14. tč. 2. odst. 339. člena Zakona o pravdnem postopku3 (ZPP). Sodba ima v tem delu pomanjkljivosti, da je ni mogoče preizkusiti, saj izrek ni razumljiv, ker ni odločeno o višini dodatka za pomoč in postrežbo, v obrazložitvi pa so povsem izostali razlogi, zakaj je potrebno plačati zamudne obresti. Glede na 197. člen ZPIZ-2 ni zamude v plačilu, saj denarna dajatev v višjem znesku še ni priznana z izvršljivim upravnim aktom, niti s sodno odločbo. Dolžnost plačila zakonskih zamudnih obresti nastopi, če dajatev ni plačana v 60-ih dneh po izvršljivosti odločbe.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti glede absolutnih bistvenih kršitev iz 2. odst. 339. člena ZPP ter pravilne uporabe materialnega prava. Ugotavlja, da je pritožba utemeljena zaradi nedosojene denarne dajatve, glede zakonskih zamudnih obresti pa le delno iz razlogov, kot bo obrazloženo v nadaljevanju.

K izpodbijani II. tč. izreka prvostopenjske sodbe

5. S pravnomočnim delom sodbe (I. tč.) sta zavrnilni upravni odločbi pravilno odpravljeni, zato se z izpodbijano II. tč. izreka zakonito prizna pravica do dodatka za pomoč in postrežbo za opravljanje vseh življenjskih potreb od 1. 6. 2017 dalje. Vendar pa sodne odločbe z izrekom, ko je pravica priznana le po temelju, ni mogoče izvršiti, saj denarna dajatev ni dosojena po višini, čeprav bi morala biti. Kadar sodišče tožbenemu zahtevku ugodi, delno ali v celoti odpravi upravna akta in v skladu z 2. odst. 81. člena ZDSS-1 praviloma samo odloči o sporni pravici. To velja toliko bolj v primeru kot je obravnavani, saj je denarna dajatev iz naslova dodatka za pomoč in postrežbo za zadovoljevanje osnovnih življenjskih potreb, določena v fiksnih, javno objavljenih zneskih. V relevantnem obdobju je po Sklepu o zneskih dodatka za pomoč in postrežbo4 (Sklep) dodatek za opravljanje vseh osnovnih življenjskih potreb znašal 292,11 EUR mesečno.

6. Pritožbeno sodišče lahko kršitev 2. odst. 81. člena ZDSS-1 samo odpravi, zato je na temelju 358. člena ZPP pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem II. odst. izreka spremenilo tako, kot je razvidno iz izreka te sodne odločbe. Torej je ob pravilni uporabi materialnega prava priznalo dodatek za pomoč in postrežbo za opravljanje vseh osnovnih življenjskih potreb od 1. 6. 2017 dalje v znesku 292,11 EUR na mesec z nadaljnjimi uskladitvami.

K izpodbijani 2. alineji III. tč. izreka prvostopenjske sodbe

7. Potrebno je pritrditi pritožbi, da ima pisni odpravek sodbe o zakonskih zamudnih obrestih (III. tč.) takšno pomanjkljivost, da ga ni mogoče preizkusiti. Podana je kršitev 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP, saj je izrek pomanjkljiv in dosojena denarna terjatev nima dejanske niti pravne utemeljitve. Kljub temu pa ni mogoče v celoti slediti toženkinemu stališču, da za priznanje zakonskih zamudnih obresti sploh ni pogojev. Po naravi stvari so zamudne obresti objektivna posledica zamude v izpolnitvi denarne obveznosti. Pri terjatvah civilnega prava velja, da dolžnik, ki zamudi z izpolnitvijo denarne obveznosti, v skladu s 378. členom Obligacijskega zakonika5 (OZ) dolguje poleg glavnice še zamudne obresti. V zamudo pride, če ne izpolni obveznosti v roku, določenim za izpolnitev, če rok ni določen pa, ko upnik ustno ali pisno, z izvensodnim opominom ali začetkom kakšnega postopka, katerega namen je doseči izpolnitev, zahteva izpolnitev obveznosti (299. člen OZ).

8. Terjatve iz sistema socialne varnosti niso civilne temveč javno pravne narave. Tako je v 197. členu ZPIZ-2 sicer res določeno, da je zavod dolžan plačati zamudne obresti, odmerjene v skladu s predpisi, ki urejajo obligacijska razmerja, če ne izplača pokojninskih dajatev v 60 dneh od dneva, ko je postala odločba o priznani pravici izvršljiva. Izvršljiva postane prvostopenjska ugoditvena upravna odločba, saj pritožba praviloma nima suspenzivnega učinka (182. člen). Vendar pa ZPIZ-2 zamude v izpolnitvi denarnih dajatev ne ureja celovito. Še zlasti ne za primere, kot je obravnavani! Torej ko v sodnem postopku pride do odprave nezakonitih upravnih aktov in priznanja pravice ali denarne dajatve v višjem znesku za nazaj, ki bi že morale biti realizirane. V veljavnem ZPIZ-2 je izostala ureditev, vsebovana v ZPIZ-1 (276. člen), ki je urejala navedeno problematiko.

9. V pritožbenem postopku je bilo že večkrat poudarjeno6 da je pravno praznino glede zakonskih zamudnih obresti, ko pride do priznanja pokojninskih dajatev (ali drugih dajatev iz sistema socialne varnosti) šele v sodnem postopku in jih je potrebno izplačati za nazaj, mogoče pravilno zapolniti z analogijo legis ob uporabi argumenta a simili ad simile7. Torej s sklepanjem od podobnega na podobno, ko sta si neposredno normativno urejeni in neurejeni primer v bistvenih lastnostih podobna. Toženkino stališče, da do zamude v izpolnitvi denarne dajatve ne more priti, dokler ta ni priznana z izvršljivo upravno ali sodno odločbo, pa čeprav za nazaj, ne more biti v celoti sprejemljivo. V ustavno pritožbenem postopku je že leta 2000 in 2002 prišlo do dvakratne razveljavitve zavrnilne sodbe Vrhovnega sodišča RS, utemeljevane z določbami ZOR-a. Odločitev Ustavnega sodišča RS je imela za posledico spremembo dotedanje sodne prakse, po kateri so bile, čeprav na različnih pravnih temeljih, dosledno zavračane vtoževane zakonske zamudne obresti.

10. V konkretnem primeru je ob smiselni uporabi 197. člena ZPIZ-2 potrebno o vtoževanih zakonskih zamudnih obrestih šteti, da je tožena stranka po izteku 60-ih dni od vročitve nezakonitega prvostopenjskega posamičnega upravnega akta zašla v zamudo z izplačilom razlik med dodatkom za pomoč in postrežbo za opravljanje večine osnovnih življenjskih potreb in dosojenim višjim dodatkom za zadovoljevanje vseh osnovnih življenjskih potreb. Za razlike mesečnih zneskov, zapadlih v plačilo do 2. 10. 2017 je dolžna obračunati in plačati zakonske zamudne obresti od 3. 10. 2017 dalje do plačila, od vseh vnaprej dospevajočih razlik pa od zapadlosti vsakokratne mesečne razlike dodatka v plačilo do plačila.

11. Iz predhodno navedenih razlogov je potrebno ob pravilni uporabi materialnega prava na temelju 358. člena ZPP izpodbijano 2. alinejo III. tč. prvostopenjske sodbe spremeniti tako, kot je razvidno iz izreka te sodne odločbe. Pritožbo v smeri zavrnitve tožbenega zahtevka na plačilo zakonskih zamudnih obresti v celoti je potrebno kot neutemeljeno zavrniti.

1 Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami. 2 Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami. 3 Ur. l. RS, št. 73/2007, 45/2008 in 10/2017. 4 Ur. l. RS, št. 9/2013. 5 Ur. l. RS, št. 83/01 s spremembami. 6 Npr. v zadevi Psp 148/2018 z dne 10. 5. 2018, Psp 141/2018 z dne 19. 4. 2018 itd. 7 Marjan Pavčnik, Argumentacija o pravu, CZ, 1998, str. 145.