Jedro

S tem ko je toženec zamenjal ključavnico na lokalu v katerem je po pogodbi obratoval tožnik in mu s tem onemogočil vstop v lokal, potem ko tudi ta ni v celoti izpolnil svoje obveznosti, je očitno da je toženec razdrl pogodbo, tožnik pa, ko je zahteval vrnitev tistega, kar je že izpolnil, na to pristal.

Izrek

Pritožbi se zavrneta kot neutemeljeni in se potrdi delna sodba sodišča prve stopnje, ki je bila popravljena s sklepom III P 160/95-68 z dne 6.10.1998.

Obrazložitev

Z izpodbijano delno sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je toženec dolžan plačati tožniku znesek 1.158.338,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 16.2.1994 dalje do plačila, znesek 1.158.338,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 18.3.1994 dalje do plačila in znesek 640.867,56 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 30.11.1994 dalje do plačila, vse v 15 dneh. Tožbeni zahtevek za plačilo zneskov 720.000,00 SIT, 880.000,00 SIT, 114.810,00 SIT in 64.752,00 SIT, vse z zakonitimi zamudnimi obrestmi od posameznih v izreku navedenih datumov dalje do plačila, je bil zavrnjen. Odločanje o stroških pravdnega postopka je bilo pridržano za končno sodbo.

Proti sodbi sta se pritožili obe stranki. Tožeča stranka jo izpodbija v zavrnilnem delu, tožena stranka pa v ugoditvenem delu. Obe uveljavljata pritožbene razloge bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, tožena stranka tudi pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava.

Tožeča stranka v pritožbi očita sodišču prve stopnje, da ni utemeljilo, zakaj ni priznalo plačila preostalih treh obrokov po 18.706 ATS in povračila za nabavo poker in pikado aparatov. Kolikor je znano tožniku, teh aparatov ni in je iluzorno pričakovati, da bi jih mu toženec vrnil. V tem pogledu bi bil zahtevek že vnaprej brezuspešen. Zmotna je ugotovitev, da je bilo plačilo sladoleda in pijače opravljeno iz sredstev tekočega poslovanja lokala, saj le-ta v začetku ni bil zmožen poravnavati niti tekočih obveznosti. Z enako možnostjo kot je sodišče sklepalo, da je bil denar za ta plačila iz tekočega poslovanja lokala, bi lahko tudi sklepalo, da ga je dal toženec osebno ker je bil tedaj finančno dokaj uspešen. Glede na stanje ob prevzemu lokala bi bila edina prepričljiva dokazna ocena takšna, da je tožnik vse to plačeval z lastnim denarjem. Da pa je dejansko plačeval iz lastnega denarja pa izhaja tudi iz njegovega zaslišanja in iz zaslišanja priče Š. T. Listinska dokumentacija in izpovedi pravdnih strank ter prič dajajo izhodišče za drugačen zaključek, kot pa ga je v izpodbijanem zavrnilnem delu sprejelo sodišče prve stopnje. Predlaga, da pritožbeno sodišče njegovi pritožbi ugodi in delno sodbo razveljavi v izpodbijanem delu ter zadevo vrne v tem obsegu sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Toženec v svoji pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje nepravilno ugotovilo, da je bila pogodba med pravdnima strankama prekinjena po 132. členu Zakona o obligacjskih razmerjih (ZOR). Ni res, da je le tožnik izpolnil svoje obveznosti. Ta ni za toženca ničesar izpolnil, plačal je le dva obroka kredita, pa še za to je samo prenakazal skupni kapital in ne svoj zasebni denar, zato tudi ni upravičen do vračila plačanega, niti do obresti za plačana zneska, ki ju tožena stranka ne zanika, bila pa sta plačala iz inkasa lokala.

Ugotovitev, da je tožnik plačal tri obroke po 18.706 ATS ali 640.867,56 SIT ne temelji na dokazih, ampak le na sklepanju sodišča. Sodišče ni sledilo tožbenemu zahtevku, v katerem so bile zahtevane zamudne obresti od izdaje sodbe dalje, ker je priznalo zamudne obresti od 30.11.1994 dalje, kar ne izhaja niti iz zaslišanja strank, niti iz položnic plačil. Sodišče prve stopnje je odločalo o izdaji delne sodbe na naroku, na katerem tožena stranka ni bila prisotna iz upravičljivih razlogov, kar je pravočasno javila. Zato se ni mogla izjasniti o predlogu tožeče stranke. Sicer pa ne obstajajo razlogi za izdajo delne sodbe. Predlaga, da se njegovi pritožbi ugodi in izpodbijano delno sodbo v ugoditvenem delu razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v tem delu v novo odločanje.

Pritožbi nista utemeljeni.

Pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilnost ugotovitve, da je medsebojna pogodba med strankama z dne 15.2.1994 bila razdrta glede na dotedanja nesoglasja med pravdnima strankama glede ustvarjenega dohodka in samega poslovanja ter dejstvo, da je toženec 1.10.1994 zamenjal ključavnico in onemogočil tožniku vstop v lokal. Da sta stranki dejansko šteli, da je pogodba razdrta, je razvidno tudi iz izpovedi toženca samega na list. št. 19 spisa, ko je izpovedal, da je razumljivo, da je odstopil od pogodbe. Tako ravnanje tožnika, ko je prenehal s plačili toženčevih zapadlih obveznosti po pogodbi, kot tudi ravnanje toženca, ko je tožniku onemogočil vstop v lokal, potrjuje pravilnost ugotovitve sodišča prve stopnje, da je medsebojna pogodba z dne 15.2.1994 bila razdrta. Učinki razdrte pogodbe so določeni v 132. členu ZOR, ki ga je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo kot pravno podlago za odločitev v tem sporu. Ker je tožeča stranka deloma izpolnila pogodbo, ima po 2. odstavku citiranega člena pravico do vrnitve tistega kar je dala. Tožena stranka takšnega zahtevka ni uveljavljala. Da je tožnik za toženca plačal dne 16.2.1994 znesek 1.158.338,00 SIT in enak znesek tudi 18.3.1994, je prepričljivo ugotovljeno in pravzaprav toženec tega tudi ne oporeka, le zatrjuje, da je vse, kar je tožnik plačal, plačal iz inkasa lokala, ne pa iz lastnih sredstev. Vendar temu pritožbeno sodišče ne more slediti, saj za takšno svojo trditev in tudi glede plačila vseh ostalih zneskov, ki mu jih je sodišče prve stopnje naložilo v plačilo, ni predložil nobenega dokaza. Za pritožbeno sodišče ni verjetno, da bi se plačevali tako visoki zneski iz inkasa lokala glede na nesporno ugotovitev, da je tožnik prevzel v upravljanje lokal L. dne 15.2.1994 in dejstvo, da je bil tega dne plačan znesek 1.158.338,00 SIT in enak znesek že 17.3.1994. To potrjuje, da so bila to lahko le sredstva toženca, ne pa iz inkasa lokala. Da je tožnik plačal tudi tri obroke kredita po 18.706 ATS oziroma skupno 640.867,56 SIT, je listinsko dokazano po potrdilih Schoeller banke.

Zato je neutemeljena pritožbena trditev, da ugotovitev sodišča o plačilu teh treh obrokov ne temelji na materialnih dokazih.

Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z ugoditvenim delom sodbe, ki ga je sodišče prve stopnje tudi prepričljivo obrazložilo. Pri tem je še dodati, da se toženec neutemeljeno sklicuje, da se zaradi svoje odsotnosti na naroku, na katerem je bila izdana delna sodba, o predlogu za izdajo take sodbe ni mogel izjasniti. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bilo vabilo za glavno obravnavo pravilno poslano pravnemu zastopniku tožene stranke, pa se le-ta glavne obravnave ni udeležil. Ta je sicer predlagal, da se glavna obravnavo zaradi bolezni toženca preloži na kasnejši termin, ne da bi za bolezen predložil dokaz. Dokler glavna obravnava ni preklicana in v konkretnem primeru tudi ni bila, nosi stranka sama odgovornost za morebitne posledice. V konkretnem primeru zato ne gre za nikakršno bistveno kršitev določb pravdnega postopka.

Sodišče prve stopnje je tudi pravilno odločilo, ko je tožeči stranki od prisojenega zneska prisodilo zakonite zamudne obresti po 5. odstavku 132. člena ZOR od zneska 640.867,56 SIT za čas od 30.11.1994 dalje do plačila, to je od vložitve tožbe dalje. To je bilo po spremembi tožbenega zahtevka v pogledu obresti glede na dovoljeno razširitev tožbenega zahtevka (list. št. 74) dolžno storiti, ne glede na to, da je ob vložitvi tožbe tožeča stranka zahtevala plačilo zamudnih obresti šele od dneva izdaje sodbe dalje do plačila.

Pritožba tožene stranke zoper ugoditveni del delne sodbe je tako v celoti neutemeljena. Pritožbeno sodišče jo je zato moralo zavrniti.

Neutemeljeno se pritožuje tudi tožeča stranka zoper zavrnjeni del zahtevka. Očitek sodišču prve stopnje, da ni konkretno utemeljilo, zakaj ni priznalo tudi plačila ostalih treh obrokov po 18.706 ATS in izdatkov za poker in pikado aparate, je neutemeljen. Sodišče prve stopnje je namreč natančno obrazložilo, da plačila preostalih treh obrokov po 18.706 ATS tožnik ni uspel dokazati, dokazno breme pa je bilo na njegovi strani. Tudi podatki Zavarovalnice Triglav d.d.Ljubljana in dokumentacija Schoeller banke ne dajejo podlage za drugačne zaključke, kot jih je glede tega sprejelo sodišče prve stopnje.

Neutemeljeno se tožnik pritožuje tudi zoper zavrnjeni del zahtevkov za plačilo treh poker aparatov v vrednosti 720.000,00 SIT in dveh aparatov pikado v vrednosti 880.000,00 SIT, ki so bili kupljeni v času obratovanja tožnika v toženčevem lokalu. Soglašati je s stališčem sodišča prve stopnje, zakaj tožniku ne gre zahtevek za vrnitev kupnine za nabavljene aparate. Tožnik zatrjuje, da je aparate sam kupil, to pa pomeni, da glede na določbo 2. odstavka 132. člena ZOR lahko zahteva le vrnitev teh aparatov. Šele če bi se izkazalo, da to ni mogoče, bi lahko uveljavljal povrnitev morebitne škode, ali pa v izvršilnem postopku, če stvari ni mogoče najti. Tedaj lahko sodišče na upnikov predlog oceni njihovo vrednost in s sklepom odloči, da mora dolžnik v določenem roku izplačati to vrednost upniku, kot to določa 215. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju.

Pravilno je sodišče prve stopnje zavrnilo tudi zahtevek tožnika za plačilo sladoleda in pijače v znesku 114.810,00 SIT in 64.752,00 SIT, ker je po računih oziroma bančnih vplačilih razvidno, da je te zneske plačal lokal L., kar pa dejansko predpostavlja plačilo iz inkasa, ne pa iz sredstev tožnika. Pritožbeno sodišče ne more soglašati s tožnikom, da je enako možno sklepati, da je bil denar za ta plačila osebno toženčev, kot da je bil iz inkasa lokala, ker je kot plačnik naveden lokal L.. Tožnik sicer lahko trdi nasprotno, vendar pa bi to moral dokazati. Tega pa mu doslej ni uspelo in tudi v pritožbi za kaj takega ne navaja nobenega novega dokaza. Le sklicevanje na izpoved tožnika in priče Š. T. o tem, prepričljivih ugotovitev sodišča prve stopnje ne more omajati.

Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da je tudi pritožba tožnika zoper zavrnilni del izpodbijane delne sodbe neutemeljena, zato jo je zavrnilo. Delno sodbo sodišča prve stopnje, ki je bila popravljena s sklepom III P 160/95-68 z dne 6.10.1998, je zato potrdilo na podlagi 368. člena ZPP.

Izrek o pritožbenih stroških je odpadel, ker niso bili zaznamovani.