Jedro

Pritožnik s ponavljanjem identičnih navedb, ki jih je sodišče že pravnomočno pretreslo, ne more upravičiti vnovičnega podaljšanja roka za opravo dela v splošno korist iz osmega odstavka 86. člena Kazenskega zakonika v zvezi z 88. členom ZIUOPDVE.

Izrek

I. Pritožba obsojenega A. A. se zavrne kot neutemeljena.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Murski Soboti je kot sodišče prve stopnje s sklepom I K 26271/2017 z dne 30. 3. 2022 zavrnilo predlog za podaljšanje roka za opravljanje dela v splošno korist obsojenega A. A. z dne 16. 2. 2022. 2. Zoper sklep se je pritožil obsojenec brez izrecne navedbe izpodbojnega razloga, smiselno pa zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, s predlogom sodišču druge stopnje, da mu rok za opravo dela v splošno korist podaljša. 3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu razlogov izpodbijanega sklepa, pritožbenih navedb ter preučitvi spisovnega gradiva sodišče druge stopnje ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita.

5. Pritožnik v svoji pritožbeni obrazložitvi neuspešno skuša prepričati v obstoj objektivnih razlogov, ki po njegovi oceni utemeljujejo podaljšanje roka za opravo dela v splošno korist. Zgolj posplošeno se namreč sklicuje na razmere v času epidemije nalezljive bolezni SARS-CoV-2 (COVID-19) in ponavlja razloge, zaradi katerih mu je sodišče prve stopnje s sklepom I K 26271/2017 z dne 10. 8. 2021, pravnomočnim dne 24. 9. 2021, že podaljšalo rok za opravljanje dela v splošno korist za 137 dni, to je do 8. 2. 2022. Takšno odločitev je sodišče prve stopnje med drugim sprejelo na podlagi 88. člena Zakona o interventnih ukrepih za omilitev posledic drugega vala epidemije COVID-19 (v nadaljevanju ZIUOPDVE) in ustreznega poročila svetovalca pristojne probacijske enote (l. št. 192-193), pri tem pa je v celoti upoštevalo vse v pritožbi izpostavljene okoliščine – da je bilo po obsojenčevem prihodu iz zapora zaradi epidemije oteženo iskanje nove izvajalske organizacije, kakor tudi, da je prišlo do zapleta v zvezi s posredovanjem seznama opravljenih ur pri izvajalcu sankcij B. in da je obsojenec nato podpisal nov dogovor o izvrševanju dela v splošno korist z izvajalsko organizacijo C. Pritožnik zato s ponavljanjem identičnih navedb, ki jih je sodišče že pravnomočno pretreslo, ne more upravičiti vnovičnega podaljšanja roka za opravo dela v splošno korist iz osmega odstavka 86. člena Kazenskega zakonika v zvezi z 88. členom ZIUOPDVE.

6. Povsem napačno si pritožnik tudi razlaga obrazložitev sodišča prve stopnje v zvezi s predmetom presoje v obravnavani zadevi. Presoja sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu je bila namreč osredotočena zgolj na obsojenčev predlog za podaljšanje roka za opravo dela v splošno korist, medtem ko se sodišče prve stopnje (še) ni ukvarjalo z vprašanjem, ali so razlogi za neizvršitev dela v splošno korist v sferi obsojenca in ali je dopustno sankcioniranje s spremembo neopravljenih ur dela v splošno korist v zaporno kazen. Pritožniku je tako potrebno znova pojasniti, da bo sodišče prve stopnje šele v nadaljevanju postopka vsestransko presodilo, ali so razlogi za neizvršitev dela posledica obsojenčevega zavestnega in hotenega neizpolnjevanja nalog in navodil, izmikanja ali drugačnega kršenja obveznosti dela v splošno korist. V tem okviru pa bo tudi presodilo v prošnji in pritožbi zatrjevano bolniško odsotnost obsojenca.

7. Glede na to, in ko sodišče druge stopnje v pritožbeni obrazložitvi ni zasledilo ničesar več, do česar bi se še moralo opredeliti, je o pritožbi obsojenca odločilo tako, kot je razvidno iz izreka tega sklepa (tretji odstavek 402. člena Zakona o kazenskem postopku - v nadaljevanju ZKP).

8. Odločba o obsojenčevi oprostitvi plačila sodne takse temelji na četrtem odstavku 95. člena ZKP in 11. členu Zakona o sodnih taksah.