Jedro

Ker sta toženca temeljila obogatitveni zahtevek na razvezani pogodbi, je sodišče pravilno o njem odločilo na podlagi obligacijsko-pravnih določb o neupravičeni obogatitvi in ne na podlagi določb o stvarnopravnih reparacijah. Glede na to, da sta se pravdni stranki dogovorili za plačilo kupnine v denarju, sledil pa je dogovor, da tožnik na račun kupnine v določenem znesku sprejme vozilo, ni šlo za menjalno pogodbo, marveč za dogovor o nadomestni spolnitvi, v takem primeru pa je po razvezni pogodbi obogatena stranka dolžna vrniti to, kar je bilo dogovorjeno, in ne to, kar je sprejel namesto dogovorjenega.

Obrazložitev

Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se prva alineja točke I.2. izreka glasi: "skupna zneska 7.821,45 EUR (1,874.332,28 SIT) znižata na 7.600,41 EUR (1,821.362,25 SIT)", druga alineja iste točke izreka pa se glasi: "znesek 5.972,97 EUR v četrti alineji zviša na 6.878,74 EUR".

V ostalem se revizija zavrne.

Vsaka stranka nosi sama svoje stroške revizijskega postopka.

OBRAZLOŽITEV:

1. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo zahtevku po tožbi in tožencema naložilo plačilo zneska 1.834,97 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 439.733,50 SIT za čas od 25. 3. 1996 do 31. 12. 2006 in od zneska 1.834,97 EUR za čas od 1. 1. 2007 do plačila. Prav tako je delno ugodilo zahtevku po nasprotni tožbi, in sicer je tožnik (toženec po nasprotni tožbi) dolžan plačati 7.821,45 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 111.800 SIT za čas od 20. 5. 1991 do 31. 12. 2006, od zneska 61.141 SIT za čas od 4. 1. 1993 do 31. 12. 2006, od zneska 1.258.422 SIT za čas od 27. 12. 2006 do 31. 12. 2006 in od zneska 5.972,97 EUR za čas od 1. 1. 2007 do plačila. V ostalem je zahtevke po tožbi in po nasprotni tožbi zavrnilo ter odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbama obeh strank delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je (1) znesek prisojene glavnice po tožbi zvišalo na 3.252,53 EUR, znesek 439.733,50 SIT pa na 779.363,50 SIT, tek obresti od zneska 779.363,50 SIT omejilo z dnem 31.12.2001 in zavrnilo zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 1.834,97 EUR od 1. 1. 2007 do plačila ter (2) znesek prisojene glavnice po nasprotni tožbi zvišalo na 21.311,73 EUR, znesek 5.972,97 EUR zvišalo na 20.590,06 EUR, tek zamudnih obresti od zneska 111.800 SIT omejilo na čas od 20. 5. 1991 do 25. 2. 1993 in od 1. 1. 1996 do 31. 12. 2001, od zneska 61.141 SIT pa od 4. 1. 1993 do 25. 2. 1993 in od 1. 1. 1996 do 31. 12. 2006, v ostalem pa zahtevek za plačilo zamudnih obresti od teh zneskov zavrnilo. V ostalem delu je pritožbi pravdnih strank zavrnilo in odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

3. Tožnik v reviziji izpodbija sodbo sodišča druge stopnje v delu, v katerem je bilo ugodeno zahtevkom po nasprotni tožbi. Uveljavlja razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Trdi, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ko je ugodilo zahtevku za povrnitev koristi, nastale z vlaganji tožencev v nepremičnino v višini 1,258.422 SIT. Podlago za odločitev o zahtevku predstavlja 39. člen v povezavi z drugim odstavkom 72. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR) in ne 214. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Ker sta toženca vedela, da nepremičnina ni njuna, nista bila dobroverna, zato tožnik ni dolžan povrniti vlaganj, ki zanj niso bila koristna. V zvezi z zneskom 111.800 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kar predstavlja protivrednost 8.600 DEM, tožnik meni, da bi moralo sodišče ta znesek prisoditi v tuji valuti, saj so zamudne obresti od tolarskih zneskov višje od zamudnih obresti od deviznih zneskov. Zneska 442.970,52 SIT, priznanega na račun osebnega avtomobila, sodišče ne bi smelo prisoditi, saj je sam priznal le znesek 251.372 SIT na račun manjvrednosti vozila. Nepravilno je tudi stališče drugostopenjskega sodišča v zvezi s plačilom vrednosti vozila. Tožnik je ponudil vrnitev vozila, za razbremenitev svojega dolga pa mu ga ni bilo treba položiti pri sodišču, saj bi s tem imel le dodatne stroške. Tožnik predlaga, naj Vrhovno sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevek v višini 15.338 EUR (vrednost osebnega avtomobila) zavrne, glede zneska 1,258.422 SIT razveljavi in vrne v novo sojenje, znesek 111.800 SIT z zamudnimi obrestmi spremeni v znesek 8.600 DEM s pripadajočimi obrestmi, odločitev glede zamudnih obresti od zneska 390.000 SIT za čas od 1. 1. 2001 do 31. 12. 2001 pa razveljavi.

4. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženki, ki je nanjo odgovorila.

5. Revizija je delno utemeljena.

6. V prvem sojenju je bilo pravnomočno ugodeno zahtevku za razvezo kupoprodajne pogodbe z dne 20. 5. 1991, sklenjene med tožnikom kot prodajalcem in tožencema kot kupcema. Z izpodbijanima sodbama je bilo odločeno o zahtevkih po tožbi in po nasprotni tožbi iz razvezane pogodbe. Revizijski očitki so naslovljeni na odločitev o zahtevkih po nasprotni tožbi za vrnitev kupnine in za povrnitev potrebnih in koristnih vlaganj, ki sta jih izvedla toženca, in so v pretežnem delu neutemeljeni.

7. Stališče sodišč, da imata toženca po razvezi pogodbe pravico uveljavljati reparacijske zahtevke na podlagi določb ZOR, je pravilno. Splošno pravilo o posledicah razvezane pogodbe je vsebovano v 132. členu ZOR. V ostalem pridejo v poštev splošna pravila o kondikcijah zaradi odpadle podlage (in o odškodninski odgovornosti). Sodišči sta tako pravilno uporabili 215. člen ZOR, po katerem ima pošteni pridobitelj v primeru vračanja tistega, kar je bilo neupravičeno pridobljeno, pravico zahtevati povrnitev potrebnih in koristnih stroškov. Revizijsko stališče, da bi morali sodišči uporabiti določbe o stvarnopravnih reparacijah (38. in 39. člen ZTLR) in posledično ugotoviti, da toženca nista bila dobroverna posestnika, ni utemeljeno. Razlog, zaradi katerega sta toženca zahtevala povrnitev stroškov, ki sta jih imela z nepremičninami, je bila odpadla pravna podlaga, stvarnopravne reparacije pa izvirajo iz lastnikovega zahtevka za vrnitev stvari. Po ugotovitvi, da sta toženca zahtevek temeljila na zakonskih določbah o odpadli podlagi in da je zahtevek na tej podlagi utemeljen, za odločitev v zadevi ni bistveno, ali sta imela možnost izbire med obligacijskim in stvarnopravnim reparacijskim zahtevkom.

8. Revizijsko sodišče tudi nima pomislekov glede stališča nižjih sodišč, da sta bila toženca, ki sta uporabljala nepremičnine na podlagi pogodbe, vsaj do postavitve zahtevka za njeno razvezo (zahtevki pa izvirajo iz obdobja pred tem) poštena pridobitelja v smislu 215. člena ZOR.

9. Ob nespornem dejstvu, da sta stranki višino kupnine izrazili z uporabo valutne klavzule in ne v tuji valuti (to potrjuje že tožnikov prvotni zahtevek za plačilo kupnine, ki se glasi na plačilo tolarske protivrednosti 71.400 DEM po tečaju na dan plačila), sta imela toženca pravico zahtevati plačilo določenega zneska DEM v tolarski protivrednosti na dan plačila ali pa plačilo v tolarjih. V prvem primeru bi jima šle obresti, kakršne banka priznava za devizne vloge, v drugem primeru pa zakonske zamudne obresti od tolarskih terjatev.(1) Odločitev o tožnikovi obveznosti vrnitve plačanega zneska kupnine, preračunanega v tolarje na dan plačila, je torej glede na to, da sta toženca postavila tak zahtevek, pravilna.

10. Zmotni pa so razlogi, s katerimi je sodišče druge stopnje obrazložilo odločitev o ugoditvi zahtevku tožencev za plačilo 15.338,76 EUR ter zakonskih zamudnih obresti od zneska 390.000 SIT za čas od 1. 1. 2001 do 31. 12. 2001(2) in od zneska 15.338,76 EUR od 1. 1. 2007 dalje.

11. Pravdni stranki sta se v pogodbi z dne 20. 5. 1991 dogovorili o prodaji hiše z gospodarskim poslopjem, telefonom in celotnim zemljiščem oz. z vsemi parcelami v F. ter z vso opremo in inventarjem za ceno 110.000 DEM. V pogodbi sta nato navedli, da sta kupca na račun [kupnine] dala 38.600 DEM, razlika 71.400 DEM pa sledi postopno. Iz navedenega dogovora jasno izhaja, da je bila dogovorjena kupnina v denarnem znesku, pogodbeni stranki pa sta se zatem dogovorili, da tožnik na račun kupnine v višini 30.000 DEM sprejme vozilo. Drugačne pogodbene volje sodišči nista ugotovili, dali pa sta ji napačen materialnopravni pomen. Zavzeli sta stališče, da izročitev vozila na dan sklenitve kupoprodajne pogodbe predstavlja menjalno pogodbo in na podlagi tega sklepali, da sta bila toženca ob razvezi pogodbe dolžna vrniti vozilo in ne denarni znesek 30.000 DEM.

12. Po 552. členu ZOR se z menjalno pogodbo vsak pogodbenik zavezuje nasproti svojemu sopogodbeniku, da mu bo izročil zamenjano stvar, tako da bo ta pridobil na njej lastninsko pravico. Bistvo menjalne pogodbe je torej izročitev stvari za stvari. V obravnavanem primeru ni šlo za tak primer. Šlo je za dogovor o izročitvi stvari ob obveznosti nasprotne stranke, da plača kupnino, pri tem pa je tožnik namesto določenega dela kupnine sprejel vozilo. Gre za tipičen primer nadomestne izpolnitve (prvi odstavek 308. člena ZOR). Posledično ob razvezi pogodbe tožnik ni bil dolžan vrniti tega, kar je prejel namesto dogovorjenega, marveč to, kar je bilo dogovorjeno, se pravi znesek kupnine (izražen v denarju). Glede na navedeno ni bistveno, kdo je bil v zamudi s prevzemom vozila in na kom je bil rizik uničenja stvari. Za odločitev tudi niso bistveni razlogi sodišč v zvezi z manjšo vrednostjo vozila oz. z njenim izničenjem.

13. Upoštevaje drugi odstavek 132. člena ZOR in postavljeni zahtevek (toženca sta zahtevala tolarsko protivrednost 30.000 DEM) je torej tožnik dolžan vrniti znesek 30.000 DEM, preračunano v SIT na dan plačila kupnine, tj. 20. 5. 1991. Kot izhaja iz sodbe sodišča druge stopnje, tožnik pa glede tega ni imel pomislekov, gre za znesek 390.000 SIT. Izraženo v sedanji valuti to predstavlja znesek 1.627,44 EUR – in ne 15.338,76 EUR, kot je zaključilo sodišče druge stopnje. Sodišče je pri tem nekritično sledilo preračunu tožencev, ki sta sicer zahtevala vrnitev kupnine v tolarski protivrednosti na dan plačila kupnine (se pravi v tolarjih), pri preračunu v evre pa sta upoštevala znesek, izražen v DEM, in uradno menjalno razmerje med nemško marko in evri. Iz enakih razlogov je napačen tudi evrski znesek, od katerega je sodišče druge stopnje prisodilo zakonske zamudne obresti za čas od uvedbe evra, tj. od 1. 1. 2007. 14. V skladu s petim odstavkom 132. člena ZOR bi šle tožencema zamudne obresti od dneva, ko je tožnik prejel kupnino, in ne le v obdobju, kot je odločilo sodišče druge stopnje. Ker pa zavrnilni del odločitve o zamudnih obrestih v revizijskem postopku ni bil izpodbijan, revizijsko sodišče v odločitev o teku zakonskih zamudnih obresti od 390.000 SIT ni moglo poseči. 15. Po navedenem je sodišče reviziji tožnika delno ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje spremenilo tako, da je v okviru prisojenih zneskov iz naslova vrnitve plačanega dela kupnine upoštevalo pravilen izračun tolarskega zneska v evrski znesek (prvi odstavek 380. člena ZPP). Tako je bilo treba znesek 21.311,73 EUR v prvi alineji točke I.2. izreka sodbe sodišča druge stopnje znižati na 7.600,41 EUR (sodišče prve stopnje je tožencema v zvezi z vozilom prisodilo 1.848,48 EUR, sodišče druge stopnje 15.338,76 EUR, po sodbi revizijskega sodišča pa je utemeljen zahtevek glede 1.627,44 EUR), znesek 20.590,06 EUR v drugi alineji točke I.2. izreka sodbe sodišča druge stopnje pa znižati na znesek 6.878,74 EUR (namesto zneska 15.338,76 EUR, prisojenega na drugi stopnji, gre tožencema znesek 1.627,44 EUR). V neutemeljenem delu je revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

16. Ker je tožnik z revizijo delno uspel, toženka pa je podala obrazložen odgovor na revizijo, je Vrhovno sodišče odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške revizijskega postopka (drugi odstavek 154. člena ZPP).

Op. št. (1): Prim. sodbi II Ips 121/2001 z dne 8. 11. 2001 in II Ips 302/2005 z dne 18. 4. 2007, izrecno glede zahtevkov, ki izvirajo iz razveze pogodbe, pa sodbo II Ips 649/93 z dne 8. 12. 1994. Op. št. (2): Upoštevaje obrazložitev gre najbrž za pomoto in je pravilna letnica 2006, vendar je za odpravo morebitne pomote pristojno sodišče druge stopnje.