Jedro

Zakonskega znaka javne sramotitve ni mogoče razlagati le skozi prizmo komunikacijskega sredstva, s katerim so bile žaljive vsebine prenesene naslovnikom. Zaključek, da je izpolnitev tega zakonskega znaka odvisen le od tega, da je domnevni storilec vsebino poslal prek elektronske pošte, brez da bi pri tem upoštevali druge vidike komunikacije, bi lahko pomenilo izvotlitev varstva časti in dobrega imena narodne skupnosti, čemur je sicer 165. člen KZ-1 namenjen.

Javno deluje tudi tisti storilec, ki izjave namenja zaporedoma različnim osebam, če je s tem (in je mogoče šteti, da gre za enotno dejanje) želel nasloviti nedoločen krog naslovnikov. Zaključek, ki izhaja iz povzetih stališč, je, da pošiljanje elektronske pošte, katere pošiljatelj sicer nedvomno uživa ustavno zagotovljeno pravico do zasebnosti, ne izključuje javnosti delovanja v smislu 165. člena KZ-1.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Murski Soboti je obsojenega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja sramotitve slovenskega naroda ali narodnih skupnosti po 165. členu Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi s tretjim odstavkom 29. člena KZ-1. Na podlagi 57. in 58. ter 64. in 65. člena KZ-1 mu je izreklo pogojno obsodbo z varstvenim nadzorstvom, v kateri mu je določilo pet mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let in ukrep varstvenega nadzorstva za čas dveh let, v katerih se mora zdraviti v ustreznem zdravstvenem zavodu. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obsojenca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP. Višje sodišče v Mariboru je kot neutemeljeni zavrnilo pritožbi obsojenčevega zagovornika in okrožnega državnega tožilca ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojenca pa oprostilo plačila sodne takse.

2. Zoper sodbo je zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitev kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 5. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in drugih kršitev določb kazenskega postopka vložil obsojenčev zagovornik. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj zahtevi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti očitanega kaznivega dejanja, oziroma podrejeno, da sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje prvostopenjskemu sodišču. 3. Vrhovna državna tožilka Barbara Jenkole Žigante je skladno z drugim odstavkom 423. člena ZKP odgovorila na zahtevo za varstvo zakonitosti. Zagovornik v zahtevi odpira vprašanje, ali je lahko elektronska pošta uporabljena za sporočanje javnosti in kako velik mora biti krog naslovnikov, da se ta lahko šteje za javnost. Kolikor se sklicuje na sodbo I Ips 31885/2014 z dne 23. 8. 2018, v kateri je Vrhovno sodišče navedlo, da gre pri elektronskih sporočilih za zasebno komunikacijo, ki je namenjena točno določenim naslovnikom, spregleda, da je sodišče takšno razlago sprejelo glede opredelitve zakonskega znaka sredstev javnega obveščanja. To še ne pomeni, da z elektronskimi sporočili ni mogoče doseči javnosti. Elektronska pošta predstavlja sredstvo za zasebno komunikacijo, vendar se obsojencu očita, da je na splošne in posamične elektronske naslove fizičnih in pravnih oseb več kot 30-krat v obdobju enega leta poslal več sporočil z enako vsebino glede madžarske narodne skupnosti. Ni šlo za omejeno korespondenco, pač pa je želel obsojenec doseči čim širši krog naslovnikov. Takemu stališču pritrjuje tudi pravna teorija, ki javno sramotitev po 165. členu KZ-1 opredeljuje kot širši pojem od načina, s katerim se izvrši javna razžalitev po drugem odstavku 158. člena KZ-1. Obsega vse, česar ne uvrstimo v zasebno komunikacijo. Javna sramotitev je lahko tudi tista, ki je govorjena ali na drug način sporočena drugim, na primer na ulici, avtobusu, vlaku. Način sporočanja ni odločilen, relevantno je, da so se s sporočilom lahko seznanili drugi. Kriminalna količina v predmetni zadevi ne more pripeljati do zaključka, da bi šlo zgolj za zasebno komunikacijo. Obsojenec je vsakič nagovarjal več prejemnikov hkrati in se takšna komunikacija ne razlikuje od hipotetičnega nagovarjanja na ulici ali javnem prevozu. Elektronska pošta je lahko v tem kontekstu uporabljena tudi kot sredstvo za javno širjenje idej, misli in stališč. Ni mogoče pritrditi niti zagovornikovemu stališču, da je za izpolnitev zakonskega znaka javne sramotitve potrebno, da je dejanje storjeno na način, s katerim se javnost lahko seznani brez omejitev. Evropsko sodišče za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) se je v zadevi _Wrona proti Poljski_ (št. 68561/13 z dne 12. 12. 2017) že izreklo, da kršitev pravice svobode do izražanja ni podana v primeru obsodilne sodbe glede žaljivih izjav, podanih na zaprtem internetnem forumu, ter da kazenska sankcija za zaščito ugleda drugih v takem primeru ni nesorazmerna. Predlaga zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obsojencu in njegovemu zagovorniku, ki se je o njem izjavil. Nasprotuje stališču vrhovne državne tožilke, da je kriminalna količina relevantna na presojo izpolnitve zakonskega znaka javno, saj gre za okoliščino, ki je pomembna le za izbiro in odmero sankcije. Kot napačno ocenjuje stališče, da se pošiljanje elektronske pošte ne razlikuje od nagovarjanja ljudi na ulici, avtobusu ali vlaku. V teh primerih gre za komunikacijo na javnih površinah, s katero se lahko seznani vsakdo, ki se tam nahaja, kar za elektronsko pošto ne velja. Elektronska pošta ne more biti sredstvo za javno razširjanje idej, misli in stališč. Sklicevanje na zadevo _Wrona proti Poljski_ ocenjuje kot nerelevantno. Vztrajal je pri navedbah in predlogu iz zahteve za varstvo zakonitosti.

B.

5. Kazenskopravni očitek obsojencu je, da je med 31. 1. 2018 in 13. 2. 2019 v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti poslal 39 elektronskih sporočil, v katerih je javno razžalil madžarsko narodno skupnost, ki živi v Sloveniji. Sodišče je v očitkih prepoznalo znake kaznivega dejanja sramotitve slovenskega naroda ali narodnih skupnosti po 165. členu KZ-1, ki ga izvrši, kdor javno stori dejanje iz 158. do 160. člena KZ-1, tj. razžalitev, obrekovanje ali žaljivo obdolžitev, proti slovenskemu narodu ali proti italijanski ali madžarski narodni skupnosti ali romski skupnosti, ki živijo v Sloveniji.

6. Vložnik v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP, ker da opisano dejanje ni kaznivo dejanje. Ni sicer sporno, da je bila vsebina obsojenčevih elektronskih sporočil žaljiva, meni pa, da ni izpolnil zakonskega znaka _javnosti._ Svoje stališče utemeljuje z navedbo, da je pošiljanje elektronske pošte zasebna komunikacija. Nasprotuje stališču nižjih sodišč, ki sta zaključili, da je obsojenec s pošiljanjem sporočil želel doseči javnost in torej ni šlo za zasebno komunikacijo. Ne glede na to, da je bilo naslovnikov več in so bili med njimi tudi državne institucije, mediji, društva ipd., je po zagovornikovem mnenju bistveno, da javnost do sporočil ni imela dostopa. Meni, da bi bilo za izpolnitev zakonskega znaka javno potrebno, da se z vsebino seznani kdorkoli, ne pa le naslovniki elektronske pošte. Svoje stališče utemeljuje s sklicevanjem na sodbo I Ips 31885/2014 z dne 23. 8. 2018. V njej je Vrhovno sodišče presodilo, da gre pri pošiljanju elektronskih sporočil gre za zasebno komunikacijo med pošiljateljem in naslovnikom. Čeprav se komunikacija prenaša z uporabo svetovnega spleta, je zaključilo, da gre vseeno za usmerjeno, zasebno komunikacijo (tako kot pri navadni pošti), ki je namenjena (točno) določenim naslovnikom, pri čemer večje ali veliko številko naslovnikov ne pomeni, da gre za javno komunikacijo oziroma sredstvo javnega obveščanja. Navedenih značilnosti sporočil, poslanih po elektronski pošti, po oceni sodišča ne spremeni niti dejstvo, da je šlo pri več elektronskih naslovih, na katere je obsojenec pošiljal elektronska sporočila, za splošne oziroma generalne elektronske naslove, do katerih lahko ima dostop večje število ljudi, vendar je njihovo število še zmeraj omejeno, zato tudi pri pošiljanju elektronskih sporočil na takšne elektronske naslove ne gre za javno obveščanje.

7. Povzetih zaključkov iz sodbe I Ips 31885/2014 pa ni mogoče neposredno uporabiti tudi v predmetni zadevi, za kar se sicer zavzema zagovornik. Spregleda namreč, da je v njej Vrhovno sodišče presojalo, ali je storilec izvršil kvalificirano obliko kaznivih dejanj razžalitve po drugem odstavku 158. člena KZ-1 in obrekovanja po drugem odstavku 159. člena KZ-1, ki je podana, če dejanje stori s tiskom, po radiu, televiziji ali drugim sredstvom javnega obveščanja ali na spletnih straneh ali na javnem shodu.1 Zakonski znak, o katerem se je sodišče moralo izreči, ni bila vsakršna javna razžalitev oziroma obrekovanje, pač pa dejanje, izvršeno s sredstvo javnega obveščanja. Dejanje po 165. členu KZ-1 spada v poglavje kaznivih dejanj zoper čast in dobro ime, enako kot kaznivi dejanji razžalitve in obrekovanja. Vendar javne sramotitve v smislu 165. člena KZ-1 ni mogoče enačiti z izvršitvijo kvalificirane oblike kaznivega dejanja po 158. in členu KZ-1. Javna sramotitev je širši pojem od načina, po katerem se izvrši javna razžalitev po drugem odstavku 158. člena KZ-1. Zakonski znak sredstev javnega obveščanja je treba razlagati s pomočjo drugih predpisov in gre zato za tiho blanketo. Zakonski znak javne sramotitve pa nima take narave, v teoriji se kot njegova primera navajata govorjenje ali drugačno sporočanje drugim, npr. na ulici, avtobusu ali vlaku.2 Vrhovno sodišče mora zato, nedovisno od stališč iz sodbe I Ips 31885/214, v predmetni zadevi presoditi, ali je zakonski znak javnosti mogoče izpolniti tudi s pošiljanjem elektronske pošte in ali je je ta abstraktni zakonski znak kaznivega dejanja iz 165. člena KZ-1 v predmetni zadevi napolnjen s konkretnimi okoliščinami.

8. Pojem javnosti se v pravni, posebej ustavnopravni, teoriji najpogosteje razumeva kot nasprotje pojma zasebnosti. Nedotakljivost zasebnosti je eden osrednjih vidikov varstva iz 35. člena Ustave RS (v nadaljevanju Ustava). Med tradicionalno varovane vidike zasebnosti sodijo nedotakljivost stanovanja, varstvo osebnih podatkov ter komunikacijska tajnost.3 Javnost je po splošni opredelitvi prostor, v katerem oseba nima utemeljenega pričakovanja zasebnosti, kot celote človekovih ravnanj in ukvarjanj, občutij in razmerij, za katero je značilno in konstitutivno, da si jo človek oblikuje ali vzdržuje sam ali sam z najbližjimi, in da v njej biva z občutkom varnosti pred vdorom javnosti ali kogarkoli nezaželenega.4 Komunikacijska zasebnost kot varstvo posameznika, da se država ali nepovabljeni tretji ne seznani s sporočilom, ki ga na daljavo posreduje prek kateregakoli sredstva, je poleg splošnega jamstva iz 35. člena varovana tudi s 37. členom Ustave.5 Za razlago pojma javno kot nasprotje tistemu, kar ne sodi v polje pričakovane zasebnosti, se v zahtevi zavzema zagovornik, ker meni, da je za presojo bistveno, da javnost dostopa do obsojenčevih sporočil ni imela. Navaja, da bi bilo za izpolnitev zakonskega znaka javnosti potrebno, da se z vsebino lahko seznani kdorkoli, kar v predmetni zadevi ni bilo podano.

9. Razlaga pojma javnosti, kot izhaja iz povzete ustavnopravne dihotomije, pa pri presoji spornega zakonskega znaka iz 165. člena KZ-1 ne bi bila ustrezna. Zakonskega znaka javne sramotitve ni mogoče razlagati le skozi prizmo komunikacijskega sredstva, s katerim so bile žaljive vsebine prenesene naslovnikom. Zaključek, da je izpolnitev tega zakonskega znaka odvisen le od tega, da je domnevni storilec vsebino poslal prek elektronske pošte, brez da bi pri tem upoštevali druge vidike komunikacije, bi lahko pomenilo izvotlitev varstva časti in dobrega imena narodne skupnosti, čemur je sicer 165. člen KZ-1 namenjen.

10. Tak, širši pogled na način komuniciranja, ki ni omejen le na njegovo sredstvo in morebitno varovanje zasebnosti, ki je z njim povezano, je mogoče izluščiti tudi iz presoje ESČP o sorazmernosti posega v pravico do svobode izražanja iz 10. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP). ESČP kot pomemben element sorazmernosti obravnava vprašanje, ali so bila pisanja (z žaljivo vsebino) dostopna javnosti. Presoja se osredotoča na domet negativnega učinka, ki ga je tako sporočilo imelo.6 Glede na ta izhodišča se po presoji Vrhovnega sodišča vprašanje dometa pri komuniciranju z elektronsko pošto odpira kot posebej relevantno, saj je z njo relativno enostavno mogoče doseči velik krog ljudi in s tem pomembno poseči v čast in dobro ime osebe ali oseb, ki se jih pisanje tiče. 11. Stališča, ki se konkretneje tičejo pojma javnosti, je mogoče najti v nemški praksi in teoriji.7 Javnost delovanja, ki se pri vseh določbah kazenskega zakonika razlaga enotno, predpostavlja, da storilec s svojimi izjavami zmore doseči dejansko obstoječe, večje število posamično nedoločenih oseb, ki niso v medsebojnem osebnem razmerju.8 Zakonski znak ni izpolnjen, če je izjava po volji storilca, zaradi posebnih okoliščin primera, omejena na ožji krog oseb, ki jih povezujejo osebna razmerja.9 Značilno za to izvršitveno ravnanje je, da storilec neposredno naslavlja nedoločeno število naslovnikov, da pred očmi nima skupine določenih oseb.10 Posledično učinkov svojega ščuvanja ne more nadzorovati. Če komunikacija poteka prek elektronske pošte in je število prejemnikov tako veliko, da storilec nima nadzora nad njimi (ne ve, kdo vse bo ta sporočila prejel), gre za javno delovanje. Javno deluje tudi tisti storilec, ki izjave namenja zaporedoma različnim osebam, če je s tem (in je mogoče šteti, da gre za enotno dejanje) želel nasloviti nedoločen krog naslovnikov. Zaključek, ki izhaja iz povzetih stališč je, da pošiljanje elektronske pošte, katere pošiljatelj sicer nedvomno uživa ustavno zagotovljeno pravico do zasebnosti, ne izključuje javnosti delovanja v smislu 165. člena KZ-1, pač pa je za presojo izpolnitve zakonskega znaka javnosti potrebno upoštevati tudi ostale vidike komuniciranja.

12. Iz izreka izpodbijane sodbe izhaja, da je obsojenec v obdobju od 31. 1. 2018 do 13. 2. 2019 na različne naslove poslal skupno 39 elektronskih sporočil. Sporočilom je sorodna njihova vsebina, saj vsa vsebujejo žaljive označbe madžarske narodne skupnosti v Sloveniji. V sporočilih navaja npr., da "Madžaroni" v Prekmurju manipulirajo s slovenskim narodom; da so zatajili slovenski narod, kri, jezik in prednike; da ne gre za avtohtoni narod, saj so genomiki in antropologi razkrinkali laž o avtohtonosti naroda ter da je avtohtonost madžarskega naroda "ciganija"; da madžarska manjšina v Sloveniji ne obstaja, gre za ljudi, ki so ob madžarizaciji zatajili slovenstvo, poštene Slovence pošiljali v taborišča in smrt, sedaj pa skušajo prikazati, da so sami žrtve; da so madžarske zastave na šolah podoben znak kot v času nemške okupacije, ko so plapolale zastave s kljukastim križem; da se narodna skupnosti ne sramuje vzeti denarja od (slovenskega) neizdajalskega antimadžarfašističnega naroda; da gre za izkoriščevalsko leglo ipd. Jasna je torej skupna sporočilnost obsojenčevih pisanj, s katerimi narodni skupnosti odreka njeno avtohtonost, ji očita izdajo slovenstva ter neupravičeno prejemanje javnih sredstev. Iz očitkov izhaja, da je večino sporočil poslal na več (po približno deset) naslovov hkrati, pri čemer se nekateri izmed naslovnikov ponavljajo, nekatere pa je v nadaljnjih pisanjih dodajal. E-mail naslovi prejemnikov so različni, nekateri so osebni oziroma vezani na prejemnikovo ime, pri čemer iz domen izhaja, da gre pri večini izmed teh za t.i. službene naslove (domene @policija.si, @dz-rs.si, @knjiznica-lendava.si, @vestnik.si, @ murskival.si ipd.). Velik delež naslovov pa je „splošnih“, saj niso vezani na osebno ime prejemnika. Gre za naslove različnih javnih institucij, zavodov ali zasebnih organizacij (policijska postaja, različne občine na območju vzhodne Slovenije, zdravstveni zavodi, romsko društvo, fakulteta, rektorat, študentski svet, športna društva) ter medijev (Mladina, Pomurski val, uredništvo madžarskega programa na RTV Slovenija ipd.).

13. Povzete okoliščine komunikacije govorijo v prid zaključku, da je obsojenec izpolnil zakonski znak javne sramotitve iz 165. člena KZ-1. Obseg komunikacije, tako po številu sporočil kot po številu prejemnikov, sam po sebi za ta zaključek sicer ne zadošča. Vendar glede na konkretne očitne ni dvoma, da ni šlo za komunikacijo, ki bi bila namenjena osebam v medsebojnih osebnih razmerjih. Osebnih relacij ni zaznati ne med obsojencem in posameznimi prejemniki kot tudi ne med prejemniki posameznih sporočil. Prejemniki posameznih sporočil so namreč zelo raznovrstni (zavodi, organizacije, državni organi, mediji ipd.) Nekatere sicer povezuje delovanje na območju Pomurja (Sobotainfo, Pomurski val, Knjižnica Lendava, Policijska postaja Lendava, Nogometni klub Hotiza, Nogometni klub Dobrovnik, Nogometni klub Hodoš, Zdravstveni dom Lendava, Občina Cankova, Občina Hodoš, Občina Dobrovnik ipd.) in je torej mogoče prepoznati skupno točko, tj. delovanje na določenem geografskem področju. Ta vez, ki niti ni skupna vsem naslovnikom, je preveč ohlapna predvsem pa ne temelji na osebnih povezavah, da bi bilo mogoče obsojenčevo komunikacijo označiti za zasebno komuniciranje z osebami v medsebojnih osebnih razmerjih. Že na podlagi številčnosti prejemnikov in poslanih sporočil je mogoče zaključiti, da nad komunikacijo kot celoto obsojenec ni mogel imeti nadzora. Še bolj se to izraža v dejstvu, da je sporočila pošiljal tudi na številne „splošne“ naslove, ko niti ni mogel vedeti, kdo vse ima v posamezni organizaciji dostop do e-mail naslova. Glede na ponavljajočo se vsebino je treba obsojenčevo ravnanje obravnavati kot celoto. V prid zaključju, da gre za enotno dejavnost, govori tudi dejstvo, da gre pri mnogih naslovnikih za osebe ali organizacije, ki jim je problematika madžarske narodne skupnosti že zaradi geografskega položaja ali njihove funkcije (npr. nekateri poslanci Državnega zbora RS, predvsem Jožef Horvat in predstavnik madžarske narodne skupnosti László Göncz) interesno blizu. Obsojenčevega delovanja, vključno z vprašanjem, ali je to predstavljajo javno sramotitev, zato ne gre presojati fragmentirano, pač pa glede na celotno komunikacijo, ki je trajala več kot leto dni in obsegala skupno 39 sporočil. 14. V komunikaciji je mogoče prepoznati več elementov, na podlagi katerih sta že nemški pravna teorija in praksa prepoznali javnost sporočanja oziroma delovanja. Splošna javnost do vsebine sporočil resda ni imela dostopa, prav tako do posameznega sporočila ni mogel dostopati kdorkoli, vendar ni mogoče spregledati, da celoten krog oseb, ki ga je s svojim pisanjem obsojenec dosegel, ni zanemarljiv. Predvsem pa je obsojenec s sistematičnim pošiljanjem ponavljajočih se vsebin krogu prejemnikov ustvaril platformo za širjenje svojih mnenj in stališč o madžarski narodni skupnosti v Sloveniji. Iz obsojenčevega pisanja kot celote izhaja namen, da (zainteresirano) javnost seznani s svojimi (žaljivimi) stališči o madžarskem narodnostnem vprašanju.

15. Glede na vse prepoznane elemente, številčnost in kontinuiranost pisanja, značilnosti prejemnikov in obsojenčev namen, da relevantno javnost seznani s svojimi stališči, je opisano pošiljanje e-mail sporočil preseglo komunikacijo, ki bi jo bilo mogoče še označiti za zasebno. Obsojenec je zato s svojim delovanjem izpolnil zakonski znak javne sramotitve iz 165. člena KZ-1. C.

16. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da zagovornikove navedbe v zahtevi za varstvo zakonitosti niso utemeljene, zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

17. Izrek o stroških kazenskega postopka temelji na določilu 98.a člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP. Ker je obsojenec slabega finančnega in premoženjskega stanja, ga je Vrhovno sodišče oprostilo plačila sodne takse, ker bi bilo lahko zaradi njenega plačila ogroženo njegovo vzdrževanje.

18. Odločitev je bila sprejeta z večino glasov. Za odločitev so glasovali sodnika in sodnica Branko Masleša, dr. Primož Gorkič in Marjeta Švab Širok. Sodnica Barbara Zobec in sodnik Mitja Kozamernik sta glasovala za ugoditev zahtevi za varstvo zakonitosti tako, da se obsojenca iz razloga po 1. točki 358. člena ZKP oprosti obtožbe za kaznivo dejanje sramotitve slovenskega naroda ali narodnih skupnosti po 165. členu KZ-1. Sodnica Barbara Zobec je napovedala odklonilno ločeno mnenje.

1 Enake kvalificirane oblike KZ-1 določa tudi za kazniva dejanja žaljive obdolžitve (drugi odstavek 160. člena KZ-1), opravljanja (drugi odstavek 161. člena KZ-1) in očitanja kaznivega dejanja z namenom zaničevanja (drugi odstavek 162. člena KZ-1). 2 Šorli, M., v Korošec, D., et al. (2019): Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1), 1. knjiga, Uradni list RS, Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, str. 890, 896. 3 Farmany, P. v M. Avbelj, Komentar Ustave Republike Slovenije, I. del, Nova univerza, Evropska pravna fakulteta, Ljubljana, 2019, str. 342. 4 Odločba Ustavnega sodišča Up-32/94 z dne 13. 4. 1995. 5 Lesjak, A. v M. Avbelj, Komentar Ustave Republike Slovenije, I. del, Nova univerza, Evropska pravna fakulteta, Ljubljana, 2019, str. 357-358. 6 Sodbi Matalas proti Grčiji, št. 1864/18, z dne 25. 3. 2021, odstavek 55, in Yankov proti Bolgariji, št. 39084/97, odstavek 141. 7 Tako npr. pri kaznivem dejanju iz 111. člena nemškega Kazenskega zakonika (Strafgesetzbuch – StGB), ki se glasi: „Kdor javno, na zborovanju ali z razširjanjem vsebine (tretji odstavek 11. člena) ščuva k protipravnemu dejanju, se kaznuje kot napeljevalec. 8 Bosch, N: Münchener Kommentar zum StGB, 4. izdaja, 2021, komentar k 111. členu StGB, robna št. 11. 9 Fischer, T: Strafgesetzbuch mit Nebengesetzen, Kommentar, 63. izdaja, München 2016, komentar k 111. členu StGB, robna št. 5. 10 Schönke/Schröder, Strafgesetzbuch Kommentar, 30. izdaja, Munchen 2019, komentar k 111. členu StGB, robna št. 4. *******************

ODKLONILNO LOČENO MNENJE VRHOVNE SODNICE dr. BARBARE ZOBEC [Povezava na pdf dokument](/mma_bin.php?static_id=20220809082334 "Povezava na pdf dokument")