Jedro

Toženka pisnega soglasja tožnika k zatrjevanemu pobotu ni predložila in niti ni zatrjevala, da bi tožnik pisno soglasje k pobotu podal. Tako je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da materialnopravni pobot v konkretnem sporu ni bil možen, saj ni bil izpolnjen pogoj pisnega soglasja iz drugega odstavka 136. člena ZDR-1.

Glede procesnega pobota je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da toženkina terjatev do tožnika ne obstaja, posledično pa procesni pobot ni mogoč.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe.

II.Toženka je dolžna v roku 15 dni tožniku povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 186,66 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 16. dne do plačila.

Obrazložitev

1.Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo obstoj terjatev tožnika do toženke: v znesku 886,63 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2019 do plačila, v znesku 940,68 EUR z zak0nskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2020 do plačila, v znesku 682,83 EUR z zak0nskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2021 do plačila in v znesku 153,80 EUR (I. točka izreka). Ugotovilo je, da ne obstaja terjatev tožnika do toženke: na plačilo zakonskih zamudnih obresti na znesek 886,63 EUR od 1. 7. 2019 do 2. 7. 2019, na plačilo zakonskih zamudnih obresti na znesek 940,68 EUR od 1. 7. 2020 do 2. 7. 2020, na plačilo 85,35 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2021 do plačila, na plačilo zakonskih zamudnih obresti na znesek 682,83 EUR od 1. 7. 2021 do 2. 7. 2021, na plačilo 30,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 8. 2023 do plačila ter na plačilo zakonskih zamudnih obresti na znesek 153,80 EUR od 9. 8. 2023 do plačila (II. točka izreka). Ugotovilo je, da ne obstaja terjatev toženke do tožnika v znesku 2.595,49 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 2.400,00 EUR od 31. 12. 2019 do plačila in od zneska 195,49 EUR od 1. 2. 2020 do plačila (III. točka izreka). Toženki je naložilo plačilo regresov za letni dopust v roku 15 dni za leto: 2019 v znesku 886,63 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2019 do plačila, 2020 v znesku 940,68 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2020 do plačila in 2021 v znesku 682,83 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2021 do plačila (IV. točka izreka). Toženki je naložilo, naj tožniku povrne stroške izvršilnega postopka v znesku 153,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (V. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek na plačilo zneskov, navedenih v II. točki izreka (VI. točka izreka). Toženki je naložilo, naj tožniku povrne njegove potrebne pravdne stroške v znesku 370,74 EUR (VII. točka izreka). Kot zavezanko za plačilo sodne takse je določilo toženko (VIII. točka izreka).

2.Toženka se pritožuje zoper ugodilni del izpodbijane sodbe iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da se sodba spremeni in zahtevek tožnika v celoti zavrne, podrejeno pa, da se sodba razveljavi in se zadeva vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje. V pritožbi navaja, da je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi pobotnega ugovora materialnopravno nepravilna, zaradi tega pa je dejansko stanje nepopolno in nepravilno ugotovljeno. Napačno je stališče sodišča prve stopnje, da procesni ugovor ni dovoljen. Vrnitveni zahtevek za plačilo je zajet v ugotovitvi obstoja terjatve toženke. Meni, da so napačni zaključki sodišča prve stopnje o tem, da toženka ni izkazala, da je za tožnika plačevala najem najemodajalcu, in da zato nima terjatve do tožnika. Tožnik je imel na razpolago sobo in posteljo v stanovanju, ki ga je najel delavec toženke, najem se je plačeval. Tožnik je imel enako kot ostali najemniki v najemni pogodbi dogovorjeno najemnino enako nič evrov, vendar mora enako kot oni plačevati najemnino za sobo. Sklicuje se na izpoved A. A., da je od zakonitega zastopnika toženke prejemal 200,00 evrov mesečno za plačilo najema za tožnika. Zakoniti zastopnik toženke je kot izpolnitveni pomočnik toženke v imenu toženke plačeval najemnino za tožnika; pravno nepomembno je, ali so bila plačila računovodsko evidentirana ali ne. Terjatev toženke do tožnika je nastala, tožnik je bil neupravičeno obogaten. Tožnik bi moral vedeti, da ker kot delavec toženke koristi stanovanjske prostore, ker drugi delavci plačujejo najemnino in ker je zakoniti zastopnik toženke zanj plačeval najemnino, da zanj nastopa kot zastopnik. Toženka je preko zakonitega zastopnika plačala izdatek za tisto, kar je bil tožnik dolžan, zato je tožnik to dolžan povrniti toženki.

3.Pritožba je bila vročena tožniku, ki nanjo odgovarja in predlaga, naj se pritožba zavrne kot neutemeljena ter potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1) v povezavi z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v mejah razlogov iz pritožbe; po uradni dolžnosti je pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni kršilo določb pravdnega postopka, materialno pravo pa je pravilno uporabilo na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje.

6.V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je skladno z določbo 131. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1) toženka tožniku dolžna plačati regres za letni dopust za leta 2019-2021 in potrebne stroške izvršilnega postopka, na podlagi ugotovitve, da toženka ni imela pisnega soglasja tožnika za pobotanje svoje terjatve iz naslova plačila najemnine za sobo v stanovanju v B. (136. člen ZDR-1). Obstoja v pobot uveljavljane terjatve toženke iz naslova vračila plačane najemnine v skupnem znesku 2.595,49 EUR ni ugotovilo, zato ji je naložilo v plačilo ugotovljene zneske regresa za letni dopust in stroškov izvršilnega postopka.

7.Pritožba neutemeljeno očita sodišču prve stopnje nepravilno uporabo 136. člena ZDR-1. Pravilno je namreč ugotovilo, da toženka pisnega soglasja tožnika k zatrjevanemu pobotu ni predložila in niti ni zatrjevala, da bi tožnik pisno soglasje k pobotu podal. Tako je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da materialnopravni pobot v konkretnem sporu ni bil možen, saj ni bil izpolnjen pogoj pisnega soglasja iz drugega odstavka 136. člena ZDR-1.

8.Glede procesnega pobota je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da toženkina terjatev do tožnika ne obstaja, posledično pa procesni pobot ni mogoč. Bistveno je namreč, da toženka ni dokazala, da bi bila s tožnikom (ustno) dogovorjena, da bo zanj plačevala najemnino. Iz sklenjenih najemnih pogodb (listini A 12 in A 13) takšen dogovor ne izhaja, tožnik je dogovor o tem zanikal, priči A. A. in C. C. pa takšnega dogovora nista potrdili. Oba sta namreč izpovedala, da ob sklenitvi kakega dogovora med zakonitim zastopnikom toženke in tožnikom nista bila prisotna. Da bi bil tožnik dolžan najemnino plačevati po najemni pogodbi, ne izhaja niti iz pogodbe o najemu poslovnega prostora (B 1), sklenjeni med D. D. in A. A., saj se v ničemer ne nanaša na tožnika. Osamljeni drugačni izpovedi zakonitega zastopnika toženke pa sodišče prve stopnje pravilno ni sledilo. Dejansko stanje v zvezi s tem je bilo tako pravilno in popolno ugotovljeno.

9.Pritožbenih navedb, s katerimi toženka natančneje pojasnjuje, zakaj je bil tožnik neupravičeno obogaten, pritožbeno sodišče ni presojalo, ker gre za nedopustne pritožbene novote. Toženka jih namreč prvič podaja šele v pritožbi, pri tem pa ne izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogla navesti že v postopku pred sodiščem prve stopnje (prvi odstavek 337. člena ZPP).

10.Ostale pritožbene navedbe, ki se nanašajo na zastopanje toženke ter računovodsko evidentiranje terjatev, za odločitev v obravnavani zadevi niso bistvene, zato jih pritožbeno sodišče ni presojalo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

11.Ker s pritožbo uveljavljani razlogi niso utemeljeni, prav tako pa niso podani razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in izpodbijani del sodbe potrdilo (353. člen ZPP).

12.Ker toženka s pritožbo ni uspela, mora tožniku povrniti stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je tožniku po 155. členu ZPP in na podlagi določb Odvetniške tarife (OT) priznalo naslednje utemeljeno priglašene stroške: 250 točk za sestavo odgovora na pritožbo, 2 % za materialne stroške ter 22 % DDV na odvetniške storitve, kar ob vrednosti točke 0,6o EUR znaša 186,66 EUR. Posvet s stranko je zajet že s tarifno postavko sestave odgovora na pritožbo, zato ga sodišče ni priznalo. V primeru zamude toženka tožniku dolguje tudi zamudne obresti od prvega dne po izteku paricijskega roka do izpolnitve obveznosti.