Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je tožnik iz toženkine hiše sam odpeljal dokumentacijo. Ni dokazal, da bi prav dokumentacija, ki jo zahteva s tožbo, ostala pri toženki in da je le-ta ni hotela izročiti tožniku.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnika, da je toženka dolžna tožniku izročiti vso poslovno dokumentacijo, zlasti pa personalne mape vseh, s katerimi je tožnik sklenil pogodbe o zaposlitvi oz. delu oz. praksi, in sicer pogodbe o zaposlitvi za A. A. za obdobje od 1. 10. 2012 do 31. 3. 2013, za B. B. za obdobje od 1. 1. 2014 do 31. 3. 2014; M1-M2 obrazce za vse prej navedene delavce; izvirnike bolniških listov in odločb ZZZS, ki se nanašajo na odsotnost toženke v obdobjih do 31. 12. 2014; M4 obrazec za toženko za obdobje od 2002 do 2007; REK-1 obrazce za toženko za september 2004 in za obdobje od januarja do avgusta 2010 ter za C. C. za avgust 2005; obračunske liste za plače in druge prejemke iz naslova sklenjenih pogodb o zaposlitvi za toženko za čas od septembra 2012 do avgusta 2013 in za obdobje od maja 2014 do decembra 2016, za A. A. za čas od oktobra 2012 do januarja 2013, za D. D. za čas od januarja do decembra 2013 in za B. B. za čas od januarja do marca 2014 in od junija do decembra 2014; vse knjigovodske listine, na podlagi katerih so se pri tožniku opravljale vknjižbe do 31. 12. 2016 skupaj z vsemi temeljnicami, razen knjigovodskih listin naročnika E.; vse knjige, ki so se vodile za tožnikovo poslovno dejavnost do vključenega poslovnega leta 2016 tako v elektronski kot v papirni obliki, skupaj z izpisi konto kartic do 30. 6. 2017; vse bančne izpiske tožnikovih poslovnih računov za čas do 31. 12. 2016 razen izpiskov njegovega računa pri banki F. za leti 2015 in 2016; vse ostale pogodbe in zapise pravnih poslov, ki jih je tožnik sklenil do 31. 12. 2016, zlasti: pogodbe s G., s H. D. D. o plačevanju goriva z I. kartico, pogodbo o oddajanju v najem poslovnih prostorov in stanovanja na naslovu J. ulica 27, K., pogodbo o bančnem depozitu 21.000,00 EUR za čas od 23. 12. 2011 do 24. 12. 2012 in 22.000,00 EUR za čas od 28. 12. 2012 do 30. 12. 2013 in premostitvenem kreditu za 19.956,72 EUR od 6. 11. 2013 do 30. 12. 2013, kupoprodajno pogodbo s prodajalcem L. za Audi A4 iz leta 2006 in za Audi A4 z dne 16. 5. 2013, kupoprodajno pogodbo s toženko za Audi A4 dne 13. 3. 2015, kupoprodajno pogodbo s prodajalcem M. d. o. o. Za BMW z dne 5. 5. 2013, kupoprodajno pogodbo s toženko kot kupcem za BMW z dne 15. 8. 2014, pogodbo o storitvi računovodstva N. d. o. o. Odločilo je, da je tožnik dolžan toženki povrniti stroške postopka v znesku 870,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter prvega odstavka 339. člena ZPP. Navaja, da je zatrjeval in dokazal, da je bila ena od toženkinih delovnih nalog na delovnem mestu knjigovodje tudi hramba njegove računovodske dokumentacije. Čeprav pogodba o zaposlitvi le skopo določa opis delovnega mesta „pisarniškega in knjigovodskega dela“ je tožnik s svojim zaslišanjem in listinsko dokumentacijo dokazal, da je bila toženka zadolžena za hrambo celotne knjigovodske dokumentacije (tako tožnikove kot tiste, ki pripada zlasti E.). To potrjuje njena izročitev te dokumentacije po vložitvi tožbe in njen zapis v elektronskem sporočilu tožniku, da je s tem odpadel razlog za izredno odpoved, ki jo je tožnik napovedal. Sicer pa sta tako teorija kot sodna praksa (VIII Ips 138/2016) enotni, da glede delovnih zadolžitev zadoščajo delodajalčeva ustna navodila. Kadar je delavec z njimi seznanjen, ga zavezujejo. Tožnik je trdil in dokazal, da so takšna navodila obstajala. Toženka je v prvi vlogi trdila, da z originalno dokumentacijo ni razpolagala že od tožnikove spremembe sedeža v letu 2015, kasneje pa je spremenila izjavo, da naj bi tožnik dokumente odpeljal v letu 2018. Istočasno je trdila, da je 1. 7. 2017, ko je računovodstvo za tožnika prevzel računovodja O.O., temu izročila celotno dokumentacijo, kar pa je neresnično in je toženka kasneje svoje trditve tudi demantirala. Tekom postopka je predložila nekatere dokumente, s katerimi po prvotnih navedbah ni razpolagala. Tudi trditve toženke, da v letu 2018, ko je tožnik pobiral dokumentacijo iz omare na hodniku, ni bila prisotna, so se izkazale za neresnične, kar je potrdila tudi priča P. P. Opustitev zavzetja določenega stališča do pravno pomembnih argumentov tožnika predstavlja nedopusten poseg v njegovo pravico do izjave. Toženka je bila zadolžena za vso knjigovodsko dokumentacijo, ki jo je hranila v svoji pisarni, tožnik pa je skrbel za svojo tehnično dokumentacijo in za korespondenčno dokumentacijo E., ki s knjigovodsko dokumentacijo E. nima nobene zveze. Glede na navedeno je razlogovanje sodišča prve stopnje v 10. točki obrazložitve sodbe zgrešeno, saj očitno ne loči posameznih vrst dokumentacije. Tožnik je trdil in dokazal, da je toženka hranila knjigovodsko dokumentacijo v svoji pisarni, to velja tako za dokumentacijo, ki se je nanašala na njegovo poslovanje, kot dokumentacijo njegovih strank. Tudi računovodja je potrdil, da kljub njegovim in tožnikovim pozivom od toženke zahtevane dokumentacije ni prejel in da je pred vložitvijo tožbe razpolagal le z minimumom poslovne dokumentacije za leto 2017. Toženka ni trdila, da bi tožnikove poslovne knjige do leta 2016 izročila tožniku ali njegovemu računovodji, tudi v elektronski obliki jih med samimi postopkom ni poslala, kar je bilo med strankama nesporno. Sodišče se neutemeljeno ukvarja z vprašanjem tožnikove skrbnosti, zato napravi napačne zaključke. Edino pomembno vprašanje je, ali ima toženka v posesti tožnikovo dokumentacijo, pa najsi bo ta v materialni ali elektronski obliki. Napačna je tudi odločitev o stroških postopka, saj je toženka tožniku po vložitvi tožbe izročila kar nekaj dokumentacije in posledično je tožnik skrčil svoj zahtevek.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo prereka trditve tožnika v pritožbi. Navaja, da se celotna pritožba nanaša izključno na videnje tožnika na ugotovitev dejanskega stanja in vsebuje le hipoteze, na katere tožnik sam odgovarja v odsotnosti kakršnekoli pravne in dejanske podlage. Tožnik ni zmogel svoje trditvene podlage podkrepiti z dokazi. Poslovna dokumentacija tožnika se je nahajala v hiši toženke do preselitve sedeža tožnika v letu 2015 in v nekem delu še do septembra 2018, kar je posledica dejstva, da sta bili stranki pred tem zakonca, ki sta živela skupaj v hiši, kar pa ne more razbremeniti tožnika, da ne bi prikazal vsaj minimalne skrbnosti za hrambo svoje poslovne dokumentacije. Tožnik je že v marcu 2015 toženki preklical vsa pooblastila glede finančnega poslovanja in je od tedaj potrebne listine za knjiženje pošiljal le skenirane po e-pošti, kar pomeni, da je imel izvirnike izključno v svoji posesti. Toženka je tekom postopka tožniku izročila nekatero dokumentacijo, vendar izključno v elektronski obliki, ki jo je še imela na svojem računalniku in tako je toženka izročeno dokumentacijo na USB ključku morala iskati po svojih lastnih elektronskih evidencah, čeprav je, oziroma bi moral tožnik z vsemi temi dokumenti sam razpolagati.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, da je dejansko stanje glede odločilnih dejstev pravilno in popolno ugotovilo, odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna.

6. Ni podana zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj izpodbijana sodba vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, med njimi ni nasprotij in je pritožbeno sodišče sodbo lahko preizkusilo.

7. Med strankama ni bilo sporno, da je toženka za tožnika opravljala računovodska in knjigovodska dela na podlagi pogodbe o zaposlitvi, ki je bila sklenjena 5. 5. 2014. Prav tako ni bilo sporno, da je toženka za tožnika opravljala knjigovodska dela tudi po prenehanju zakonske zveze in skupnega življenja ter da je imel tožnik sedež svoje poslovne dejavnosti v stanovanjski hiši, kjer stanuje toženka in kjer je tudi toženka opravljala računovodska dela za tožnika. Tožnik je julija 2017 računovodske posle prenesel na nov računovodski servis ter je poslovno dokumentacijo odpeljal iz stanovanjske hiše, kjer prebiva toženka. Med strankama je bilo predvsem sporno, ali je tožnik odpeljal vso dokumentacijo, ali samo del dokumentacije in ali je posledično dokumentacija ostala pri toženki ter jo je ta dolžna izročiti tožniku.

8. Neutemeljeno je sklicevanje tožnika, da če toženka po pogodbi o zaposlitvi ne bi imela nobenih zadolžitev (hraniti dokumentacijo), da bi jo preprosto pustila v eni od omar v svoji pisarni, kjer je izkazano hranila tudi vso tožnikovo knjigovodsko dokumentacijo, ali pa bi ga pozvala, naj končno odpelje njej nepotrebno in prostor zavzemajočo papirovje. Tožnik ni predložil nobenega pisnega dogovora s toženko, iz katerega bi bile razvidne toženkine obveznosti hraniti tožnikovo računovodsko dokumentacijo in mu jo na njegovo zahtevo izročiti po prenehanju delovnega razmerja.

9. Neutemeljene so pritožbene trditve, da sodišče ni določno odgovorilo na tožnikov argument, s katerim je želel utemeljiti svoje trditve, da toženka določeno poslovno dokumentacijo še zadržuje. Sodišče se je opredelilo do vseh pravno relevantnih navedb tožnika. Tožnik je izpovedal, da je toženki meseca marca 2015 preklical vsa pooblastila za finančno poslovanje zaradi skrhanega zaupanja, da je takrat začel sam skrbeti za finance in da je junija 2017 predal računovodsko delo novemu računovodji O.O.. Izpovedal je, da je v letu 2018 skupaj z P. P. in z dovoljenjem toženke, iz njene hiše, odpeljal nekaj dokumentacije, in sicer tehnično dokumentacijo in dokumentacijo E. Toženka pa je zanikala, da bi imela še kakršnokoli tožnikovo dokumentacijo in je izpovedala, da je meseca septembra 2018 tožnik odpeljal vso dokumentacijo, ki se je nanašala na poslovanje tožnika vključno z dokumentacijo E. Toženka je izpovedala, da se je tožnik izselil iz njene hiše v letu 2015 in da ga je od takrat prosila, da poskrbi za odvoz svojih stvari ter da je tožnik dokumentacijo odpeljal v letu 2018. Priča P. P. je potrdila, da toženka tožniku ni nasprotovala, da odpelje svojo dokumentacijo, ni pa znal pojasniti katero dokumentacijo (računovodsko ali tehnično) je odnesel tožnik, ker je sam pripravljal fascikle.

10. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožnik iz toženkine hiše sam odpeljal dokumentacijo. Ni dokazal, da bi prav dokumentacija, ki jo zahteva s tožbo, ostala pri toženki in da je le-ta ni hotela izročiti tožniku. Da je tožnik sam odnašal iz hiše dokumentacijo tako tehnično kot tudi računovodsko, je potrdil P. P. Navedeno izhaja tudi iz predloženih listin toženke in potrdila o prevzemu dokumentacije v arhivu E., iz katere je razvidno, da je bila med prevzeto dokumentacijo E. tudi računovodska dokumentacija. Zato pritožba neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da je razlogovanje sodišča v 10. točki obrazložitve sodbe povsem zgrešeno in da sodišče očitno ne loči posameznih vrst dokumentacije, ki se je nahajala oziroma se nahaja v toženkini hiši. Glede na izpoved P. P., da je tožniku pomagal odnašati dokumentacijo iz sobe, kjer je bila tožnikova bivša pisarna in tudi iz kleti, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožnik ni dokazal svojih trditev, da je ob selitvi dokumentaciji odpeljal le tehnično dokumentacijo, ki se je nahajala na hodniku hiše, do računovodske dokumentacije pa da ni imel dostopa, ker se je nahajala v pisarni.

11. Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo tudi na podlagi izpovedi računovodje o tem, da mu tožnik nikoli ni pripeljal kakšne dokumentacije, da vse kar je od tožnika prejel, je prejel v elektronski obliki. Tožnik je v letu 2018 sam odvažal dokumentacijo iz toženkine hiše, toženka ga pri tem ni ovirala, odpeljane dokumentacije tožnik ni predal računovodji, ki bi potrdil, da je določena dokumentacija manjkala. Zato je sodišče pravilno zaključilo, da je zahtevek tožnika za izročitev zahtevane dokumentacije neutemeljen.

12. Prav tako je neutemeljena pritožba tudi zoper odločitev o stroških postopka, saj je bil tožnikov zahtevek v celoti zavrnjen. Med postopkom mu je toženka delno izročila dokumentacijo na USB ključku, kar pa ne pomeni delne izpolnitve zahtevka, saj se je tožbeni zahtevek glasil na izročitev originalne računovodske dokumentacije, ki pa je toženka tekom postopka ni izročila tožniku. Zato je odločitev sodišča prve stopnje, ki je stroške postopka v celoti naložilo v plačilo tožniku, pravilna.

13. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno pomembne, zato jih pritožbeno sodišče skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne presoja. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Tožnik sam krije svoje stroške postopka, ker s pritožbo ni uspel. Odgovor na pritožbo ni bistveno pripomogel k rešitvi zadeve. Zato vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154., 155. in 165. člena ZPP).