Jedro

Komunalni prispevek je plačilo dela stroškov gradnje komunalne opreme, ki ga zavezanka ali zavezanec plača občini. Kljub temu, da gre za javno dajatev, ni predpisana uporaba določb ZDavP-2. Ne v ZPNačrt, ne v kakšnem drugem predpisu pa ni določen rok, v katerem lahko pristojni organ v primerih, ko gre za izboljšanje opremljenosti stavbnega zemljišča s komunalno opremo, izda odmerno odločbo. Zato izdaja odmerne odločbe tudi ne more zastarati.

Tožnik utemeljeno graja, da toženka v zvezi z ugotovitvijo neto tlorisne površine objekta ni izvedla ustreznega ugotovitvenega postopka, če sama ni razpolagala s potrebnimi podatki o površini objekta.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Občine Vrhnika št. 354-25/2011 z dne 4. 4. 2011 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 420 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je toženka tožniku odmerila komunalni prispevek za priklop obstoječega stanovanjskega objekta na zemljišču parc. št. 600. S k.o. ... za kanalizacijsko omrežje v višini 4.415,94 EUR, ki ga mora plačati v štirinajstih mesečnih obrokih. Izpodbijana odločba temelji na sedmem odstavku 79. člena Zakona o prostorskem načrtovanju (v nadaljevanju ZPNačrt) in Odloku o programu opremljanja stavbnih zemljišč ter podlagah in merilih za odmero komunalnega prispevka za obstoječo komunalno opremo na območju Občine Vrhnika (v nadaljevanju Odlok). Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je toženka v plan za leto 2005 vključila investicijo gradnje sekundarnega kanalizacijskega omrežja v območju urejanja M. – obstoječe naselje in ga tudi zgradila. Navedeno zemljišče leži v zazidljivem območju urejanja S, ki je urejeno z Dolgoročnim in družbenim planom Občina Vrhnika s spremembami kot stavbno zemljišče. Velikost zemljišča je ugotovljena na osnovi podatkov iz prostorskega portala Geodetske uprave Republike Slovenije, komunalni prispevek pa je odmerjen v skladu z 12. členom Odloka, po katerem se za objekte, za katere se ne more izračunati oziroma določiti neto tlorisna površina objekta, komunalni prispevek odmeri le od površine parcele in tako dobljena vrednost ob odmeri pomnoži s faktorjem 2,0. Pritožbeni organ je zavrnil tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo. Kot neutemeljeno je zavrnil pritožbeno sklicevanje na zastaranje, saj je nastanek terjatve občine iz naslova komunalnega prispevka vezan na izdajo odločbe in ne na izgradnjo komunalne opreme. Poleg tega je kot neutemeljeno zavrnil tudi tožnikovo sklicevanje na 346. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), saj meni, da je komunalni prispevek po svoji vsebini davek v smislu drugega odstavka 3. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) in ne civilnopravna obveznost. Ker zakon, ki ureja plačevanje komunalnega prispevka, ne ureja pravil o zastaranju, se po mnenju organa druge stopnje za zastaranje uporabljajo pravila o izterjavi davkov in ne splošna pravila o zastaranju civilnopravnih terjatev po OZ. Prvostopenjski organ naj bi pri izdaji odločbe pravilno in v skladu z načelom zakonitosti uporabil Odlok in ne predpisov, veljavnih v času izgradnje omrežja in priklopa. Poleg tega navaja še, da podlaga za plačilo komunalnega prispevka ni Odlok, ampak 79. člen ZPNačrt. Pojasnjuje tudi, da se po 9. členu Odloka podatki o neto tlorisni površini objekta povzemajo iz projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja. V konkretnem primeru, ko se je postopek začel po uradni dolžnosti, saj je šlo za izboljšanje opremljenosti stavbnega zemljišča s komunalno opremo, upravni organ s projektom za pridobitev gradbenega dovoljenja ni razpolagal, druge podlage za izvajanje kakršnihkoli posebnih ugotovitvenih postopkov pa ni imel. Glede na navedeno tudi ni mogel izračunati neto tlorisne površine objekta. Prvostopenjski organ je zato po mnenju drugostopenjskega pravilno uporabil 12. člen Odloka in komunalni prispevek odmeril le od površine parcele, to vrednost pa pomnožil s faktorjem 2,0. Tožnik bi se uporabi 12. člena Odloka lahko izognil tako, da bi v pritožbi zahteval, naj se neto tlorisna površina ugotovi na podlagi projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja in ta projekt priložil pritožbi. Tega pa ni storil, zaradi česar neto tlorisne površine po 9. členu Odloka ni bilo mogoče ugotavljati.

Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in v tožbi ter nadaljnjih pripravljalnih vlogah navaja, da je terjatev toženke za plačilo komunalnega prispevka zastarala. Toženka je gradnjo in priklop sekundarnega kanalizacijskega omrežja opravila leta 2005. Pri tem se sklicuje na 346. člen OZ. Ne strinja se s stališčem toženke, da je njena terjatev nastala šele z izdajo odločbe in ne z izgradnjo kanalizacijskega omrežja. Nasprotuje tudi stališču, da predstavlja komunalni prispevek po svoji vsebini davek v smislu drugega odstavka 3. člena ZDavP-2. Komunalni prispevek sicer je denarni prihodek lokalne skupnosti, vendar naj bi po svoji vsebini pomenil plačilo za opravljeno storitev. S plačilom komunalnega prispevka se namreč dejansko krije del stroškov gradnje komunalne opreme, ki jo koristi zavezanec. Toženki očita tudi, da je pri odmeri višine komunalnega prispevka uporabila predpis, ki v času izgradnje omrežja in priklopa še ni bil sprejet. Res je, da so dolžni državni organi in organi samoupravnih lokalnih skupnosti odločati po predpisih, ki veljajo v času odločanja, vendar jih to ne opravičuje, da v zadevi, v kateri so dolžni pričeti postopek po uradni dolžnosti, s tem odlašajo šest let in uporabijo predpise, ki ob izpolnitvi pogojev še niso veljali. Takšno ravnanje naj bi bilo arbitrarno, saj lahko organ glede na dejstva, da sam sprejema predpise iz tega področja, odlaša z izdajo odločbe do uveljavitve morebitnih novih, za stranke manj ugodnih predpisov. Trdi, da je takšno ravnanje toženke v nasprotju z načeli varstva pravic in zakonitosti ter v celoti nepredvidljivo. Ne strinja pa se tudi z uporabo 12. člena Odloka, po katerem se odmeri komunalni prispevek le od površine parcele, če se za objekte ne more izračunati oziroma določiti neto tlorisna površina objekta. Toženki očita, da v zvezi z ugotovitvijo tlorisne površine objekta ni izpeljala nobenega ugotovitvenega postopka. Meni, da dejstvo, da je šlo za izboljšanje opremljenosti stavbnega zemljišča s komunalno opremo, ni opravičljiv razlog, da toženka v zvezi z ugotovitvijo neto tlorisne površine objekta ustreznega ugotovitvenega postopka ni izvedla. Meni tudi, da bi toženka morala te podatke pridobiti sama oziroma zanje zaprositi tožnika, česar pa ni storila. Nenazadnje pa so podatki o neto tlorisnih površinah objektov dostopni v javnih evidencah o nepremičninah. Predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi, toženki pa naloži, da je dolžna tožniku povrniti stroške postopka.

Toženka v odgovoru na tožbo in v pripravljalni vlogi prereka navedbe tožnika, kar podrobneje pojasni.

Tožba je utemeljena.

Zakonska podlaga za odmero komunalnega prispevka je ZPNačrt. Po prvem odstavku 77. člena ZPNačrt je dolžnost občine, da zagotavlja gradnjo komunalne opreme, pri čemer se ta financira iz komunalnega prispevka, proračuna občine, proračuna države in iz drugih virov (drugi odstavek istega člena). Zato je občina upravičena do povrnitve dela stroškov opremljanja zemljišč, ki ga zavezanec, to je v obravnavani zadevi lastnik objekta, ki se na novo priključuje na komunalno opremo (80. člen ZPNačrt), plača občini (prvi odstavek 79. člena ZPNačrt).

Občina je torej tista, ki zagotavlja gradnjo komunalne opreme. Komunalni prispevek za posamezno vrsto komunalne opreme pa lahko na podlagi tretjega odstavka 79. člena ZPNačrt odmeri, če se stavbno zemljišče nahaja v obračunskem območju te vrste komunalne opreme. Po prvem odstavku 76. člena ZPNačrt je obračunsko območje posamezne vrste komunalne opreme območje, na katerem se zagotavlja priključevanje na to vrsto komunalne opreme oz. območje njene uporabe.

V zadevi ni sporno, da je toženka v območju, kjer se nahaja tožnikova nepremičnina, v letu 2005 izboljšala opremljenost stavbnega zemljišča s sekundarnim kanalizacijskim omrežjem, saj tožnik tega ne prereka. Sporno pa je, ali je bila izdaja izpodbijane odločbe več kot pet let po izpolnitvi pogojev za njeno izdajo in po predpisih, veljavnih v času njene izdaje, zakonita, ter ali je toženka pri odmeri prispevka pravilno upoštevala 12. člen Odloka.

ZDavP-2, ki med drugim ureja tudi zastaranje pravice do odmere davka (prvi odstavek 125. člena) se uporablja za odločanje v postopkih pobiranja davkov (prvi in drugi odstavek 2.člena ZDavP-2). Po drugem odstavku 3. člena ZDavP-2 pa je davek po tem zakonu vsak denarni prihodek državnega proračuna, proračuna Evropske skupnosti ali proračuna samoupravne lokalne skupnosti, ki ne predstavlja plačila za opravljeno storitev ali dobavljeno blago in se plača izključno na podlagi zakonov o obdavčenju oziroma predpisov samoupravnih lokalnih skupnosti, izdanih na podlagi zakonov o obdavčenju. Obveznost plačila komunalnega prispevka pa ne temelji na zakonu o obdavčenju oz. na predpisu lokalne skupnosti, ki bi bil izdan na podlagi zakona o obdavčenju. Po prvem odstavku 79. člena ZPNačrt je namreč komunalni prispevek plačilo dela stroškov gradnje komunalne opreme, ki ga zavezanka ali zavezanec plača občini. Kljub temu, da gre za javno dajatev, tudi ni predpisana uporaba določb ZDavP-2. Zato po presoji sodišča tudi v obravnavani zadevi ne gre za odmero davka, tako da ne velja desetletni zastaralni rok, kot napačno navaja drugostopenjski upravni organ.

Ne glede na navedeno pa je tudi po presoji sodišča neutemeljeno tožnikovo sklicevanje na zastaranje pravice do izdaje odločbe o odmeri komunalnega prispevka po 346. členu OZ.

Pristojni organ občinske uprave na podlagi sedmega odstavka 79. člena ZPNačrt izda odločbo po uradni dolžnosti zaradi izboljšanja opremljenosti stavbnega zemljišča s komunalno opremo. ZPNačrt roka za izdajo odločbe v primerih, kot je obravnavani, ko se komunalni prispevek odmerja zaradi izboljšanja opremljenosti stavbnega zemljišča s komunalno opremo, ne določa. Zato se uporabljajo določbe Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ki prav tako ne določa roka za izdajo odločbe, ki se izda po uradni dolžnosti in ni v interesu stranke (kot v obravnavanem primeru, ko je tožnik na novozgrajeno komunalno opremo že priključen). V zadevi je torej bistveno predvsem, da ne v ZPNačrt, ne v kakšnem drugem predpisu ni določen rok, v katerem odločbe, kot je obravnavana, ne bi bilo več mogoče izdati oziroma bi pravica do odmere zastarala (kot je bilo že prej pojasnjeno, ZDavP-2 v tem primeru ne pride v poštev). Navedeno pomeni, da zakon ne omejuje roka, v katerem lahko pristojni organ v primerih, kot je obravnavani, ko gre za izboljšanje opremljenosti stavbnega zemljišča s komunalno opremo, izda odmerno odločbo. Zato izdaja odmerne odločbe tudi ne more zastarati.

Po ZPNačrt pristojni organ odmeri komunalni prispevek z odločbo. Navedeno pomeni, da nastane terjatev iz naslova komunalnega prispevka šele z izdajo odločbe o komunalnem prispevku in ne s trenutkom izpolnitve pogojev za njeno izdajo, kot zmotno meni tožnik. Sporna terjatev je zato nastala šele z izdajo izpodbijane odločbe in ni zastarala po 346. členu OZ. Tudi sicer pa je za terjatve, ki so bile ugotovljene s pravnomočno odločbo pristojnega organa, v prvem odstavku 356. člena OZ določen desetletni, in ne petletni zastaralni rok.

Sodišče se sicer strinja s tožnikom, da je bilo ravnanje toženke, ko je obravnavano odločbo izdala šele več let po izpolnitvi pogojev za njeno izdajo, neustrezno. Vendar pa, kot je bilo že povedano, zakon roka za izdajo take odločbe ne predpisuje, ko pa je do zakasnitve že prišlo, toženka ni imela zakonske podlage, da bi odločala na podlagi predpisov, veljavnih v času izpolnitve pogojev za izdajo odločbe, in ne na podlagi predpisov, veljavnih v času izdaje sporne odločbe. Če ne bi odločala na podlagi predpisov, veljavnih v času odločanja, bi kršila načelo zakonitosti, določeno v 6. člen ZUP. Zato so tožbeni ugovori, da bi morala toženka odločati na podlagi predpisov, veljavnih v času izpolnitve pogojev za izdajo odločbe in ki v času odločanja niso več veljali, neutemeljeni. Poleg tega pa tožnik niti ne navaja, da bi uporaba teh predpisov zanj pomenila boljši pravni položaj.

Tožnik pa utemeljeno graja, da toženka v zvezi z ugotovitvijo neto tlorisne površine objekta ni izvedla ustreznega ugotovitvenega postopka, če sama ni razpolagala s potrebnimi podatki o neto tlorisni površini objekta. Podlaga za pridobitev teh podatkov je Odlok, ki določa, da se pri obračunu dela komunalnega prispevka za posamezno vrsto obstoječe komunalne opreme na obračunskem območju poleg površine parcele upošteva tudi neto tlorisna površina objekta (16. člen Odloka). Tudi sicer se 12. člen Odloka nanaša le na objekte, za katere se objektivno ne more izračunati oziroma določiti neto tlorisne površine objekta.

Ker je sodišče ugotovilo, da je tožba utemeljena (4. točka prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1) je izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovni postopek (tretji odstavek istega člena).

Sodišče pripominja še, da tudi avtomatično upoštevanje celotne površine zemljišča kot elementa za izračun komunalnega prispevka, pomeni napačno uporabo materialnega prava (24. točka prvega odstavka 2. člena ZPNačrt in tretji odstavek 2. člena Pravilnika o merilih za odmero komunalnega prispevka), če ta površina ni enaka stavbišču in zemljišču, ki služi objektu (glej npr. sodbo Upravnega sodišča RS, št. I U 1592/2010 z dne 12. 5. 2011).

V primeru, ko sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijani upravni akt, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/07; v nadaljevanju Pravilnik).

Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnika pa je v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 350,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika), povečani za 20 %, kolikor znaša DDV. Zakonske zamudne obresti od stroškov sodnega postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika; OZ). Plačana sodna taksa za postopek bo vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c taksne tarife Zakona o sodnih taksah, ZST-1).