Jedro

Substanciranje škode je odvisno od oškodovančevih tožbenih navedb, torej od njegove subjektivne ocene intenzivnosti in trajanja telesnih bolečin, ki jih sodišče v dokaznem postopku preizkusi in objektivizira ob pomoči izvedenca medicinske stroke.

Sodišče je pri obravnavanju vezano na (pravočasne) trditve pravdnih strank.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Tožnica je zahtevala od toženke plačilo 5.700,00 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 3. 2012 dalje. Sodišče prve stopnje je njen tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo, tožnici pa je naložilo, da mora toženki povrniti 807,56 EUR njenih pravdnih stroškov z obrestmi za primer zamude s plačilom.

Tožnica se v pritožbi sklicuje na vse zakonske pritožbene razloge. Predlaga spremembo, podrejeno razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožnica je poleg udarnine glave utrpela tudi nihajno poškodbo vratu, ki je toženka ni priznavala in zato ni bila zajeta v odškodnini, ki jo je tožnici izplačala pred pravdo. Že iz tega razloga je prisojena odškodnina prenizka. Tožnica se je namreč zdravila skoraj leto in pol. Odškodnina v višini 2.300,00 EUR, kot jo je odmerilo sodišče prve stopnje, odstopa od podobnih primerov v sodni praksi. Poleg tega je tožnica utrpela izjemno intenziven primarni strah, kar dokazuje post travmatski stresni sindrom, ki se je pri tožnici razvil kot posledica prometne nezgode. Pri psihiatru se je zdravila do januarja 2012, njene duševne težave pa so trajale skoraj leto in pol. Tožnica je že v tožbi navedla, da še vedno trpi zaradi glavobolov, ki jih pri njej sproži hrup. Kot laik ni mogla opredeliti, ali so glavoboli posledica psihičnih ali fizičnih težav. Po prejemu mnenja izvedenca travmatologa, ki je glavobole pripisal poškodbi obvratnih struktur, je tožnica ustrezno dopolnila svoje trditve. Tega na prvem naroku še ni mogla storiti, zato njena trditvena podlaga ni bila pomanjkljiva, kot ji očita sodišče prve stopnje. Ker je preveč togo upoštevala načelo povezanosti trditvenega in dokaznega bremena, je napačno uporabilo prvi odstavek 7. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe. Posledično je napačna tudi odločitev o stroških postopka.

Toženka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je na podlagi predloženega trditvenega in dokaznega gradiva pravilno zaključilo, da je toženka z zneskom 2.800,00 EUR, ki ga je tožnici pred pravdo plačala za nepremoženjsko škodo v zvezi z obravnavano prometno nezgodo, v celoti izpolnila svojo obveznost do tožnice. Ni pomembno, če pri izplačilu ni upoštevala tudi sporne nihajne poškodbe vratu. Presoja, kolikšen znesek ustreza pravični denarni odškodnini, je vselej prepuščena sodišču. Glede na vse ugotovljene okoliščine primera, kot izhajajo iz izpodbijane sodbe, zneska 2.300,00 EUR za prestane telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem ter 500,00 EUR za prestani strah v celoti ustrezata predpisanem kriterijem za odmero odškodnine iz 179. člena Obligacijskega zakonika (OZ). V prvem znesku je sodišče prve stopnje poleg zatrjevanih glavobolov in bolečin v vratu upoštevalo tudi začasno zmanjšanje tožničine življenjske aktivnosti zaradi posledic posttravmatske stresne motnje. Res je bilo tožničino zdravljenje nekoliko dolgotrajnejše, vendar je potekalo brez posebnih zapletov in tudi nevšečnosti med zdravljenjem niso presegle običajnih za to vrsto poškodbe. Tožničin primer zato ne odstopa od drugih podobnih primerov v sodni praksi, ne po obsegu nastale škode in ne po višini odmerjene odškodnine. Svojega drugačnega pritožbenega stališča tožnica ni dokazala. Tudi pri odmeri odškodnine za prestani strah sta bila pravilno upoštevana njegova stopnja in trajanje. Če tožničino duševno ravnovesje ne bi bilo za dalj časa porušeno, tožnica do odškodnine za primarni strah glede na njegovo kratkotrajnost sploh ne bi bila upravičena. Odveč je zato ponovno opisovanje tožničinega čustvenega odziva na nezgodo. Kot že navedeno, je sodišče posttravmatski stresni sindrom, ki je začasno zmanjšal tožničino življenjsko aktivnost, pravilno upoštevalo v okviru odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem. Ponovno upoštevanje iste okoliščine pri odmeri odškodnine za strah bi zato pomenilo nedopustno kopičenje zahtevkov. Višja odškodnina iz tega naslova bi torej podpirala težnje, ki niso združljive z njeno naravo in namenom.

Utemeljeno je bil zavrnjen tudi tožničin zahtevek iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Res je tožnica v tožbi navajala, da še vedno trpi zaradi glavobolov. Ni pa navajala, da ima tudi po končanem zdravljenju še bolečine v hrbtenici. Na te se je začela sklicevati šele potem, ko je prejela mnenje izvedenca travmatologa. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da bi morala tožnica sedanje in bodoče občasne lažje bolečine v medplečju in med cervikotorakalnimi prehodi, ki jih je ugotovil izvedenec, zatrjevati najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo, upoštevaje 286. člen ZPP. Njene poznejše trditve o tej škodi so bile podane prepozno. Samo tožnica kot oškodovanka je vedela, kakšne bolečine trpi. Zaupati bi jih morala najprej sodišču in ne šele izvedencu. Substanciranje škode je odvisno od oškodovančevih tožbenih navedb, torej od njegove subjektivne ocene intenzivnosti in trajanja telesnih bolečin,(1) ki jih sodišče v dokaznem postopku preizkusi in objektivizira ob pomoči izvedenca medicinske stroke. Sodišče prve stopnje je torej pravilno uporabilo pravilo iz prvega odstavka 7. člena ZPP o povezanosti trditvenega in dokaznega bremena, zato ni podana očitana relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ki jo uveljavlja pritožba. Sodišče je pri obravnavanju vezano na (pravočasne) trditve pravdnih strank. Pri tem ne gre za nikakršno togost, pač pa za upoštevanje razpravnega načela kot temeljnega načela pravdnega postopka.

Neutemeljene pa so tudi pritožbene trditve glede glavobolov. Ne samo, da je celo sama tožnica v svoji izpovedi njihovo trajanje omejila „do začetka januarja 2012“ (list. št. 25); niti izvedenec psihiater niti izvedenec travmatolog v svojih mnenjih ne ugotavljata, da bi tožnica iz kakršnegakoli vzroka, povezanega z obravnavano prometno nezgodo, še trpela glavobole. Tožbena trditev, da se tožnica zaradi (popoškodbenega) glavobola zdaj hitreje utrudi pri delu in da je manj zbrana, je torej ostala nedokazana in je zato ni mogoče upoštevati.

Sodišče prve stopnje je po navedenem pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje. Odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka je materialnopravno pravilna, kar velja tudi za odločitev o stroških postopka. Ker v postopku na prvi stopnji ni bilo niti zatrjevane niti uradoma upoštevnih procesnih kršitev, je sodišče druge stopnje pritožbo na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo.

Odločitev o zavrnitvi pritožbe vključuje tudi priglašene pritožbene stroške. Tožnica, ki je s pritožbo propadla, jih mora kriti sama (prvi odstavek 165. člena v zvezi s 155. členom ZPP).

(1) Tako npr. sodba Vrhovnega sodišča RS II Ips 353/2011 z dne 22. 5. 2014.