Jedro

Otroku, ki je dopolnil 15 let, mora sodišče na primeren način omogočiti, da v postopku sodeluje tudi sam kot stranka.

Izrek

Pritožbama se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in se vrne temu sodišču v ponovno odločanje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da se preživnina za mld. P. K., določena nazadnje v višini 26.751,00 SIT odtrga 1.5.2004, zviša na 35.000,00 SIT, v razliki za še zahtevanih 15.000,00 SIT pa se tožbeni zahtevek zavrne. Odločilo je še, da vsaka stranka nosi svoje stroške pravdnega postopka. Sodišče prve stopnje je glede na potrebe mld. otroka, dohodke in stroške zakonite zastopnice ter toženca odločilo, da je zahtevek za zvišanje preživnine delno utemeljen. Razliko pa bo zakonita zastopnica prispevala sama za sina. Pri določitvi glede določitve preživnine je sodišče upoštevalo, da so bili mesečni stroški mld. tožnika precenjeni, da zanj skrbi mati, ki tako del za preživljanje prispeva tudi v vzgoji, varstvu in oskrbi, da toženec s sinom nima stika in tako nanj tudi glede šolanja ne more vplivati in tako niti ne ve, kako živi, da je zakonita zastopnica poročena ter ima družina poleg stanovanja še hišo ter da bi moral toženec zaradi zdravstvenih razmer oditi v dom upokojencev. Določena preživnina se bo s čl. 132a ZZZDR enkrat letno usklajevala. O pravdnih stroških je odločilo v skladu s čl. 143 ZPP.

Zoper obsodilni del sodbe se je pritožila tožena stranka. Po mnenju pritožbe, katero uveljavlja iz pritožbenega razloga nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava, sodišče ni opravilo poizvedbe o dejanskih razmerah tožeče stranke, saj je zakonita zastopnica zamolčala določene podatke. Po drugi strani pa je sodišče podcenilo pridobitne sposobnosti sedaj še mld. tožnika in njegove potrebe. Ne glede na to, da v primerjavi z življenjskimi stroški ni mogoče govoriti o pretiravanju, pa je vendarle treba breme skromnega življenja razdeliti med preživninskega zavezanca in upravičenca.

Zoper zavrnilni del je podala pritožbo tožeča stranka po pooblaščencu. Uveljavljala je vse pritožbene razloge. Po mnenju pritožbe je sodišče podcenilo otrokove potrebe. Tožnikovi stroški vsekakor presegajo 100.000,00 SIT. Za pokritje osnovnih življenjskih stroškov zadošča tožencu že zgolj polovica evidentiranih prihodkov, presežek pa lahko praktično nameni za svojo zabavo, zato je prav, da tudi svojemu otroku zagotovi vsaj minimalni življenjski standard. Sodišče ni upoštevalo, da je toženec lastnik velike kmetije. Zaradi nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja, je sodišče materialni zakon nepravilno uporabilo. Sodišče tudi ni ocenjevalo vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj in ni naredilo prave dokazne ocene, pač pa se je v primeru toženca enostavno sklicevala na njegove navedbe, pri čemer ni navedla, katera dejstva šteje za dokazana in zakaj. Pritožnik tudi meni, da je upravičen do povrnitve pravdnih stroškov in da je sodišče napačno odločilo glede pravdnih stroškov.

Pritožbi sta bili vročeni nasprotnim strankam, ki nanju nista odgovorili.

Obe pritožbi sta utemeljeni.

Ob obravnavanju obeh pritožb je sodišče druge stopnje na seji senata spoznalo, da je sodba sodišča prve stopnje obremenjena z večimi bistvenimi kršitvami določb pravdnega postopka iz II. odst. 339. čl. ZPP, ki v zvezi z določbo I. odst. 354. čl. ZPP narekujejo razveljavitev odločitve sodišča prve stopnje.

Prvo bistveno kršitev določb 8. tč. II. odst. 339. čl. ZPP je sodišče storilo s tem, ker ni spoštovalo določbo čl. 409 ZPP. Po tej določbi v sporih iz razmerja med starši in otroki, ki dopolnijo 15 let in so sposobni razumeti pomen in pravne posledice svojih dejanj, mora sodišče omogočiti, da kot stranke v postopku samostojno opravljajo procesna dejanja. Iz spisovnega gradiva je razvidno, da je tožnik bil rojen 25.2.1989, tožba pa je bila vložena dne 5.5.2004, torej že v času, ko je tožnik bil starejši kot 15 let. Zaradi zavarovanja otrokovih koristi bi mu moralo sodišče omogočiti, da kot stranka v postopku samostojno opravlja procesna dejanja. Sodišče prve stopnje pa je tožniku s svojim postopanjem onemogočilo sodelovanje v pravdnem postopku, v katerem se je odločalo o njegovih koristih, to je o njegovi preživnini.

Prav tako sta utemeljeni obe pritožbi, ko grajata zmotno uporabo materialnega prava sodišču in s tem tudi storitev absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. tč. II. odst. 339. čl. ZPP, ki ga vidita obe stranki v tem, da sodišče ni dokazno ocenilo in ugotovilo odločilnih dejstev za uporabo materialnega prava oz. za obrazložitev svoje odločitve. Sodišče prve stopnje je povsem spregledalo določbo čl. 129a Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR). Po tej določbi mora pri odmeri preživnine za otroka sodišče upoštevati otrokove koristi, tako je, da je preživnina primerna za zagotavljanje uspešnega telesnega in duševnega razvoja otroka. Preživnina mora zajemati stroške življenjskih potreb, otroka, zlasti otroške bivanja, hrane, oblačil, obutve, varstva, izobraževanja, vzgoje, oddiha, razvedrila in drugih posebnih potreb otroka. Sodišče prve stopnje pa je svojo odločitev o višini preživnine v nasprotju s to določbo obrazložilo v predzadnjem odstavku svoje obrazložitve, pri čemer je povsem zmotno navedlo razloge o odločilnih dejstvih za določitev višine preživnine.

Glede na obrazloženo je zato sodišče druge stopnje ob uporabi določbe I. odst. 354. čl. ZPP razveljavilo s tem sklepom sodbo prve stopnje, saj je ugotovilo, da so podane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. in 14. tč. II. odst. 339. čl. ZPP in vrnilo zadevo istemu sodišču prve stopnje, da opravi novo glavno obravnavo.

V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje najprej spoštovati določbo čl. 409 ZPP ter opraviti vsa s tem sklepom razveljavljena procesna dejanja, to je od vročanja odgovora na tožbo tožniku osebno ter ga na primeren način vabiti na vse naroke za glavno obravnavo ter mu vročati vse odločitve v zvezi z odločanjem o višini njegove preživnine.

Sodišče prve stopnje bo tudi moralo pravilno zapolniti materialnopravne določbe o odločanju o višini preživnine, katere so določene v prej cit. 129.a čl. ZZZDR. Moralo pa bo tudi spoštovati določbo čl. 129 ZZZDR in bo moralo pravilno ugotoviti potrebe upravičenca ter materialne ter pridobitne zmožnosti zavezanca, kar se zlasti tiče glede pridobitnih sposobnosti toženca, saj je iz spisovnega gradiva in iz pritožbe razvidno, da toženec razpolaga tudi z večjo kmetijo. Sodišče prve stopnje pa v tej zvezi ni ocenilo, kakšne pridobitne zmožnosti ima toženec v zvezi s tem premoženjem. Opraviti bo moralo ustrezne poizvedbe, da bo pravilno ugotovilo dejansko stanje za uporabo prej navedenih materialnopravnih določb. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, kar se pritožbeno sicer ne izpodbija, da so podani pogoji za spremembo odločbe o že določeni preživnini.

Utemeljena je tudi pritožba tožene stranke glede izreka o stroških, nastalih na prvi stopnji. Sodišče prve stopnje je citiralo povsem neuporabno določbo čl. 143 ZPP in je odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka. Ta določba takšne situacije ne ureja. V kolikor pa je imelo sodišče prve stopnje v mislih določbo čl. 413 ZPP, pa uporaba te določbe pomeni, da je potrebno v vsakem konkretnem primeru zapolniti standard prostega preudarka z ustreznimi razlogi, zakaj sodišče odloča tako, ne pa zgolj citirati zakonski dejanski stan te določbe. Tudi v tej zvezi je sodišče prve stopnje storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. tč. II. odst. 339. čl. ZPP.

Pritožbeni stroški obeh pravdnih strank so nadaljnji pravdni stroški (I. odst. 165. čl. ZPP).