Jedro

Z zakonom je bila zagotovljena delavcem iz 7. člena pravica do pokojnine pod ugodnejšimi pogoji, če izpolnjujejo v tej normi predpisane pogoje (starost, pokojninska doba, gostota dela pri azbestni proizvodnji in način prenehanja delovnega razmerja iz 8. člena). Ti zakonski pogoji so torej pravna dejstva, ki omogočajo uveljavljanje določene pravice. Vendar so vsa ta dejstva in okoliščine morale obstajati že pred sprejemom zakona, da so bili lahko z njegovo uveljavitvijo izpolnjeni pogoji za pridobitev v njem določenih pravic. Zato presoja obeh sodišč, da tožnik ni upravičen do uveljavljanja pravice iz razloga, ker mu je delovno razmerje prenehalo pred uveljavitvijo ZPPPAI, ni pravno pravilna.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravi odločba Komisije za uveljavljanje pravice do pokojnine pod ugodnejšimi pogoji z dne 20.10.1998, s katero tožniku M.T. ni bila priznana pravica do pokojnine pod ugodnejšimi pogoji na podlagi Zakona o prepovedi proizvodnje in prometa z azbestnimi izdelki ter o zagotovitvi sredstev za prestrukturiranje azbestne proizvodnje v neazbestno (Uradni list RS, št. 56/96, 35/98 in 86/2000 - ZPPPAI). Sodišče je ugotovilo, da tožnik ne izpolnjuje pogoja določenega v 8. členu ZPPPAI, ker mu je delovno razmerje v S. prenehalo 14.11.1995, torej pred uveljavitvijo tega zakona.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je tožnik zaradi zmotne uporabe materialnega prava vložil revizijo. V obrazložitvi revizije navaja, da zgolj dejstvo, da je tožniku prenehalo delovno razmerje pred uveljavitvijo ZPPPAI, ne more predstavljati pravno odločilnega razloga za zavrnitev tožbenega zahtevka. Zaradi zmotne razlage določb omenjenega zakona sodišče prve stopnje tudi ni izvajalo vseh predlaganih dokazov in ocenjevalo ostalih izvedenih dokazov, ki jih je predložil tožnik. Zato je tožeča stranka že v pritožbi grajala, da sodišče zaradi nepravilne uporabe materialnega prava ni ugotavljalo dejanskega stanja v smeri tožnikovih navedb in dokaznih predlogov. To pa pomeni bistveno kršitev določb ZPP, predvsem pa zmotno uporabo materialnega prava. Zato predlaga, da se reviziji ugodi in izpodbijana sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje in odločanje.

Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena ZPP vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija je utemeljena.

Revizijsko sodišče uvodoma ugotavlja, da je sodnik pri opravljanju sodniške funkcije vezan na ustavo in zakon (1. odstavek 3. člena Zakona o sodiščih - Uradni list RS, št. 19/94 - 26/2001 - ZS). Po 2. členu Ustave Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 33/91-I - URS) je Slovenija pravna in socialna država. V pravni državi mora imeti pravni red naslednje bistvene lastnosti: sposobnost, ki omogoča nepristranost in enakost; abstraktnost, ki s svojo stabilnostjo, trdnostjo in zanesljivostjo omogoča predvidljivost ravnanj; formalizem in sistematičnost, ki se kaže v enovitosti in koherentnosti ter v želji po popolnosti. Samo tak objektivni red, ki izpolnjuje navedene lastnosti, vsakomur omogoča pravno varnost. Izpeljava načel pravne države in pravne varnosti državljanov in drugih pravnih subjektov se kaže - med drugim - v usklajenosti pravnih aktov (153. člen URS), objavljanju pravnih predpisov (154. člen URS) in v prepovedi povratne veljave pravnih aktov (155. člen URS). Po svoji naravi so abstraktne pravne norme, ki jih vsebujejo zakoni, drugi predpisi in splošni akti, pravila ravnanja, ki veljajo za naprej in obsegajo tista pravna razmerja, ki obstajajo in nastanejo potem, ko so norme začele veljati. To pomeni, da pravna norma ne bi smela imeti povratne moči, saj bi to nasprotovalo pravni varnosti in zahtevi po varovanju pridobljenih pravic kot elementov pravne države iz 2. člena ustave. Splošno (toda ne absolutno) prepoved povratne veljave pravnih aktov vsebuje 1. odstavek 155. člena Ustave Republike Slovenije. V izjemnih primerih je - zaradi vzpostavitve pravičnosti - retroaktivnost pravnih norm dopustna. Zato 2. odstavek 155. člena kot izjemo določa, da imajo posamezne zakonske določbe lahko učinek za nazaj, če to določi zakon in če to zahteva javna korist. V nobenem primeru pa z njimi ni mogoče posegati v pridobljene pravice.

Ustava varuje na podlagi zakona pridobljene pravice tako, da vanje ni mogoče posegati z učinkom za nazaj (155. člen). Ne preprečuje pa, da bi zakon spreminjal prej zakonsko določene pravice in pogoje za njihovo uveljavljanje z učinkom za naprej, če te spremembe ne nasprotujejo z ustavo določenim načelom oziroma drugim ustavnim določbam, zlasti še načelu zaupanja v pravo kot enemu od načel pravne države (2. člen). Pogoji za pridobitev določenih pravic pa se lahko ne samo spremenijo (na primer z določitvijo dodatnih pogojev), temveč tudi na novo določijo. S sprejemom abstraktne pravne norme se na podlagi pred njeno uveljavitvijo izpolnjenih pravotvornih dejstev lahko določijo nove pravice. Ob izpolnjevanju predpisanih pogojev zakon torej omogoča uveljavljanje določene pravice z učinkom za naprej.

Z ZPPPAI (Uradni list RS, št. 56/96), ki je začel veljati naslednji dan po objavi, to je 12. oktobra 1996, in njegovimi spremembami (Uradni list RS, št. 35/98 z dne 8.5.1998), je bila zagotovljena socialna varnost delavcev ter zdravstvena in socialna varnost prebivalcev, ki so bili izpostavljeni škodljivemu vplivu azbestnega prahu. V 7. členu tega zakona je določeno, da imajo pravico do pokojnine pod ugodnejšimi pogoji, ki jo uvaja 6. člen tega zakona, delavke in delavci, če do 31.12.2003 dosežejo določeno starost in določeno delovno dobo, pri čemer so do 21.12.1996 najmanj 10 let delali neposredno pri proizvodnji azbestnih izdelkov ali v servisnih službah neposredno v prostorih za proizvodnjo azbestnih izdelkov ali najmanj 20 let delali v podjetjih, ki so v proizvodnih procesih uporabljale azbest. Pravico do pokojnine pod ugodnejšimi pogoji uveljavijo tudi tisti, ki zbolijo za poklicno boleznijo zaradi izpostavljenosti azbestnemu prahu na delovnem mestu in dosežejo pokojninsko dobo najmanj 23 let moški in 20 let ženske.

Z zakonom je bila torej zagotovljena delavcem iz 7. člena pravica do pokojnine pod ugodnejšimi pogoji, če izpolnjujejo v tej normi predpisane pogoje (starost, pokojninska doba, gostota dela pri azbestni proizvodnji in način prenehanja delovnega razmerja iz 8. člena). Ti zakonski pogoji so torej pravna dejstva, ki omogočajo uveljavljanje določene pravice. Vendar so vsa ta dejstva in okoliščine morale obstajati že pred sprejemom zakona, da so bili lahko z njegovo uveljavitvijo izpolnjeni pogoji za pridobitev v njem določenih pravic. Zato presoja obeh sodišč, da tožnik ni upravičen do uveljavljanja pravice iz razloga, ker mu je delovno razmerje prenehalo pred uveljavitvijo ZPPPAI, ni pravno pravilna. Zakon ni posegel z retroaktivnim učinkom v pridobljene pravice, niti se z njegovo uveljavitvijo ni poslabšal pravni položaj oseb iz 1. člena. Nasprotno, zakonodajalec je s sprejemom tega zakona (na seji dne 27.10.1996) zagotovil socialno varnost in potrebna sredstva delavcem, ki so bili do ukinitve proizvodnje izpostavljeni škodljivemu vplivu azbestnega prahu.

S spremembami in dopolnitvami ZPPPAI (Uradni list RS, št. 35/98), ki so začele veljati naslednji dan po objavi v Uradnem listu RS, to je dne 9.5.1998 (3. člen), je bilo s črtanjem besedila v 1. členu "do ukinitve proizvodnje" bolj jasno določeno, da velja tudi za delavce, ki na dan uveljavitve zakona niso več delali v proizvodnji azbesta. Kot je razvidno iz utemeljitve predloga novele zakona, je bil njegov temeljni cilj, da se popravi neenakost pred zakonom in celo krivice do vseh tistih delavcev, ki so kadarkoli, v zakonu že določenem roku, neposredno delali v proizvodnji azbestnih izdelkov ali v servisnih službah pri proizvodnji azbestnih izdelkov. V času odločanja tožene stranke (20.10.1998) o uveljavljeni pravici tožnika do pokojnine pod ugodnejšimi pogoji je novela ZPPPAI že veljala, zato je presoja vladne komisije kot tudi presoja obeh sodišč iz tega razloga materialnopravno zmotna.

Pri taki presoji se sodišče prve stopnje ni opredelilo do razlogov, ki jih tožnik uveljavlja kot pravno podlago za ugoditev tožbenemu zahtevku. Ker sta sodišči prve in druge stopnje zmotno uporabili 8. člen ZPPPAI, je prišlo do nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato je revizijsko sodišče ugodilo reviziji in razveljavilo sodbi sodišč druge in prve stopnje ter zadevo vrnilo v novo sojenje prvostopenjskemu sodišču.