Jedro

Dvakratno razpolaganje z isto nepremičnino je glede na konkretne okoliščine primera lahko nemoralno, zaradi česar je kasnejša pogodba nična in ima prvi kupec, ki mu je bila nepremičnina tudi dejansko izročena, tožbeni zahtevek proti drugemu pridobitelju lastninske pravice vendar le, če je bil ta nedobroveren.

Za izbrisno tožbo je aktivno legitimiran tisti, čigar stvarne ali obligacijske pravice na nepremičnini so bile s sporno vknjižbo kršene. V sodni praksi ni dileme, da je aktivni legitimiran tudi tisti, ki dotlej pravice ni imel vknjižene.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami nosita vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo ničnost darilne pogodbe z dne 29. 3. 2006, ki so jo glede nepremičnine parc. št. 725/1 in 725/3, obe k.o. X., sklenili M. Z. kot darovalka in obdarjenca J. Z. in M. S. Na navedeni nepremičnini je ugotovilo neveljavnost vknjižbe lastninske pravice ter odredilo vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja vpisov. Drugi in tretji toženi stranki je naložilo izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila za vknjižbo lastninske pravice tožeče stranke do celote, tožbeni zahtevek proti prvi toženi stranki pa je zavrnilo. V celoti je zavrnilo tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi, s katerim se je uveljavljala ugotovitev ničnosti izjave in soglasja M. Z. z dne 30. 12. 1998 in razdrtost pogodbe o odškodnini namesto razlastitve z dne 10. 6. 1991. Toženi stranki je naložilo plačilo stroškov tožeče stranke v višini 1.972,08 EUR in stranskega intervenienta v višini 2.055,08 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper III., IV. V., VII., VII in IX. točko izreka prvostopenjske sodbe se iz vseh pritožbenih razlogov (prvi odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju: ZPP) pritožuje tožena stranka (tožeča stranka po nasprotni tožbi, v nadaljevanju: tožena stranka). Sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, tožbenemu zahtevku po nasprotni tožbi pa v celoti ugodi. Uveljavlja absolutno bistveno kršitev postopka, saj sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, obrazložitev sodbe pa je sama s seboj v nasprotju ter v nasprotju z izvedenimi dokazi. Dodaja, da v sodbi ni navedeno, kako se bo na sporni nepremičnini vzpostavilo prejšnje zemljiškoknjižno stanje. Tožeča stranka namreč ni uskladila tožbenega zahtevka s spremenjenim 243. členom Zakona o zemljiški knjigi, ki določa, da je potrebno v izbrisni tožbi navesti imetnika, v korist katerega se po izbrisu vpiše lastninska pravica. Ker bo po izbrisu ponovno vknjižena M. Z., toženca tudi ne moreta izstaviti zemljiškoknjižnega dovolila, saj ne bosta več lastnika sporne nepremičnine. Vztraja na stališču, da odškodnina za razlastitev nepremičnine ni bila plačana. Uveljavlja napačno presojo zaslišanih prič O. in Og. ter pristranskost sodišča, ki je v celoti sledilo tožnici. Dodaja, da iz ugotovljenega dejstva o neobstoju hranilne knjižice M. Z. izhaja, da odškodnina nikoli ni bila nakazana na njen račun. Neobičajno bi namreč bilo, da bi pravna prednica tožnice poslovala z neposrednim plačilom gotovine. Meni, da ne obstoji pravni interes tožnice za ugotovitev ničnosti darilne pogodbe, saj pogodba o odškodnini namesto razlastitve ni sposobna za vknjižbo v zemljiško knjigo. Hkrati ni legitimirana za vložitev izbrisne tožbe, saj ni oseba, katere stvarna ali obligacijska pravica bi bila zaradi izpodbijane vknjižbe prekršena. Vztraja tudi na zastaranju zahtevka na izstavitev zemljiškoknjižne listine. Ker lastninska pravica tožnice nikoli ni bila vpisana v zemljiško knjigo, sta toženca utemeljeno verjela, da je pogodba o odškodnini namesto razlastitve razdrta po samem zakonu. Nepravilna je bila tudi zavrnitev dokaznega predloga po zaslišanju priče Č. ter I. Z. Slednji na sodišču ni nastopal kot stranka, neudeležbo na narokih pa je tudi ustrezno in pravočasno opravičil. Predlaga še izvedbo dokaza z vpogledom v oddajo T., ki nazorno prikazuje sistematično krajo zemljišč s strani občine L.. Dodaja, da je za navedeni posnetek izvedla šele po izdaji sodbe sodišča prve stopnje, zato dokazni predlog opravičljivo podaja šele v pritožbenem postopku.

3. Na pritožbo je odgovorila tožeča stranka in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodba sodišča prve stopnje nima pomanjkljivosti, zaradi katerih njen preizkus ne bi bil mogoč. Izrek sodbe je razumljiv in razlogom ne nasprotuje, razlogi so jasni in si med seboj ne nasprotujejo. Pritožnica ne pojasni, v čem naj bi bili razlogi sodbe nejasni oziroma v nasprotju z izrekom sodbe, zato s pavšalnim očitkom kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ne more uspeti.

6. Pritožbeno sodišče ne dvomi o pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja v konkretni zadevi in sprejema dokazno oceno. Sodišče prve stopnje si je subjektivno prepričanje o navedenih dejstvih ustvarilo na podlagi ocene posamičnih dokazov, vseh dokazov skupaj in uspeha celotnega dokaznega postopka, kot to narekuje določba 8. člena ZPP. Ob tem tožena stranka sodišču prve stopnje neutemeljeno očita neizvedbo zaslišanja I. Z. V navedenem postopku je imel status stranke in ne priče (v tožbenem zahtevku je označen kot prvi toženec). Ker se vabilu na zaslišanje ni odzval, se ga k izpovedbi ni dalo prisiliti (prvi odstavek 262. člena ZPP). Ker je njegovo zaslišanje zahtevala tožeča in ne tožena stranka, predložena pisna izjava pa ni izpolnjevala vseh zakonskih sestavin, določenih v 236.a členu ZPP, je sodišče prve stopnje utemeljeno ni upoštevalo. Pravilna je bila tudi zavrnitev dokaznega predloga za zaslišanje priče F. Č., saj je tožena stranka predlagani dokaz podala prepozno. Iz enakega razloga je pritožbeno sodišče zavrnilo tudi dokazni predlog za pogled posnetka oddaje T. (priloga B17). Tožena stranka je namreč navedeni dokaz predložila šele v pritožbenem postopku, zato ne more uspeti s pavšalno navedbo, da za to oddajo ni vedela prej (337. člen ZPP). Tudi sicer pritožnica ni izkazala, da se tovrstna oddaja nanaša prav na sporno nepremičnino, morebitne nepravilnosti poslovanja pravne prednice tožnice v drugih primerih pa v konkretni zadevi niso pravno relevantne.

7. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je sodišče prve stopnje tako ugotovilo: - da je bila dne 10. 6. 1981 med pravno prednico tožnice in M. Z. sklenjena pogodba o odškodnini namesto razlastitve, s katero je M. Z. kot razlaščenka razlastitvenemu upravičencu, Občini Ljubljana Šiška izročila sporno nepremičnino, ta pa jo je prevzela v posest in uporabo za odškodnino v znesku 488.110,00 din, - da je bila dne 25. 6. 1981 predmetna pogodba predložena Javnemu pravobranilstvu Mesta Ljubljane v podpis, - da je Temeljno sodišče v Ljubljani dne 20. 7. 1981 podpis prodajalke M. Z. overilo, le-ta pa je tudi vložila napoved za odmero davka na promet nepremičnin, - da družbena lastnina v korist tožeče stranke v zemljiški knjigi nikoli ni bila vpisana, kljub temu pa je le-ta sporno nepremičnino uporabila v (s pogodbo) predviden namen, - da je M. Z. v letu 1998 za potrebe pridobitve gradbenega dovoljenja podala pisno izjavo, v kateri je navedla, da od leta 1981 ni več lastnica sporne nepremičnine ter hkrati podala soglasje k postavitvi nove ograje, - da je M. Z. ponovno razpolagala s sporno nepremičnino, in sicer z darilno pogodbo z dne 29. 3. 2006, s katero je na obdarjenca, drugega toženca in tretjo toženko, prenesla lastninsko pravico na nepremičninah, parc. št. 725/1 in 125/3, obe k.o. X., kar jima je omogočilo vknjižbo v zemljiško knjigo, - da sta obdarjenca za materino predhodno razpolaganje z nepremičnino vedela.

8. Na podlagi teh ugotovitev je sodišče zavzelo stališče, da obdarjenca glede na to, da ob sklenitvi darilne pogodbe in ob vknjižbi lastninske pravice nista bila v dobri veri, nista mogla postati lastnika sporne nepremičnine in da je (zato) tožnica upravičena uveljaviti svoje (nezastarljivo) lastninsko upravičenje na podlagi pogodbe o odškodnini namesto razlastitve z dne 10. 6. 1981. V sporih zaradi dvakratnega razpolaganja z isto nepremičnino se je namreč v dosedanji sodni praksi izoblikovalo stališče, da je tako ravnanje glede na konkretne okoliščine primera lahko nemoralno, da je zato kasnejša pogodba nična in ima prvi kupec, ki mu je bila nepremičnina tudi dejansko izročena, tožbeni zahtevek proti drugemu pridobitelju lastninske pravice vendar le, če je bil ta nedobroveren. (1) Ob tem tudi po prepričanju pritožbenega sodišča J. Z. in M. S. nista uspela dokazati, da jima obstoj pogodbe o odškodnini namesto razlastitve ni bil znan. Nasprotno, svoje vedenje o obstoju navedene pogodbe sta celo priznala, svojo dobrovernost pa gradila na zatrjevanju, da odškodnina po pogodbi z dne 10. 6. 1981 nikoli ni bila plačana, namen razlastitve pa v praksi ostal nerealiziran, zato sta zaradi neizpolnitve pogodbe menila, da je ta razdrta po samem zakonu.

9. Sodišče druge stopnje v celoti sprejema dokazno oceno prvostopenjska sodišča o realizaciji pogodbe iz leta 1981. Da je bila odškodnina v pogodbeno določenem znesku plačana, so namreč potrdile priče J. O., P. Og. in B. C., katerih izpovedbe so bile v bistvenih delih skladne in jim je sodišče prve stopnje utemeljeno verjelo (v izogib ponavljanju se pritožbeno sodišče v celoti sklicuje na razloge na 19. in 20. strani sodbe). Sodišče je tudi izčrpno obrazložilo, zakaj trditvam tožnice glede plačila odškodnine verjame, čeprav ni razpolagala s pisnim potrdilom o plačilu. Življenjsko logično namreč je, da se tovrstna potrdila po toliko letih ne hranijo, zaslišane priče O., Og. in C. pa so bile v svoji izpovedbi o plačilu odškodnine prepričljivejše od izpovedb drugega tožnika in tretje toženke. Ob tem dejstvo, da M. Z. ni imela hranilne knjižice, s strani sodišča nikoli ni bilo ugotovljeno. B. S. je z dopisom (red. št. 69) sodišču zgolj sporočila, da s podatki o transakcijskih računih fizičnih oseb pred letom 2001 ne razpolaga, kar pa še ne vodi k zaključku, da M. Z. hranilne knjižice ni imela. Da je bila odškodnina dejansko plačana, pa je sodišče prve stopnje ugotovilo tudi iz ravnanja M. Z., ki plačila odškodnine nikoli ni zahtevala, pritožila se ni niti na predlagano parcelacijo sporne nepremičnine, v letu 1998 pa je celo podala pisno izjavo pred pričami, kjer je potrdila, da od leta 1981 na sporni nepremičnini nima več lastninske pravice.

10. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje zahtevek po nasprotni tožbi, s katerem je tožena stranka uveljavljala razdrtost pogodbe iz leta 1981 zaradi neizpolnitve pogodbene obveznosti tožnice, utemeljeno zavrnilo. Ker je izpodbijanje pogodbe zaradi napak volje mogoče v določenem roku, je sodišče nadalje tudi pravilno zavrnilo zahtevek za ugotovitev ničnosti pisne izjave iz leta 1998. Uveljavljanje napak pri podpisu izjave namreč predstavlja uveljavljanje razlogov izpodbojnosti (111. člen takrat veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih, v nadaljevanju: ZOR), ki zastara najkasneje v treh letih od sklenitve pogodbe (117. člen ZOR).

11. Tožnica v tožbi poleg zahtevka za ugotovitev ničnosti darilne pogodbe, z izbrisno tožbo zahteva vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja ter izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila, ki ji bo glede sporne nepremičnine omogočil vpis lastninske pravice. Kot navedeno zgoraj, je sodišče prve stopnje na podlagi dokaznega postopka ugotovilo, da je pokojna M. Z. s sporno nepremičnino razpolagala dvakrat, drugi toženec in tretja toženka pa sta ob tem vedela, da darovalka ni več lastnica sporne nepremičnine. Drži sicer, da pravna prednica tožnice svoje lastninske pravice nikoli ni vknjižila v zemljiško knjigo. A ni mogoče mimo dejstva, da je bila prvotna pogodba sklenjena v letu 1981, tj. v obdobju, ko za učinkovitost prenosa družbeno lastninskih upravičenj ni bil potreben zemljiškoknjižni vpis (zemljišče, ki je predmet pogodbe, je bilo v družbeni lasti). Vpis pravice uporabe v družbeni lasti tako ni bil konstitutivnega značaja, temveč le deklaratornega. Pravilno je tako stališče sodišča prve stopnje, da je pravna prednica tožnice lastninsko pravico pridobila z dnem podpisa pogodbe oziroma najkasneje z dnem 25. 6. 1981, ko je Javni pravobranilec Mesta Ljubljane prejel in potrdil predmetno pogodbo (prvi odstavek 59. člena Zakona o razlastitvi in prisilnem prenosu nepremičnin v družbeni lasti – v nadaljevanju: ZRPPN) (2).

12. V primeru dvojne ali večkratne prodaje nepremičnin se je sodna praska že postavila na stališče, da je ravnanje nepoštenega pridobitelja enako nemoralno kot ravnanje odsvojitelja nepremičnine. Tudi njegovo ravnanje namreč predstavlja kršitev načela poštenega izvrševanja pravic, zato pravo prvemu pridobitelju (ne glede na to, ali nastopa na aktivni ali pasivni strani) zagotavlja enak obseg pravnega varstva. Sprva je sodna praksa rešitev ovire za vknjižbo lastninske pravice prvega kupca videla v zahtevku prvega kupca, naj mu drugi pridobitelj lastninske pravice, ki je vknjižen v zemljiški knjigi, izstavi zemljiškoknjižno listino. Pritožba sicer pravilno opozarja, da je bilo takšno stališče kasneje preseženo, vendar so sodišča takšno tožbo tudi kasneje vseeno tolerirala. Sicer pa pravno varstvo na aktivni strani po noveli ZZK-1 zagotavlja izbrisna tožba, ki je mogoča ne glede na to, ali je bil tožnik že kdaj vpisan v zemljiški knjigi ali ne. Pogoj za aktivno legitimacijo tudi ni, da bi bil prizadet v že obstoječi stvarni pravici. Zadošča, da je bil prizadet v pričakovanju stvarne pravice, ki je lahko utemeljeno bodisi na zakonu bodisi na zavezovalnem pravnem poslu bodisi na razpolagalnem pravnem poslu, ki pa mu manjka akt zemljiškoknjižnega predloga in poznejše vknjižbe. (3) Zmotno je tako stališče pritožbe, da tožeča stranka ni izkazala pravnega interesa za izbrisno tožbo. Po določbi 243. člena Zakona o zemljiški knjigi (v nadaljevanju: ZZK-1) je zanjo aktivno legitimiran tisti, čigar stvarne ali obligacijske pravice na nepremičnin so bile s sporno vknjižbo kršene. V sodni praksi ni dileme, da je aktivno legitimiran tudi tisti, ki dotlej pravice ni imel vknjižene. (4)

13. Tožeča stranka v konkretnem primeru tako pravilno uveljavlja zahtevek na ugotovitev neveljavnosti zemljiškoknjižnega vpisa in na vzpostavitev zemljiškega stanja, saj zaradi ničnosti darilne pogodbe iz leta 2006 želi doseči, da se nepremičnina zopet vpiše na ime odsvojiteljice nepremičnine. Nobene pravne ovire tudi ni, da izbrisni upravičenec, čigar pravica je bila kršena z večkratno prodajo, hkrati z izbrisno tožbo od svojega prodajalca zahteva tudi izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila (četrti odstavek 243. člena ZZK-1). Tožnica namreč veljavnega zemljiškoknjižnega dovolila še nima, zato je to edini način za vknjižbo lastninske pravice na njeno ime. (5) Ker je odsvojiteljica nepremičnine tekom postopka umrla, drugi toženec in tretja toženka pa sta kot dediča vstopila v pravdo, je pravilno, da se zahtevek na izstavitev zemljiškoknjižne listine glasi na njuno ime. Pravilna je tudi zavrnitev ugovora zastaranja tožbenega zahtevka na izstavitev zemljiško knjižne listine. V obravnavani zadevi gre namreč za nezastarljivo lastninsko tožbo, s katero tožnica zatrjuje, da je dejanska lastnica spornih nepremičnin, ki sta bili predmet izpodbijane darilne pogodbe.

14. Po povedanem pritožbeni očitki niso utemeljeni, kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), pa pritožbeno sodišče ni ugotovilo. Zato je pritožbo zavrnilo, sodbo sodišče prve stopnje pa potrdilo (353. člen ZPP).

15. Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je posledica dejstva, da tožena stranka s pritožbo ni uspela, tožeča stranka pa z odgovorom na pritožbo v ničemer ni prispevala k reševanju zadeve na pritožbeni stopnji. Odgovor na pritožbo tako ni bil potreben strošek in ga krije tožena stranka sama.

(1) Primerjaj Judikat Vrhovnega sodišča RS II Ips 567/2009 z dne 30. 6. 2011. (2) Takšno stališče izhaja tudi iz odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 477/2005 z dne 8. 11. 2007. (3) Povzeto po Pavčnik, T., Izbrisna tožba (Analiza prakse višjih sodišč), Pravosodni bilten, 2012, št. 1, str. 166. (4) Tako npr. odločba Vrhovnega sodišča RS II Ips 348/2007. (5) Primerjaj M.K., Peternelj, Oblikovanje tožbenih zahtevkov – stvarno pravo, Pravosodni bilten, 2011, št. 2, str. 72 do 73.