Jedro

Postavitev gostinskih miz in stolov na sosednji nepremičnini, ne predstavlja prave stvarne služnosti, ki bi jo bilo mogoče priposestvovati.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice na ugotovitev obstoja služnostne pravice hoje in vožnje z vsemi vozili po obstoječi poti v širini 3,2 metra in v dolžini 23 metrov, ki se nahaja na vzhodnem delu parcele 1 k. o. X, v korist posameznega dela stavbe 000 na ..., na parceli 2, k. o. X, ter na ugotovitev obstoja služnosti postavitve gostinskih miz ter pravico uporabe dela parcele 1, k. o. X, za potrebe izvajanja gostinske dejavnosti v breme vsakokratnega lastnika nepremičnine parc. št. 1 k. o. X in v korist vsakokratnega lastnika gospodujoče nepremičnine z ID znakom 000 na parceli 2, k. o. X. Zavrnilo je tudi zahtevek po izstavitvi ustreznega zemljiškoknjižnega dovolila in tožeči stranki naložilo, da je dolžna toženi povrniti njene pravdne stroške v višini 745,09 EUR.

2. Zoper sodbo vlaga pritožbo tožnica iz vseh dopustnih pritožbenih razlogov. Ne strinja se, da ugotovitev stvarne služnosti postavitve gostinskih miz ni določena v korist nepremičnine temveč v korist tožeče stranke kot gospodarske družbe. Tožnica uveljavlja vtoževano služnost v korist nepremičnine kot posameznega dela stavbe z ID znakom 000, to je prostora v prvi in drugi etaži v izmeri 123,34 m2, v stavbi na ... Iz predloženega izpiska iz zemljiške knjige izhaja, da posamezni del stavbe predstavlja restavracijo/gostilno, torej je postavitev gostinskih miz na zemljišču tožene stranke v korist te nepremičnine kot gospodujoče nepremičnine. Tožnica tudi poudarja, da se je za potrebe dostopa do gostinskega lokala ves čas uporabljala parcela 0 oziroma sedaj 1, k. o. X. Tožnica je to parcelo uporabljala že kot najemnica v imenu lastnika od leta 1994, v letu 1998 pa je postala lastnica te parcele. Glede na dejstvo, da je tožeča stranka več kot dvajset let brez nasprotovanja ali oviranja s strani prejšnjega lastnika uporabljala za dostop do svoje nepremičnine del poti po parc. št. 0, je služnost priposestvovala. Javne površine ni mogoče enačiti z javnim dobrim, svoj status pa je nepremičnina 1 pridobila šele potem, ko je postala last tožene stranke. Ta je ves čas vedela in ni nikoli nasprotovala uporabi dela poti po parceli 1, ki predstavlja namensko pot do lokala. Tožeča stranka uveljavlja zahtevek na priposestvovanje služnosti, saj bi v primeru potencialne spremembe statusa parcele obstajala realna nevarnost, da bi izgubila možnost neposrednega dostopa do svojega gostinskega lokala.

3. Na pritožbo je odgovorila tožena stranka in prerekala podane pritožbene navedbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Smisel prave stvarne služnosti je v koristi, ki omogoča lažje izvrševanje lastninske oblasti na gospodujoči nepremičnini z uporabo služeče nepremičnine oziroma z opuščanjem ravnanj, ki bi jih lastnik gospodujoče nepremičnine lahko izvajal. SPZ v 213. členu izrecno določa, da gre za pravico lastnika nepremičnine, ki je vezana na potrebo te nepremičnine. Zato je stvarna služnost vezana na nepremičnino kot celoto, se ne prenaša kot samostojna pravica, ampak velja skupaj z lastninsko pravico na gospodujoči nepremičnini. Glede na navedeno pritožbeno sodišče soglaša z razlogi sodišča prve stopnje iz 10. in 11. točke sodbe, da uporaba sosednje nepremičnine za postavitev gostinskih miz in stolov ne predstavlja klasične stvarne služnosti v korist nepremičnine, četudi je ta posamezni del stavbe, v katerem tožeča stranka opravlja gostinsko dejavnost. Gre namreč za uporabo sosednje nepremičnine za izvajanje konkretne dejavnosti lastnika nepremičnine in ne za lažje izvajanje lastninske oblasti nad samo stavbo. Postavitev gostinskih miz in stolov na sosednji nepremičnini bi tako po oceni pritožbenega sodišča lahko predstavljala zgolj rabo te nepremičnine za korist dejavnosti, ki jo opravlja lastnik sosednje nepremičnine, in je torej bližje osebni služnosti rabe, kot jo ureja 244. člen SPZ, oziroma nepravi stvarni služnosti iz 226. člena SPZ. Nobene od teh pa ni mogoče ustanoviti s priposestvovanjem, ki ga kot temelj za ustanovitev služnosti zatrjuje tožeča stranka. Že iz omenjenih razlogov je tožbeni zahtevek na ugotovitev obstoja stvarne služnosti postavitve gostinskih miz neutemeljen, odločitev sodišča prve stopnje pa pravilna, kar je narekovalo njeno potrditev na podlagi 353. člena ZPP.

6. Tožnica s tožbenim zahtevkom zahteva tudi ugotovitev obstoja stvarne služnosti hoje in vožnje z vsemi vozili po obstoječi poti v dolžini 3,2 metra in dolžini 23 metrov na vzhodnem delu parcele 1, k. o. X. Sodišče prve stopnje je z vpogledom v podatke GURS in skico terena ugotovilo, da parc. št. 1, last toženke, v naravi predstavlja javno površino z namensko rabo ceste in parka. Tega tožnica ni prerekala, temveč tudi iz njenih trditev izhaja, da zahteva ugotovitev služnostne pravice po že obstoječi poti. Ker je tožena stranka postala lastnica nepremičnine parc. št. 1, k. o. X, z vpisom v zemljiško knjigo 4. 6. 2008, pri čemer pri omenjeni nepremičnini ni bila vknjižena stvarna služnost v korist gospodujočega zemljišča v lasti tožnice, je skladno z načelom zaupanja v zemljiškoknjižne podatke pridobila bremen prosto nepremičnino (drugi odstavek 44. člena SPZ). Sprememba lastnika gospodujočega zemljišča ne bi prekinila priposestvovalne dobe le v primeru, kadar bi novemu lastniku lahko očitali, da je vedel oziroma bi moral vedeti za izvrševanje določenega upravičenja na pridobljeni nepremičnini. Kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje ga pri tem veže raziskovalna dolžnost preveriti pravo dejansko stanje kupljene nepremičnine. Ker pa je v konkretnem primeru parcela 1 javna površina, na kateri že poteka pot, namenjena splošni in enakopravni rabi vseh, toženki ni mogoče očitati, da ni opravila raziskovalne dolžnosti glede takšne uporabe nepremičnine s strani tožnice, da bi ta lahko privedla do priposestvovanja služnosti hoje in vožnje. Ker od pridobitve nepremičnine s strani toženke prisposestvovalna doba še ni potekla, je tožbeni zahtevek na ugotovitev obstoja stvarne služnosti vožnje in hoje v korist gospodujoče nepremičnine neutemeljen. Pritožbeno sodišče je zato tudi v tem delu pritožbo zavrnilo in ob odsotnosti po uradni dolžnosti upoštevnih razlogov potrdilo izpodbijano sodbo na podlagi 353. člena ZPP. Ob tem na druge pritožbene navedbe ni odgovarjalo, saj je odločitev sodišča prve stopnje pravilna že iz pojasnjenih razlogov.

7. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Enako je sodišče odločilo glede stroškov odgovora na pritožbo tožene stranke, saj ta vloga v pretežni meri vsebuje pritožbene novote, ki v pritožbenem postopku niso dopustne.