Jedro

Tožnik se je spornega dne kot delavec tožene stranke poškodoval na delu, ko je ob poskusu vžiga motornega tovornega vozila s prenosnimi kabli eksplodiral akumulator. Tožniku ni mogoče očitati sokrivde, brez njegove krivde. Tako tožena stranka na podlagi določil prvega odstavka 131. člena OZ odgovarja, ker je akumulator razneslo ob pravilni uporabi, pri čemer je tožnik opravljal delo sicer izven svojega rednega dela po nalogu nadrejenega, brez zaščite za roke. Tožnika je odneslo po tleh in je po njem brizgnila akumulatorska tekočina.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče je izdalo sodbo, s katero je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati odškodnino v višini 2.000,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 6. 2014 dalje do plačila in v višini 41,44 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 4. 2014 dalje do plačila, vse v roku 15 dni pod izvršbo. Višji tožbeni zahtevek je sodišče zavrnilo (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti njegove stroške postopka v višini 921,30 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteku 15-dnevnega izpolnitvenega roka (II. točka izreka).

2. Tožena stranka vlaga pritožbo zoper sodbo v ugodilnem delu in sicer zaradi zmotnega in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava, posledično pa izpodbija tudi odločitev o stroških postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo v ugodilnem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek, s stroškovnimi posledicami v celoti zavrne, oziroma v ugodilnem delu odločitev razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Sodišče je pravilno odločilo, da tožniku ne pripada odškodnina iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti ter zaradi skaženosti, odškodnino iz naslova telesnih bolečin ter iz naslova strahu pa je sodišče tožniku prisodilo v previsokem znesku. Višina odškodnine za nematerialno škodo, ki jo je sodišče prisodilo, ni utemeljena po dejanskem stanju in izvedenih dokazih. Glede na tožnikovo izpovedbo in izvedensko mnenje je prisojena odškodnina za duševne bolečine previsoka, tožnik je trpel teden dni hudih bolečin, nato pa so zaradi jemanja protibolečinskih tablet popustile. Tožnik nadaljnje ob nesreči ni čutil potrebe, da bi iskal zdravniško pomoč, kar izhaja iz elektronske pošte, s katero je A.A., zaposlena pri toženi stranki na delovnem mestu B., o nezgodi obvestila majorja C.C.. Na preventivni pregled je tožnika poslal šele delodajalec, kar izhaja iz obrazca prijava nezgode - poškodbe pri delu. Tožniku naj bi nastala tudi škoda zaradi neugodnosti pri zdravljenju. Tožnik je obiskal zdravnika dan po nezgodi, torej 10. 1. 2014 ter na dan kontrole, dne 30. 1. 2014. Izvedenec je sicer na podlagi predpisanih protibolečinskih sredstev sklepal, da je tožnik trpel telesne bolečine zaradi poškodbe, ki so bile močne in srednje intenzivnosti krajše obdobje, vendar pa v takšnem kontekstu niso pomenile nikakršne posebnosti. Po sodni praksi Vrhovnega sodišča RS oškodovanec praviloma nima pravice do odškodnine za nepremoženjsko škodo za telesne bolečine, povzročene z lahko telesno poškodbo. Sodišče je tožniku priznalo odškodnino za strah v previsokem znesku. Tožnik je sicer ob škodnem dogodku utrpel določeni primarni strah, sporno pa je, ali je utrpel tudi pravno relevanten sekundarni strah, čeprav sicer iz izvedenskega mnenja izhaja, da je trpel sekundarni strah srednje in šibke stopnje (ki pa zaradi nizke intenzivnosti in kratkega trajanja prav tako po prepričanju tožene stranke ne utemeljujejo odškodnini). Pretrpljeni strah, ki ne pusti trajnih posledic, ki se lahko ugotovijo z medicinskim izvidom, sam po sebi ni podlaga za odškodnino. Takšen strah po mnenju tožene stranke ni pravno relevanten v smislu 179. člena OZ. Tožena stranka priglaša pritožbene stroške postopka.

3. Tožnik podaja odgovor na pritožbo zoper sodbo ter navaja, da naj pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke kot nepopolno zavrže (tožena stranka ni navedla EMŠO tožnika in matične številke tožene stranke oziroma druge identifikacijske podatke o strankah, zato je potrebno takšno pritožbo iz procesnih razlogov zavreči), oziroma da pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrne in potrdi odločitev sodišča prve stopnje. Prav tako so neutemeljene pavšalne pritožbene navedbe tožene stranke, da nevšečnosti, ki jih je tožnik prestal med zdravljenjem, ne upravičujejo odškodnine iz tega naslova v višini, kot jo je določilo sodišče. Izvedenec medicinske stroke, specialist splošni kirurg in travmatolog asist. dr. D.D., dr. med. je v svojem izvedenskem mnenju ugotovil, da je tožnik ob samem škodnem dogodku trpel močan primarni strah v obliki nenadne prestrašenosti ob eksploziji. Nato ga je zajel dušeč občutek strahu, ko je opazil poškodbe ter razlito tekočino po obrazu in obleki. Šele potem, ko je tožnik odšel pod tuš in spral kislino s kože, se je močan primarni strah umiril do srednje intenzivnega. Ta strah se je šele po obisku osebne zdravnice in zdravniške oskrbe nekoliko umiril ter prešel v sekundarni strah. Tožnik priglaša pritožbene stroške postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, odločitev je glede na pravilno ugotovljeno dejansko stanje tudi materialnopravno pravilna.

6. Pritožbeno sodišče navaja, da je neutemeljen predlog tožnika, naj sodišče zavrže pritožbo tožene stranke iz razloga, ker tožena stranka v pritožbi ni navedla EMŠO tožnika in matične številke tožene stranke oziroma druge identifikacijske podatke o strankah. Pritožbeno sodišče ob tem navaja, da ZPP v 335. členu določa vsebino pritožbe in navaja, da mora pritožba obsegati navedbo sodbe, zoper katero se vlaga, izjavo, da se sodba izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis tožnika, kar pa navedena pritožba vsebuje. ZPP v 180.a členu določa identifikacijske podatke o stranki, ki je fizična oseba, pravna oseba ali podjetnik ali zasebnik. Vendar se navedeno določilo nanaša na tožbo, ne pa na pritožbo, torej je predlog tožnika neutemeljen.

7. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče izvedlo dokaze z vpogledom v listinsko dokumentacijo, ki sta jo predložila tožnik in tožena stranka, ter zaslišalo tožnika in izvedlo dokaz z imenovanjem izvedenca medicinske stroke dr. D.D.. Ob navedenem je bilo med strankama nesporno, da se je tožnik delavec tožene stranke poškodoval na delu dne 9. 1. 2014, ko je ob poskusu vžiga motornega tovornega vozila s prenosnimi kabli eksplodiral akumulator. Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj. - ZDR-1) v 179. členu ureja odškodninsko odgovornost delodajalca in določa, da če je delavcu povzročena škoda na delu ali v zvezi z delom, mu jo mora povrniti delodajalec po splošnih pravilih civilnega prava. OZ v 131. členu določa, da kdor povzroči drugemu škodo, jo je dolžan povrniti, če en dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde.

8. Zakon o varnosti in zdravju pri delu (Ur. l. RS, št. 56/99 in 64/2001 - ZVZD-1) določa v 5. členu, da je delodajalec dolžan zagotoviti varnost in zdravje delavca v zvezi z delom. V ta namen mora delodajalec izvajati ukrepe potrebne za zagotovitev varnosti in zdravja delavcev, vključno s preprečevanjem nevarnosti pri delu, obveščanjem in usposabljanjem delavcev, z ustrezno organizacijo ter potrebnimi materialnimi sredstvi. V tretjem odstavku pa, da je delavec dolžan izvajati take preventivne ukrepe in izbirati take delovne in proizvodne metode, ki bodo zagotavljale večjo stopnjo varnosti in zdravja pri delu, ter bodo vključene v vse aktivnosti delodajalca in na vseh organizacijskih ravneh. Glede na ugotovljeno dejansko stanje tožniku ni mogoče očitati sokrivde, brez njegove krivde. Tako tožena stranka na podlagi določil prvega odstavka 131. člena OZ odgovarja, ker je akumulator razneslo ob pravilni uporabi, pri čemer je tožnik opravljal delo sicer izven svojega rednega dela po nalogu nadrejenega, brez zaščite za roke. Tožnika je odneslo po tleh in je po njem brizgnila akumulatorska tekočina.

9. Iz izvedeniškega mnenja specialista kirurga in travmatologa asist. dr. D.D., dr. med. izhaja, da je tožnik v posledici utrpelih poškodb trpel telesne bolečine hude intenzitete v trajanju enega tedna (v tem času je redno prejemal tudi tablete proti bolečinam), nadaljnje tri dni pa je trpel bolečine srednje in blažje jakosti. Sodišče je tudi ugotovilo, da je sodišče v zvezi z nevšečnostmi med zdravljenjem ugotovilo, da so tožniku v ambulanti očistili rane in povili rane, kasneje pa je roko previjal sam. Tožena stranka v pritožbi pavšalno navaja, da je prisojena odškodnina iz tega naslova previsoka, pri čemer ne navedene nobenega primera, da bi pritožbeno sodišče lahko primerjalo višino odškodnine. Poudariti tudi je, da tožena stranka ni imela pripomb na izvedeniško mnenje, tako je pritožbeno izvajanje v tej smeri, da tožnik naj ne bi utrpel takšne škode brezpredmetno in neutemeljeno, tožena stranka je tudi s tem tudi prekludirana, pa tudi sicer pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje tožniku priznalo primerno odškodnino v višini 1.500,00 EUR, pri čemer je izvedenec podal svoje mnenje na podlagi sklepanja glede na svoje klinične izkušnje.

10. Tožena stranka tudi navaja, da je sodišče prve stopnje tožniku odmerilo odškodnino v previsokem znesku za strah, pri čemer tudi ne navede nobenega primerljivega primera. Iz izvedeniškega mnenja izhaja, da je tožnik ob dogodku utrpel močen primarni strah v obliki prestrašenosti ob eksploziji, v nadaljevanju ga je zajel dušeč občutek strahu, ko je opazil poškodbe po obrazu in obleki, šele ko je odšel pod tuš in spral kislino s kože, se je močen primarni strah umiril do srednje intenzivnega. Močen primarni strah je občutil tudi naslednje jutro, ko je opazil zatekel palec desnice, ta se je umiril, ko je obiskal zdravnico. Tako pritožbeno sodišče ocenjuje, da je prisojena odškodnina v višini 500,00 EUR primerna.

11. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu, za kar je imelo pravno podlago v določbah 353. člena ZPP.

12. Pritožbeno sodišče je odločilo, da stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka in sicer tožena stranka iz razloga, ker s pritožbo ni uspela (1. odstavek 154. člena ZPP), tožnik pa iz razloga, ker njegov odgovor na pritožbo ni prispeval k rešitvi spora (1. odstavek 155. člena ZPP). Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 165. člena ZPP.