Jedro

Delavec ne more nositi posledic, če je delodajalec vročitev svoje sklepa opravil na nezakonit način, ne da bi pred tem sploh poskušal sklep osebno vročiti (po pošti ali na drug način, na primer po pooblaščencu za sprejem pisanj).

Tožena stranka ni prekinila delovnega razmerja s tožnikom zato, ker se tožnik na delo ni več javil, oziroma zato, ker svojega dela ni več opravljal ali mogel opravljati. Tožena stranka je sprejela odločitev o ukinitvi predstavništva. Na podlagi take odločitve je bil sprejet sklep, da je delo tožnika kot vodje predstavništva trajno nepotrebno in mu zato delovno razmerje preneha. Odločitev temelji na operativnih (organizacijskih) razlogih pri toženi stranki, torej na razlogih na njeni strani. Predmet spora je bilo zato lahko le odločanje o zakonitosti in pravilnosti takega sklepa. Čeprav bi tudi iz razlogov, ki jih navaja sodišče druge stopnje, lahko prišlo do prenehanja delovnega razmerja, bi odločitev tožene stranke v takem primeru morala temeljiti na drugi pravni podlagi in tej podlagi ustrezno izvedenem postopku.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba in sklep sodišča druge stopnje se razveljavita in zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

Revizijski stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Tožnik je bil zaposlen v predstavništvu tožene stranke v S.. S sklepom pomočnika direktorja z dne 25.5.1992 je bil opredeljen kot trajni presežek in mu je po poteku šestmesečnega odpovednega roka prenehalo delovno razmerje. Sklep je bil nabit na oglasno desko pri toženi stranki, tožniku pa osebno vročen šele v mesecu juliju 1996, ko se je zglasil pri toženi stranki. Zoper sklep je 30.7.1996 vložil ugovor, o katerem tožena stranka ni odločala, dne 7.1.1997 pa je vložil tožbo.

Sodišče prve stopnje je (v ponovljenem postopku) razveljavilo sklep o prenehanju delovnega razmerja z dne 25.5.1992, ugotovilo, da tožniku ni zakonito prenehalo delovno razmerje na podlagi nedokončnega sklepa, ampak mu traja z vsemi pravicami do vrnitve nazaj na delo. Ugodilo je tudi reintegracijskemu zahtevku, zahtevku za priznanje delovne dobe in denarnim zahtevkom tožnika. V obrazložitvi sodbe navaja le, da je sklep pomočnika generalnega direktorja o ukinitvi predstavništev z dne 25.5.1992 (pravilno 22.5.1992) ničen, ker je bil za spreminjanje notranje organizacije podjetja po 19. členu Statuta pristojen Delavski svet. Ker gre za absolutno bistveno kršitev v postopku, je na podlagi te ugotovitve sodišče prve stopnje v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku.

Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje v delu o razveljavitvi sklepa tožene stranke z dne 25.5.1992 o trajnem višku in prenehanju delovnega razmerja razveljavilo in tožbo v tem delu zavrglo kot nedopustno ob smiselni uporabi drugega odstavka 354. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 - ZPP). V preostalem delu je sodbo sodišča prve stopnje na podlagi 4. točke 358. člena ZPP spremenilo tako, da je zahtevke za ugotovitev obstoja delovnega razmerja po 25. 12. 1992, priznanje pravic iz delovnega razmerja, vrnitve na delo in denarne zahtevke zavrnilo kot neutemeljene. Z obrazložitvijo, da za te zahtevke v spornem obdobju ni obstajala pravna podlaga. Stiki med strankama, ki bi bili nujno potrebni za obstoj delovnega razmerja, so bili za dalj časa (več kot štiri leta) objektivno prekinjeni. Čeprav tudi tožnik za razloge te prekinitve (vojne razmere v BiH) ni bil osebno odgovoren, so bili v njegovi državljanski sferi. Tožnik po letu 1992 tudi ni iskal delovnih kontaktov s toženo stranko, tako da delovno razmerje brez krivde tožene stranke s strani tožnika ni bilo realizirano. Potekli so tudi vsi razumni roki za izpodbijanje sklepa o prenehanju delovnega razmerja, čeprav ta sklep tožniku ni bil vročen, pri čemer so bili tudi razlogi za nevročitev v bistvu v tožnikovi sferi.

Zoper pravnomočno sodbo in sklep, izdana na drugi stopnji, je tožeča stranka vložila revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 2. točki prvega odstavka 370. člena ZPP v zvezi z 10. in 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti, saj ni razumljiva obrazložitev razveljavitve prvostopne sodbe glede sklepa o prenehanju delovnega razmerja, ko se sklicuje na smiselno uporabo razlogov po drugem odstavku 354. člena ZPP. Posebej pa navaja, da dejansko stanje, ki ga obrazložitev izpodbijane sodbe navaja kot ugotovljeno pred prvostopnim sodiščem, ne izhaja tudi iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje. Iz tega izhaja, da je sodišče druge stopnje samo, ne da bi razpisalo obravnavo, ugotavljalo dejansko stanje. Pomankljiva in protispisna je tudi obrazložitev v zavrnilnem delu. Na podlagi 4. točke 358. člena ZPP lahko sodišče druge stopnje spremeni prvostopno sodbo, če je ob pravilni ugotovitvi dejanskega stanja sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo. Na podlagi dejanskega stanja, kot je bilo ugotovljeno pred sodiščem prve stopnje, pa bi bilo ob pravilni uporabi materialnega prava treba ugoditi tožbenemu zahtevku.

Revizija je bila v skladu s 375. členom ZPP vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija je utemeljena.

Bistvena kršitev določb pravdnega postopka je vselej podana, če ima sodba pomankljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti. V 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP je kot primer takih pomankljivosti navedeno tudi, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Po presoji revizijskega sodišča ima izpodbijana sodba in sklep take pomankljivosti, da jo ni mogoče preizkusiti.

Predmet spora je opredelil tožnik s tožbenim zahtevkom, kot ga je postavil v pripravljalni vlogi z dne 16.5.2000. Sodišče bi moralo s sodbo odločiti o tako postavljenem zahtevku oziroma zahtevkih (prvi in drugi odstavek 310. člena ZPP). To pomeni meritorno odločitev, razen če bi sodišče ugotovilo, da za zahtevek ali del zahtevka (zahtevkov) niso izpolnjeni pogoji za sodno varstvo. V takem primeru bi moralo s sklepom zavreči tožbo.

Bistven je zahtevek za razveljavitev sklepa tožene stranke, s katerim je tožniku kot trajno presežnemu delavcu prenehalo delovno razmerje. Od odločitve o tem zahtevku je odvisna tudi odločitev o vseh ostalih zahtevkih (ugotovitev obstoja delovnega razmerja, reintegracija, denarni zahtevki). Sodišče druge stopnje je tožbo za razveljavitev sklepa o trajnem presežku zavrglo kot nedopustno "ob smiselni uporabi drugega odstavka 354. člena ZPP".

Na podlagi drugega odstavka 354. člena ZPP pritožbeno sodišče razveljavi sodbo prve stopnje in zavrže tožbo, če so bile v postopku pred sodiščem prve stopnje storjene izrecno navedene absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka: če je sodišče odločilo o zahtevku v sporu, ki ne spada v sodno pristojnost (3. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), če je sodišče odločilo o zahtevku, o katerem že teče pravda ali o katerem je bilo že prej pravnomočno razsojeno ali o katerem je bila že sklenjena sodna poravnava (12. točka drugega odstavka 339. člena ZPP).

Odločanje o sklepu delodajalca o prenehanju delovnega razmerja nedvomno spada v sodno pristojnost in to v stvarno pristojnost delovnega sodišča. Zakaj bi odločanje o takem sporu smiselno ne spadalo v sodno pristojnost, pa ni jasno in tudi ni obrazloženo.

Za odločitev o litispendenci ali že razsojeni stvari pa niti ni dejanske podlage. Ne sodišče prve ne sodišče druge stopnje v zvezi s tem nista izvajali dokazov.

Razlogovanje sodišča druge stopnje, da za priznanje delovnega razmerja ni bilo nobene materialne podlage, ne utemeljuje odločitve o zavrženju tožbe o zahtevku za razveljavitev sklepa o prenehanju delovnega razmerja. Če ni pravne podlage za tožbeni zahtevek, ga je treba zavrniti kot neutemeljenega. Razlogovanje, da so potekli vsi razumni roki za izpodbijanje sklepa o prenehanju delovnega razmerja, lahko utemeljuje zavrženje tožbe zaradi neizpolnjenih procesnih pogojev za sodno varstvo. Ne sodišče prve stopnje ne sodišče druge stopnje nista izvajali posebnih dokazov in nista odločili in utemeljili, ali so izpolnjeni pogoji za sodno varstvo. Dejansko stanje v zvezi s tem je tako le ugotovitev, da tožena stranka sklepa o prenehanju delovnega razmerja tožniku niti ni poskušala osebno vročiti, temveč ga je le nabila na oglasno desko. Osebno ga je tožniku vročila šele štiri leta kasneje. Sodba sodišča druge stopnje zapiše le, da izobešanje na oglasno desko ni moglo predstavljati zakonite vročitve. Tožnik ne more nositi posledic, če je tožena stranka vročitev opravila na nezakonit način, ne da bi pred tem sploh poskušala sklep vročiti (po pošti ali na drug način, na primer po pooblaščencu za sprejem pisanj).

Izpodbijana sodba in sklep pa poleg tega odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka za priznanje delovnega razmerja po decembru 1992 utemeljuje s tem, da je do prekinitve delovnega razmerja med strankama prišlo sicer brez krivde katerekoli od njiju, vendar iz razlogov, ki so bili "v državljanski sferi tožnika". To pa ni predmet spora. Tožena stranka ni prekinila delovnega razmerja s tožnikom zato, ker se tožnik na delo ni več javil oziroma zato, ker svojega dela ni več opravljal ali mogel opravljati. Tožena stranka je sprejela odločitev o ukinitvi predstavništva v S.. Na podlagi take odločitve je bil sprejet sklep, da je delo tožnika kot vodje predstavništva trajno nepotrebno in mu zato delovno razmerje preneha. Odločitev temelji na operativnih (organizacijskih) razlogih pri toženi stranki, torej na razlogih na njeni strani. Predmet spora je bilo zato lahko le odločanje o zakonitosti in pravilnosti takega sklepa. Čeprav bi tudi iz razlogov, ki jih navaja sodišče druge stopnje, lahko prišlo do prenehanja delovnega razmerja, bi odločitev tožene stranke v takem primeru morala temeljiti na drugi pravni podlagi in tej podlagi ustrezno izvedenem postopku.

Razlogi izpodbijane sodbe in sklepa so nejasni in med seboj v nasprotju. Odločitev temelji na dejanskih ugotovitvah, ki jih sodišče prve stopnje ni ugotavljalo in še manj navedlo v svoji sodbi.

Izpodbijana sodba in sklep tako temeljita na dejanskem stanju, ki ga je sodišče druge stopnje ugotavljalo samo, ne da bi razpisalo obravnavo (1. točka 358. člena ZPP). Zaradi navedenih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ju je bilo zato treba razveljaviti.

V novem postopku se bo moralo sodišče druge stopnje opredeliti do vseh vprašanj, ki so za odločitev bistvena. Najprej seveda do vprašanja pravočasnosti tožbe glede na čas in način vročitev sklepa z dne 25.5.1992, vložitev ugovora in neodločanje tožene stranke o njem. Sodišče prve stopnje sploh ni ugotavljalo dejanskega stanja in se opredelilo do teh vprašanj, čeprav bi ob upoštevanju prvega odstavka 362. člena ZPP na podlagi napotkov v sklepu št. Pdp 149/99 z dne 24.2.2000 v ponovljenem postopku to sicer moralo storiti. Če bo sodišče druge stopnje presodilo, da je bila tožba vložena pravočasno, bo moralo preizkusiti odločitev sodišča prve stopnje glede zakonitosti spornega sklepa o trajnem presežku. Začenši s tem, ali so izkazani nujni operativni razlogi zaradi katerih je delo tožnika postalo nepotrebno, oziroma ali je odločitev pomočnika generalnega direktorja tožene stranke o ukinitvi predstavništev in skladišč izven Slovenije res v nasprotju s Statutom tožene stranke. Po 19. členu Statuta delavski svet s pravilnikom o notranji organiziranosti podjetja (ki ga sodišče prve stopnje ni pribavilo) določi proizvodne, storitvene in strokovne organizacijske enote.

Izrek o stroških revizijskih stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.