Jedro

Za opredelitev premoženja, za katero ne velja določba o vračilu zadružnim in kooperantskim organizacijam ter zadružnim zvezam (1. odstavek 65. člena ZZad), je bistveno že samo dejstvo, da je bilo premoženje podržavljeno na kateri od podlag iz 3., 4. in 5. člena ZDen.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

V obravnavanem upravnem sporu je Upravna enota A. dne 19. 4. 2006 izdala odločbo št. ..., s katero je med drugim v točki 5. zavrnila zahtevo tožnika za vračilo nepremičnin vpisanih v: vl. št. ... k.o. B. in vl. št. ... k.o. C., ki so bile pridobljene na podlagi odločbe SO A., Komisija za arondacijo z dne 11. 3. 1966, št. ...; vl. št. ... k.o. D., ki so bile pridobljene na podlagi odločbe SO A., Komisija za arondacijo z dne 25. 8. 1964, številka ...; vl. št. ... k.o. E., ki so bile pridobljene na podlagi odločbe SO A., Komisija za arondacijo z dne 21. 7. 1963, številka ...; vl. št. ... k.o. E., ki so bile pridobljene na podlagi odločbe SO A., Komisija za arondacijo z dne 21. 8. 1963, številka ... in vl. št. ... k.o. E., ki so bile pridobljene na podlagi menjalne pogodbe z dne 22. 9. 1971. Tožnikova pritožba zoper navedeno točko prvostopne odločbe Upravne enote A. je bila z odločbo Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano Republike Slovenije kot neutemeljena zavrnjena. Podlaga za zavrnitev denacionalizacijskega zahtevka je določba 1. odstavka 65. člena Zakona o zadrugah (Uradni list RS, št. 13/92 do 35/96, v nadaljevanju ZZad). Odločbe Skupščine Občine A., Komisije za arondacijo so bile namreč izdane na podlagi Temeljnega zakona o izkoriščanju kmetijskega zemljišča (Uradni list FLRJ, št. 25/65 - prečiščeno besedilo), ki je naveden v 29. točki 3. člena Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91-I do 18/05 - odl.US, v nadaljevanju ZDen). Po 1. odstavku 65. člena ZZad se ne vrača premoženje, ki so ga zadružne organizacije, organizacije kooperantov oziroma zadružne zveze pridobile iz premoženja podržavljenega na kateri od podlag iz 3., 4. ali 5. člena ZDen.

Tožnik vlaga tožbo v upravnem sporu, saj se nikakor ne more strinjati z obrazložitvijo tako prvostopnega kot drugostopnega organa, ki sta 29. točko 3. člena ZDen le delno povzeli, saj se določba v celoti glasi: "Temeljni zakon o izkoriščanju kmetijskega zemljišča (Uradni list FLRJ, št. 43/59 in 53/62 ter Uradni list SFRJ, št. 10/65, 25/65 - prečiščeno besedilo, 12/67 in 14/70), če upravičenci niso dobili ustreznih nadomestnih zemljišč". Res je, zatrjuje tožnik, da v vseh primerih razen v primeru menjalne pogodbe upravičenci niso dobili nadomestnih zemljišč, so pa dobili odškodnino - kupnino. Kupnine so bile v celoti poravnane, kar je razvidno tudi iz v spisu priloženih dokazil. Po mnenju tožnika je vrednost odvzetih in danih zemljišč treba prvenstveno ugotavljati v skladu z določbo 44. člena ZDen in na tej podlagi izdanega Odloka o načinu določanja vrednosti kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč, uporabljenih za gradnjo v postopku denacionalizacije. Po prepričanju tožeče stranke se upravičence (v obravnavanem primeru gre za fizične osebe, s katerimi je tožeča stranka sklepala prodajne oziroma menjalne pogodbe, in jih nato tudi v celoti izpolnila), ne more ločevati na tiste, ki so prejeli nadomestna zemljišča in tiste, ki so prejeli kupnino. Tako bi zakonodajalec povzročil neenakost med upravičenci. Če so namreč le-ti dobili nadomestno zemljišče, niso upravičenci do vrnitve podržavljenega premoženja, v primeru, da so prejeli kupnino (ne pa zemljišča), pa so upravičeni do vrnitve podržavljenega premoženja. Takšna razlaga je v nasprotju z ustavnim načelom enakosti pred zakonom, saj se na tak način razlikuje med "denarjem v naravi" in "denarjem na roko". Tožena stranka bi morala preveriti vrednosti izplačane kupnine in ugotoviti, če vrednost kupnine presega 70 % vrednosti podržavljenih zemljišč in na tej osnovi odločati ali so bile dejansko nepremičnine podržavljene na podlagi odločb o arondaciji ali na podlagi prodajnih in menjalne pogodbe. Sklepno tožnik sodišču predlaga, da tožbi ugodi in izpodbijano odločbo v celoti odpravi ter zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje.

Tožena stranka po svojem zastopniku vlaga odgovor na tožbo in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba je bila v odgovor poslana tudi strankam z interesom, to je pravni osebi F.F.F. po odvetniku G.G., Občini A., Slovenski odškodninski družbi d.d., pooblaščencu Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov RS, Državnemu pravobranilstvu Republike Slovenije, ter Zadružni zvezi Slovenije, z.o.o..

Stranka z interesom Občina A. sodišču predlaga, da tožbo tožnika zavrne kot neutemeljeno in se v celoti strinja z razlogi izpodbijane odločitve.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče je tožbo, ki kot izpodbijani akt navaja odločbo Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (v nadaljevanju MKGP), ne pa tudi Upravne enote A., glede na določbe Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljevanju ZUS-1) obravnavalo kot tožbo, s katero se izpodbija 5. točka izreka odločbe Upravne enote A. kot upravnega organa prve stopnje, št. ... z dne 19. 4. 2006 (1. in 2. odstavek 2. člena ZUS-1), ne da bi poslalo tožbo v dopolnitev (31. člen ZUS-1), ker ne glede na tožbene navedbe formalne narave ugotavlja, da tožnik dejansko izpodbija upravno odločbo organa prve stopnje, saj je le-ta vsebinsko odločil o zahtevi za denacionalizacijo.

V obravnavanem upravnem sporu gre za vračanje premoženja zadružni organizaciji na podlagi 65., 66. in 68. člena ZZad. Vračanje zadružnega premoženja je v določbah ZZad urejeno v členih 65 do 68. Določba 65. člena določa premoženje, ki se lahko vrača, 66. člen pa določa upravičence za vračanje premoženja. Po 1. odstavku 65. člena ZZad se premoženje zadružnih organizacij, organizacij kooperantov ali zadružnih zvez, ki je bilo po 9. 5. 1945 brez nadomestila podržavljeno ali preneseno na druge uporabnike, v skladu s tem zakonom vrne zadružnim organizacijam, organizacijam kooperantom oziroma zadružnim zvezam. Ta določba pa ne velja za premoženje, ki so ga zadružne organizacije, organizacije kooperantov oziroma zadružne zveze pridobile iz premoženja, podržavljenega na kateri od podlag iz 3., 4. in 5. člena ZDen. V obravnavanem primeru med strankami ni spora o tem, da je bilo sporno premoženje, to so nepremičnine, ki so zajete v točki 5. izreka prvostopne odločbe, bile podržavljene na podlagi Temeljnega zakona o izkoriščanju kmetijskega zemljišča, ki je naveden v 29. točki 3. člena ZDen. Po presoji sodišča je za opredelitev premoženja, za katero ne velja določba o vračilu zadružnim in kooperantskim organizacijam ter zadružnim zvezam (1. odstavek 65. člena ZZad), bistveno že samo dejstvo, da je bilo premoženje podržavljeno na kateri od podlag iz 3., 4. in 5. člena ZDen. Namen te določbe je, da v primeru večkratnega podržavljenja istega premoženja fizične osebe, ki jim je bilo premoženje podržavljeno praviloma prej, kot je prešlo na zadruge in je bilo to premoženje podržavljeno zadrugam šele kasneje, prednost pred zadružnimi organizacijami ter zadružnimi zvezami. Po drugi strani pa zadružne organizacije, organizacije kooperantov in zadružne zveze ne morejo zahtevati nazaj premoženja, ki dejansko ni nastalo z njihovim delom in poslovanjem, ampak je prišlo v njihovo last oziroma upravljanje z administrativnim ali drugačnim razpolagalnim aktom državnega organa, po odvzemu tega premoženja fizičnim osebam. Tudi v obravnavanem upravnem sporu je iz podatkov v upravnih spisih (to je odločb Komisije za arondacijo pri Skupščini občine A.) razvidno, da je bilo sporno premoženje podržavljeno fizičnim osebam na podlagi Temeljnega zakona o izkoriščanju kmetijskega zemljišča, ki je v 29. točki 3. člena ZDen naveden kot podlaga za vrnitev nacionaliziranega premoženja. Ob taki ugotovitvi, ki je nesporna in ob dejstvu, da vračanje zadružnega premoženja urejajo določbe ZZad, upoštevajoč 1. odstavek 65. člena tega zakona, tožnik do vračila spornih nepremičnin ni upravičen, ne glede na to, ali so upravičenci po ZDen vrnitev teh nepremičnin uveljavljali ali ne.

Zmotni in neutemeljeni so tožbeni ugovori, da bi moral upravni organ pri svojem odločanju uporabiti določbo 44. člena ZDen in da je bila 29. točka 3. člena ZDen napačno uporabljena, saj v obravnavanem primeru ne gre za vračanje premoženja po določbah ZDen, ampak za vračanje zadružnega premoženja, ki je, kot že navedeno, urejeno v določbah ZZad, ki pa so bile v postopku pravilno uporabljene.

Po povedanem sodišče ugotavlja, da je odločitev prvostopnega upravnega organa pravilna in na zakonu utemeljena, tožba pa neutemeljena, zato je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1. Ker tožnik s tožbo ni uspel, po določbi 154. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS št. 73/07, prečiščeno besedilo) v zvezi s 1. odstavkom 25. člena ZUS-1, do povrnitve stroškov ni upravičen.