Jedro

Hkratni status družbenice in poslovodne osebe, sam po sebi pogojuje nastanek zavarovalnega razmerja in posledično tudi zakonito ugotovljeno lastnost zavarovanca po uradni dolžnosti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožbene stroške nosi tožeča stranka sama.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo dokončne odločbe toženke št. ... z dne 21. 8. 2020 in prvostopne odločbe toženke št. ... z dne 5. 6. 2020 ter odločilo, da tožnica sama krije svoje stroške postopka.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku ter toženki naloži povrnitev stroškov postopka, podrejeno razveljavi izpodbijano sodbo in vrne zadevo prvostopnemu sodišču v novo sojenje. Izpodbijana sodba, s katero je bil zavrnjen tožbeni zahtevek temelji na zmotno ugotovljenem dejanskem stanju in na nepravilno uporabljenem materialnem pravu, z bistvenimi kršitvami določb pravdnega postopka, saj so razlogi sodbe nejasni in sami s seboj v nasprotju. Sodišče se sklicuje na sodno prakso glede prenehanja obstoja pravne osebe ter jo uporabi pri obrazložitvi, da dne 23. 1. 2020 ni prišlo do prenehanja funkcije poslovodenja tožeče stranke. Družba, v kateri je bila tožnica hkrati poslovodja in družbenik je s sklepom o prenehanju dne 23. 1. 2020 prenehala, njena funkcija poslovodje je bila zgolj formalna in ne dejanska. Nepravilna je ugotovitev, da je tožnica imela funkcijo poslovodje do izbrisa družbe iz registra. Izpodbijana sodba temelji na napačni interpretaciji materialnega gospodarskega prava. Zakon o gospodarskih družbah določa, da je vpis poslovodje v register deklaratoren. Smisel jezikovne razlage ni v njenem mehaničnem razumevanju, slednje pomeni zgolj izhodišče in jezikovni okvir, ki ga pomensko določajo ostale uveljavljene metode razlage. Določbe, na katerih temelji izpodbijana sodba so usmerjene v varstvo javnih financ in njihov namen ni starostniku brez sredstev za preživljanje, ki je še težje zaposljiv, odvzeti premoženjsko pravico do pokojnine, ker izbris družbe še ni vpisan v register. Določbo ZPIZ-2 je potrebno razlagati v povezavi z določbami ZGD-1. Ne more biti nerelevantno, da je družba sprejela sklep o prenehanju po skrajšanem postopku in da je tožnici prenehala funkcija poslovodenja že v januarju 2020 in da družba ni ustvarjala nobenega dohodka niti ni poslovala. Treba je slediti namenu, ki ga zasleduje zakon, da družbenik in hkrati poslovodja ne rabi biti vključen v obvezno zavarovanje, kakor tudi ne upokojenec, ki občasno ali začasno opravlja delo na kmetiji in s tem pridobiva dodatna sredstva. Določba 22. člena ZPIZ-2, ki ugotavljanje dejstva, da je družbenik hkrati poslovodja veže zgolj na vpis v register, je protiustavna, saj prekomerno posega v pravico do socialne varnosti iz 50. člena Ustave RS ter v 74. člen, ki določa, da je gospodarska pobuda svobodna. Neustavno je, da uživalci starostne pokojnine ne morejo neizpolnjevanja pogojev za vključitev v obvezno zavarovanje dokazovati z drugimi dokazi. Določba ZPIZ-2 krši načelo socialne države. Ne glede na dejstvo, da se je VSRS že opredelilo do 22. člena ZPIZ-2, le-ta posega v ustavne varovane pravice enakosti pred zakonom in enakega varstva pravic, ko mora zavezanec kljub temu, da ima izpolnjene pogoje za pokojnino še naprej plačevati obvezno zavarovanje, po drugi strani pa upokojenci, ki od 1. 7. 2013 opravljajo občasno delo ali začasno, nimajo obveznosti vključitve v obvezno zavarovanje. Obrazložitev Vrhovnega sodišča RS iz sodbe opr. št. VIII Ips 202/2017 z dne 6. 3. 2018, na katero se sklicuje tudi sodišče, je v nasprotju z načelom enakega obravnavanja. Neustavno je, da ko je družba dejansko prenehala in ne ustvarja več nobenih prihodkov, nima zavarovanec pravice do pokojnine, pa čeprav izpolnjuje pogoje za pridobitev starostne pokojnine. V konkretnem primeru zavarovanka prihodkov iz tega naslova ni imela niti prej. Ko zakonodajalec uresničuje načelo socialne države ni absolutno svoboden pri izbiri ukrepov, saj obstajajo meje dopustnega, poleg tega pa zakonodajalca veže načelo enakosti in prepoved diskriminacije. Večina starostnikov ni prava veščih, zato ni utemeljeno, da upravičenec v postopku pred organom pokojninskega zavarovanja ne more dokazovati, da je njegova funkcija poslovodenja na podlagi določb gospodarskega prava prenehala z odstopom. Prvostopno sodišče napačno razloguje, da je irelevanten sklep skupščine o prenehanju funkcije poslovodenja s 24. 1. 2020 in da obvezno zavarovanje nastane ex lege na podlagi zakona, z vzpostavitvijo pravnega razmerja do prenehanja takšnega pravnega razmerja. Razumljivo je stališče sodnih praks, da je nezdružljivo opravljanje dejavnosti in pridobivanje polne pokojnine, vendar je nejasno zakaj se pri temu ne upošteva dohodek iz same dejavnosti in dejansko stanje, kadar ni takšno, kot izhaja iz sodnega registra. Zakonodajalec za različno obravnavanje poslovodij po ZGD-1 in po ZPIZ-2 nima nobenega razumnega razloga. Prav tako ne obstoji razumen razlog, da nekateri uživalci pokojnin pravice do slednje ne izgubijo, kljub dopolnilnemu delu, medtem ko nekomu, ki ni več poslovodja ni dana možnost tega dokazovati, prav tako ne nekomu, ki iz naslova dejavnosti nima nobenega dohodka. Pravica do pokojnine je tudi premoženjska pravica, ki jo varuje protokol k Evropski konvenciji o človekovih pravicah. Potreben je razširjen pristop pri razlagi konkretnih določb, ki ne vključuje samo t. i. primarnih notranjih virov ter njihove jezikovne razlage, temveč zajema celoten socialni kontekst in mnogo vrstne druge vidike. Za odločitev kdo in do kdaj je bil v določenem času družbe z omejeno odgovornostjo njen družbenik in poslovodja je odločilno dejansko stanje, ne pa stanje po podatkih sodnega registra. Zato so lahko tudi za obveznosti take družbe odgovorne le osebe, ki so bile ob izbrisu dejansko njeni družbeniki. Bistveno je, da so določila 22. člena ZPIZ-2 v nasprotju z Ustavo RS, prav tako pa neskladje med ZPIZ-2 in ZGD. Priglasila je stroške pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je opravilo preizkus izpodbijane sodbe v obsegu pritožbenih navedb in kot to določa drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP). Po opravljenem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče ni kršilo bistvenih določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih v pritožbi navaja tožnica. Pritožnica ne navaja ničesar takega, kar bi vplivalo na pravilnost in zakonitost zavrnilne sodbe. Sodba je utemeljena z odločilnimi dejanskimi in pravno pravilnimi razlogi, ki jih pritožbeno sodišče niti ne ponavlja, na obširno množico pravno zmotnih pritožbenih očitkov, ki ne pogojujejo drugačne odločitve od izpodbijane poudarja predvsem naslednje.

5. Predmet sodne presoje je dokončna odločba toženke z dne 21. 8. 2020 v zvezi s prvostopno odločbo z dne 5. 6. 2020 o lastnosti zavarovanke pokojninskega in invalidskega zavarovanja iz naslova družbeništva in poslovodenja gospodarske družbe za polni zavarovalni čas 40 ur tedensko v obdobju od 20. 12. 2019 do 12. 3. 2020. 6. V postopku pred sodiščem prve stopnje ni prišlo do smiselno zatrjevane procesne kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP glede nerazumljivih razlogov sodbe, predvsem glede razlogovanja o de facto prenehanju funkcije poslovodenja tožnice in neskladnosti določbe 22. člena ZPIZ-2 z Ustavo RS in Zakonom o gospodarskih družbah. Pravilno je razlogovanje sodišča, da obvezno zavarovanje na podlagi prvega odstavka 16. člena ZPIZ-2 nastane ex lege z vzpostavitvijo pravnega razmerja, ki je podlaga za obvezno zavarovanje. Lastnost zavarovanca na obravnavanem temelju, na podlagi jasnega določila tretjega odstavka 22. člena ZPIZ-2 traja od dneva vpisa ustanovitelja in poslovodne osebe zavoda v register, pa vse do dneva izbrisa vsaj enega od teh statusov iz registra. Zavrnitev dokaznega predloga tožnice o njenem zaslišanju in zaslišanju treh prič, je imelo sprejemljive in ustavno dopustne razloge, ki jih je v dokaznem sklepu sodbe sodišče tudi ustrezno pojasnilo.

7. Nosilni argument pritožničinega razlogovanja sloni na neustavnosti določbe 22. člena ZPIZ-2, ki naj bi bila v očitnem nasprotju z določili o pravnih učinkih vpisa v sodni register o prenehanju funkcije poslovodenja. Po oceni pritožbenega sodišča je zmotno sklicevanje pritožnice na ureditev prava gospodarskih družb na matičnem področju. Iz tako postavljenega aksioma je napačno zatrjevanje neustavnosti ureditve na področju ZPIZ glede lastnosti zavarovanca in vključitve v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Nenazadnje tožnica tudi sama soglaša, da mora biti nekdo, ki je dejansko poslovodja in hkrati družbenik ter s tem ustvarja določen prihodek, vključen v obvezno zavarovanje, ne strinja se le, da pri vključitvi v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje ni mogoče dokazovati, da zavarovanec ni imel nobenih prihodkov iz naslova poslovanja. V ZPIZ-2 je prišlo do spremembe ureditve izvzema iz zavarovanja. Slednje je pridržano zakonodajalcu in ta je odločil, da se izvzem iz zavarovanja črta.

8. Okoliščina, da ZPIZ-2 kot matični zakon na področju invalidskega in pokojninskega zavarovanja veže status ustanovitelja in hkrati poslovodne osebe zavoda na obveznost zavarovanja, ne omejuje pravice do svobode dela. Država v okviru različnih statusov omogoča posameznikom (tudi upokojencem), da uresničujejo gospodarsko pobudo na različnih pravnih podlagah, kar posledično privede tudi do različnih pravnih posledic oziroma pravnih položajev. In od slednjega so različne tudi posledice njihovega udejstvovanja. Na kateri pravni podlagi oziroma v okviru katerega statusa, bo posameznik izvrševal svojo gospodarsko pobudo, je v njihovi prosti presoji, odvisno od ciljev, ki jih zasleduje.

9. Tožnica je uživalka starostne pokojnine od 4. 10. 2010 dalje, Poslovni register Slovenije pa izkazuje, da je tožnica od 20. 12. 2019 dalje v register vpisana kot družbenica in hkrati poslovodna oseba.1 Pritožbeno sodišče tako ne more slediti tožničini zahtevi, da bi kot ključno morali upoštevati, da določeni zavarovanci, ki so udeleženci pravnega prometa zaradi svoje starosti ne poznajo dobro pravne ureditve oziroma pravnih posledic, ki nastanejo z nastopanjem v pravnem prometu, saj nepoznavanje prava škoduje in ne omogoča tovrstne ekskulpacije. Tožnica bi morala biti seznanjena s posledicami udejstvovanja v določenih statusih oblikah, ne samo na področju prava gospodarskih družb, ampak tudi na področju socialnih zavarovanj. V konkretnem primeru hkratni status družbenice in poslovodne osebe, sam po sebi pogojuje nastanek zavarovalnega razmerja in posledično tudi zakonito ugotovljeno lastnost zavarovanca po uradni dolžnosti. Če tožnica s takšno pravno posledico ni soglašala, bi se lahko za dosego svoje gospodarske iniciative organizirala na drugi pravni podlagi. Dejstvo, da je na določeno obliko oziroma na različen status vezana različna pravna posledica, še ne izkazuje kršitve ustavno določene pravice iz 49. člena Ustave RS v povezavi s 14. členom Ustave RS.

10. Niti ni mogoče slediti tožničinem zatrjevanju o neenakopravni obravnavi z upokojenci, ki od 1. 7. 2013 dalje opravljajo začasno ali občasno delo po ZUTD in nimajo obveznosti vključitve v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Kot je bilo že zgoraj obrazloženo, bi tožnica lahko za opravljanje dela uporabila drugo pravno podlago, ki je zvezana z drugačno pravno posledico. Splošno načelo enakosti je prizadeto šele tedaj, kadar za razlikovanje ni mogoče najti stvarno utemeljenega razloga, ki izvira iz narave stvari in ki opravičuje zakonsko razlikovanje. Zakonodajalec je tisti, ki odloča katera življenjska razmerja naj se v pravnem pogledu obravnavajo enako, katera pa neenako.

11. Sodišče je v 12. točki obrazložitve pravilno obrazložilo, zakaj tožnica ni uspešno dokazala kršitev pravice socialne varnosti iz 50. člena Ustave RS, kot tudi ne kršitve enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS. Tožnica glede na svoj življenjski položaj ni obravnavana drugače kot druge stranke, ki se nahajajo v njej, enakem pravnem položaju. Ustavno sodišče RS je pri presoji ustavne skladnosti določb zakonov s področja socialne varnosti že večkrat poudarilo, da ima zakonodajalec pri urejanju pravic iz sistema socialne varnosti široko polje odločanja.2

12. Pritožbeno sodišče ne more slediti obširnemu teoretičnemu razlogovanju tožnice o namenski in sistemski razlagi, saj ne morejo biti podvržena razlagi jasna določila zakona. Pri spornem določilu (22. člen ZPIZ-2) gre za jasno in določno kogentno pravno normo, ki jo je mogoče pravilno uporabiti le tako, kot se glasi.3 Razlaga lahko nastopi šele ko nastane dvom, kaj naj posamezni nedoločni ali nejasni izrazi zajemajo, kar v predmetni zadevi ni primer. Napačno je tako razlogovanje tožnice, da bi moralo prvostopno sodišče odločiti skladno z namenom, ki ga je kot pravilnega dojela tožnica.

13. Ključno je, da je za socialna pokojninska zavarovanja značilna kombinacija nekaterih pravil zavarovalnega prava in pravil socialne solidarnosti. Sistem javnega obveznega socialnega pokojninskega zavarovanja tvori krog obvezno zavarovanih oseb določenih z zakonom. Sistem pokojninskega zavarovanja prežemajo načela, ki so popolnoma drugačna od načel prava gospodarskih družb, kot so tudi različni zasledovani cilji. In to je eden izmed razlogov za neuspešnost tožničinega sklicevanja na ureditev področja gospodarskega prava. Ker pokojninska zakonodaja zasleduje popolnoma drug cilj kot gospodarska zakonodaja, je torej legitimno in zakonito drugače urediti pravice in obveznosti v pokojninskem sistemu.

14. Do obširnih, po vsebini identičnih trditev o protiustavnosti ZPIZ-2 se je sodišče argumentirano in ustrezno opredelilo že v 12. točki obrazložitve sodbe, s čimer pritožbeno sodišče v celoti soglaša. Kriterij vpisa in izbrisa iz sodnega registra, ki je določen v 22. členu ZPIZ-2 je specifičen in pravne posledice so vezane le na področje pokojninskega in invalidskega zavarovanja, nikakor pa določila ZPIZ-2 o vpisu in izbrisu iz sodnega registra ne vplivajo na nastanek posledic na gospodarsko pravnem področju. Tožnica bi se lahko sama odločila in opravljala dopolnilno delo na drugi podlagi, ki ne bi pogojevala neželene pravne posledice. Pritožbena trditev, da je bistveno kdo in kdaj je bil v določenem času družbe z omejeno odgovornostjo dejanski družbenik, ne pa to, kar izkazuje register, saj kaj je bistveno pri ugotavljanju lastnosti zavarovanca določa zakon in ZPIZ-2 je v 22. členu izrecno in jasno določil, da je za ugotavljanje lastnosti zavarovanca bistveno in ključno dejstvo vpisa oziroma izbrisa iz sodnega registra.

15. Upoštevajoč obrazloženo je potrebno pritožbo na podlagi 353. člena ZPP zavrniti in vključno s stroškovnim izrekom potrditi sodbo sodišča prve stopnje. Do preostalih obširnih pritožbenih izvajanj, ki za rešitev zadeve niso relevantna, se pritožbeno sodišče ni dolžno posebej opredeljevati, ker ne pogojuje drugačne odločitve od izpodbijane.

16. Ob takšnem pritožbenem izidu je sodišče na podlagi 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP hkrati odločilo, da nosi tožnica sama svoje stroške pritožbe.

1 Direktorica gospodarske družbe. 2 Ugotovilo je, da zakonske izpeljave ureditve pravice do socialne varnosti narekujejo tudi demografske gospodarske javno finančne razmere ter dolgoročno vzdržnost sistemov. 3 Razlaga je ugotavljanje vsebine smisla in pomena pravnega pravila, ki je že v celoti in naprej vsebovano v zakonu. Naloga sodišča kot razlagalca je tako ostati v mejah pravnega besedila, v mejah možnosti, ki mu jih to besedilo ponuja. Od tega strogega pravila bi lahko sodišče kot razlagalec odstopilo samo v primeru pravne praznine ali pri ohlapnih določilih, katere vsebino mora razlagalec šele razvijati in dopolnjevati.