Jedro

Kaznivo dejanje po prvem odstavku 209. člena KZ-1 ne zahteva namena storilca, da oškoduje lastnika premoženja, niti nastanka škode. Prepovedana posledica je protipravna prilastitev storilcu zaupanega premoženja.

Izrek

I. Zahteva zagovornice obsojenega P.Z. za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Kopru je s sodbo 158/2003 z dne 2.6.2008, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Kopru Kp 274/2008 z dne 18.3.2009, P.Z. spoznalo za krivega kaznivega dejanja poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja po prvem odstavku 209. člena Kazenskega zakonika (KZ-1). Obsojencu je bila izrečena pogojna obsodba, v kateri mu je bila določena kazen šestih mesecev zapora in preizkusna doba dveh let, pod posebnim pogojem plačila 314,05 EUR Občini B. v dveh mesecih po pravnomočnosti sodbe. Sodišče je obsojenca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka.

2. Zoper pravnomočno sodbo je zagovornica obsojenca vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve določb kazenskega postopka in kazenskega zakona. V zahtevi predlaga, da Vrhovno sodišče spremeni sodbo višjega sodišča ali pa razveljavi sodbo prve in druge stopnje ter vrne zadevo v ponovno odločanje. V zahtevi navaja dva očitka. Prvič, višje sodišče naj bi kršilo 395. člen ZKP, ker ni odgovorilo na pritožbene navedbe in na navedbe višjega državnega tožilca, ki se nanašajo na zmotno oziroma nepopolno ugotovljeno dejansko stanje ter na trditve o nedovoljenosti dokazov, na katere je sodišče prve stopnje oprlo sodbo. In drugič, višje sodišče naj bi kršilo kazenski zakon in posledično nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ko je dejanje kvalificiralo kot dejanje poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja po prvem odstavku 209. člena KZ-1, pri tem pa naj bi napačno ugotovilo, da sodba sodišča prve stopnje vsebuje tudi obrazložitev voljne sestavine direktnega naklepa, ki se očita obsojencu.

3. Vrhovni državni tožilec A.P. je v mnenju, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), predlagal, da Vrhovno sodišče zahtevo zavrne. Drugostopenjsko sodišče je zavzelo stališče o vseh pritožbenih navedbah, pri čemer ni bilo dolžno odgovarjati na navedbe višjega državnega tožilca, če okoliščin, na katere se tožilec sklicuje, pritožnik ni navedel v pritožbi. Če se do navedb višjega tožilca ni opredeljevalo, jih torej ni štelo kot okoliščine, ki bi jih moralo upoštevati po uradni dolžnosti.

B.

4. Vrhovno sodišče uvodoma poudarja, da prvi odstavek 395. člena ZKP od pritožbenega sodišča terja, da v obrazložitvi odločbe (1) presodi navedbe pritožbe in (2) navede kršitve zakona, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti. Vrhovno sodišče je v sodbi št. I Ips 380/2004 z dne 23.3.2006 že zavzelo stališče, da se pritožbeno sodišče ni dolžno opredeljevati o predlogih vrhovnega državnega tožilca, navedenih v odgovoru na pritožbe, niti nanje ni vezano. Odgovor državnega tožilca na pritožbo nima lastnosti pritožbe, zato bo sodba obrazložena v skladu s privim odstavkom 395. člena ne glede na to, ali se bo sodišče opredeljevalo o predlogih in navedbah državnega tožilca v odgovoru na pritožbo ali ne. Enako velja tudi za mnenje višjega državnega tožilca, ki ga ta poda na podlagi drugega odstavka 377. člena ZKP (sodba Vrhovnega sodišča RS, št. I Ips 102/2009 z dne 21.5.2009).

5. Zato vložnica z navedbami, da se sodišče ni opredelilo do stališč, ki jih je v mnenju, podanem na podlagi drugega odstavka 377. člena ZKP, podal višji državni tožilec, in s tem kršilo prvi odstavek 395. člena ZKP, ne more uspeti. To velja za navedbe o sklenitvi dogovora med obsojencem in županom oškodovane občine, o morebitnih dodelitvah službenih telefonskih aparatov v zasebne namene ali o dopustnosti izpisa odhodnih telefonskih zvez z dne 23.4.2001. Vložnica se v pritožbi ni sklicevala na nobeno od teh okoliščin. To velja tudi za zadnjo okoliščino, ki pomeni po svoji vsebini kršitev 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

6. Tudi kolikor bi navedbe vložnice o kršitvi po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP Vrhovno sodišče presojalo samostojno, je treba ugotoviti, da je zakonodajalec prepoved opiranja sodne odločbe na nedovoljene dokaze uredil tako, da se morajo dejstva, ki so pomembna za odločitev o izločanju nedovoljenih dokazov, ugotavljati - na predlog ali po uradni dolžnosti - na glavni obravnavi (drugi odstavek 83. člena ZKP in četrti odstavek 340. člena ZKP). Dejstva, na katera je mogoče opreti sklep o izločitvi dokazov, so torej del dejanskega stanja, ki se ugotavlja v postopku pred pravnomočnostjo sodbe. Če vložnik šele v postopku pred Vrhovnim sodiščem uveljavlja, da je prvostopenjsko sodišče sodbo oprlo na nedovoljen dokaz (8. točka prvega odstavka 371. člena ZKP), pa na to v postopku pred sodiščem prve stopnje ni opozoril, niti ni v pritožbi iz tega razloga izpodbijal prvostopenjske sodbe, zahteve za varstvo zakonitosti v tem delu zaradi zmotno ali nepopolno ugotovljenega stanja ni mogoče preizkusiti, niti ni mogoče pričakovati, da bo Vrhovno sodišče samo presojalo pravilnost in popolnost ugotovljenega dejanskega stanja (glej sodbo Vrhovnega sodišča RS, št. I Ips 257/2008 z dne 6.11.2008). Zaradi zmotno ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja pravnomočne sodbe v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti namreč ni mogoče izpodbijati (drugi odstavek 420. člena ZKP). Prav za tak primer gre tudi v obravnavani zadevi: obramba na nezakonitost dokazov ni opozorila ne v postopku pred sodiščem prve stopnje, ne v pritožbi. Zato je Vrhovno sodišče tudi v tem delu zahtevo zavrnilo.

7. Tudi drugi očitek, ki se navezuje na vprašanje oblike obsojenčeve krivde, ni utemeljen. Vložnik, ki sicer ne nasprotuje uporabi KZ-1, navaja, da je stališče višjega sodišča glede vsebine in obrazložitev oblike krivde pri kaznivem dejanju iz prvega odstavka 209. člena KZ-1, napačno. Iz zahteve je razbrati, da bi po vložnikovem mnenju sodišči morali ugotavljati namen oškodovanja občine, katere telefon je obsojenec uporabljal v zasebne namene in si s tem protipravno prilastil telefonske impulze (list. 349); enako je zatrjevala obramba že v pritožbi. Višje sodišče se je do teh navedb opredelilo (str. 2 sodbe sodišča druge stopnje) in ugotovilo, da v tem primeru ne gre za t.i. namerni delikt, ki terja, da storilec ravna s t.i. obarvanim naklepom. Vrhovno sodišče s tem stališčem soglaša. Prepovedana posledica je tudi v primeru dejanja po prvem odstavku 209. člena KZ-1 protipravna prilastitev storilcu zaupanega premoženja. Kazenski zakon ne določa, da mora storilec ravnati z namenom oškodovati lastnika premoženja, toliko manj se zahteva, da zaradi ravnanja drugemu sploh nastane kakšna škoda. Zadošča, da se storilec zaveda protipravnosti prilastitve in to voljno, hoté, tudi uresniči. Te elemente direktnega naklepa je prvostopenjsko sodišče izčrpno obrazložilo, zlasti na straneh 6-8 sodbe. Zato je zahtevo tudi v tem delu zavrnilo.

C.

8. Iz navedenih razlogov je Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP v celoti zavrnilo zahtevo za varstvo zakonitosti in v skladu z 98.a členom ZKP, ob smiselni uporabi četrtega odstavka 95. člena ZKP, odločilo še, da se obsojenca v postopku z zahtevo oprosti plačila sodne takse.