Jedro

Pritožbeno sodišče meni, da bi s tem, ko bi naročniku naložili, da v primeru zatrjevanja zlorabe njegove naročniške številke, to v konkretnem primeru tudi izkaže, naložili absolutno pretežko dokazno breme. Po oceni pritožbenega sodišča naročnik sam namreč ne more dokazati, kje v celotnem telekomunikacijskem sistemu naj bi prišlo do zlorabe. Dejansko močnejši položaj tožnice je torej tisti, ki ji v postopku pred sodiščem narekuje dokazno breme zatrjevanega dejstva.

Tako po oceni pritožbenega sodišča v zgoraj opisani situaciji tožnica ne more zgolj trditi in dokazovati, da so bili klici opravljeni s toženčeve naročniške številke, ampak bi bila tožnica dolžna trditi in izkazati, da je bila toženčeva naročniška številka obremenjena s klicanjem prav s toženčevega telefonskega aparata. Tožnica bi torej morala trditi in izkazati, da večje število impulzov ni bilo posledica zlorabe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (v 2. odstavku izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Litiji z dne 8.11.2002, opr. št. I obdrži v veljavi za neplačano naročnino za mesec julij 2001 v znesku

1.258,68 SIT, ki skupaj z 19 % davkom znaša 1.497,83 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17.7.2001 dalje do plačila in naročnino za mesec julij 2001 v znesku 1.258,68 SIT, ki skupaj z 19 % davkom znaša

1.497,83 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 15.8.2001 dalje do plačila, ter plačilo izvršilnih stroškov upnika v znesku

11.822,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od pravnomočnosti sklepa o izvršbi dalje do plačila, v preostalem delu 1. točke izreka pa je omenjeni sklep o izvršbi razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo.

Proti tistemu delu sodbe, s katerim je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi v 1. točki izreka razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo, je tožnica vložila pritožbo. Navedla je, da je na podlagi postopkov, opravljenih v okviru reklamacije toženca dokazala, da so bili klici v vtoževanem obdobju opravljeni s telefonom toženca. Preverjanje je pokazalo, da telefonske naprave delujejo v okviru tehničnih normativov, da števec toženca pravilno beleži telefonske impulze prometa z njegovega telefona, da v obdobju, na katerega se reklamacija nanaša, v centrali in na omrežju ni bilo napak, ki bi vplivale na povečanje števila impulzov. Do večjega števila impulzov je torej lahko prišlo izključno zaradi večje uporabe telefona.

Preverjen je bil tudi obračun in ugotovljeno je bilo, da pri njegovi izdelavi ni bila storjena nobena računska napaka. Protispisna je ugotovitev sodišča, da naj bi toženec dokazal možnost vdora v telekomunikacijski sistem in s tem možnost zlorabe njegove telefonske linije. Prav tako je protispisna ugotovitev sodišča, da tožnica ni zadosti prepričljivo dokazala, da je toženec opravil vse vtoževane klice. Sodišče bi lahko le tožencu naložilo dokazno breme, da teh klicev ni opravil. Dejstva, ki jih sodišče navaja kot odločilna v tej pravdi, to je starost, status kmeta ter zdravstveno stanje toženca, v ničemer ne dokazujejo, da toženec ni opravil teh klicev. Sodba torej nima razlogov o odločilnih dejstvih in je zato tudi ni mogoče preizkusiti. Prav tako je v postopku toženec priznal klice na določene telefonske številke. Zato je odločitev sodišča, da se tožbeni zahtevek zavrne, v očitnem nasprotju z izvedenimi dokazi.

Pritožba ni utemeljena.

Iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da v obravnavanem primeru tožnica uveljavlja plačilo telekomunikacijskih storitev za mesec junij 2001 v znesku 93.493,00 SIT in za mesec julij 2001 v znesku

83.822,00 SIT, vse s pripadki. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je toženec že takoj po prejemu omenjenih računov, te reklamiral. Na podlagi izpisa pogovorov, ki ju je zahteval za sporna meseca, je ugotovil, da sta bila računa tako visoka zaradi številnih klicev na komercialne številke 090. Trdil je, da teh klicev ni opravil. Vendar v reklamacijskem postopku pri tožnici ni uspel. Po trditvah tožnice so namreč v spornem obdobju tako v centrali, kot tudi v omrežju, naprave delovale brezhibno.

V postopku pred sodiščem prve stopnje se je tožnica, v potrditev dejstva, da so bili vsi zaračunani klici opravljeni s toženčeve telefonske številke, sklicevala na izpis izhodih klicev zanjo.

Toženec pa je enako kot že prej v reklamacijskem postopku pri tožnici, zahtevku ugovarjal in trdil, da klicev, ki so mu bili zaračunani, ni opravil ne on, ne kdo drug, ki ima dostop do njegovega telefona. Tako je izpovedal tudi, ko je bil zaslišan, njegove trditve pa je potrdila tudi njegova sestra, ki živi z njim. Sodišče prve stopnje je obema verjelo. Toženec je nadalje trdil, da se mu je nekdo "obesil na linijo", smiselno torej, da je bilo večje število impulzov posledica zlorabe. Delavec tožnice S.B. pa je zaslišan kot priča izpovedal, da je takšna zloraba možna. Pojasnil je, da se lahko nekdo priključi na telefonsko omrežje pod tujo naročniško številko v telefonski centrali ali telefonski omarici na hiši toženca ali glavni omarici, ki je običajo nameščena na eni od hiš v zaselku ali na stebru.

V opisani situaciji pa po oceni pritožbenega sodišča ne zadošča, da tožnica zgolj trdi, da so bili klici opravljeni s toženčeve naročniške številke in da v potrditev tega dejstva predloži izpis izhodnih klicev zanjo. Pritožbeno sodišče meni, da je v obravnavanem primeru treba upoštevati tudi, da je v dejanskem pogledu tožnica v neprimerno močnejšem položaju. Tožnica je namreč tista, ki obvladuje in nadzira telekomunikacijski sistem. Ona je tudi tista, ki ga sploh lahko zaščiti pred zlorabo in je to skladno z 2. odstavkom 23. člena Zakona o telekomunikacijah tudi dolžna storiti. Uporabnik telekomunikacijskih storitev zlorab v sistemu ne more preprečiti. On lahko prepreči le zlorabo svojega telefonskega aparata. Iz navedenih razlogov pritožbeno sodišče meni, da bi s tem, ko bi naročniku naložili, da v primeru zatrjevanja zlorabe njegove naročniške številke, to v konkretnem primeru tudi izkaže, naložili absolutno pretežko dokazno breme. Po oceni pritožbenega sodišča naročnik sam namreč ne more dokazati, kje v celotnem telekomunikacijskem sistemu naj bi prišlo do zlorabe. Dejansko močnejši položaj tožnice je torej tisti, ki ji v postopku pred sodiščem narekuje dokazno breme zatrjevanega dejstva. Tako po oceni pritožbenega sodišča v zgoraj opisani situaciji tožnica ne more zgolj trditi in dokazovati, da so bili klici opravljeni s toženčeve naročniške številke, ampak bi bila tožnica dolžna trditi in izkazati, da je bila toženčeva naročniška številka obremenjena s klicanjem prav s toženčevega telefonskega aparata. Tožnica bi torej morala trditi in izkazati, da večje število impulzov ni bilo posledica zlorabe. Tega pa tožnica v obravnavanem primeru ni storila. V postopku pred sodiščem prve stopnje je namreč trdila le, da večje število impulzov ni bilo posledica nobenih tehničnih napak.

Glede na navedno je sodišče prve stopnje ravnalo povsem pravilno, ko je njen zahtevek, razen za naročnino za sporna meseca, v preostalem delu zavrnilo. Tožnica v pritožbi trdi, da bi ji moralo sodišče prve stopnje priznati tudi stroške tistih klicev, za katere je toženec priznal, da jih je opravil (klici zdravniku). Tudi tej njeni pritožbeni trditvi ni mogoče pritrditi. Da bi lahko sodišče prve stopnje tožnici priznalo tudi stroške omenjenih klicev, bi morala tožnica svoj tožbeni zahtevek temu ustrezno specificirati. Tega pa tožnica ni storila. Sodišče prve stopnje pa ni bilo dolžno samo ugotavljati, koliko naj bi znašali stroški omenjenih klicev, saj je bilo trditveno in dokazno breme glede tega dejstva na tožnici (212. člen Zakona o pravdnem postopku, ZPP).

Po povedanem se tako pokaže, da niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP). Zato je pritožbeno sodišče odločilo, kot je razvidno iz izreka te odločbe (353. člen ZPP).