Jedro

Ugotovljena ravnanja toženca so utemeljeno prepričala tožnika, da kljub neizpolnitvi obveznosti s strani toženca ni vložil tožbe, ker je utemeljeno menil, da sodno varstvo glede na sklenjen dogovor ni potrebno, ker je toženec izkazal, da je pripravljen izpolniti obveznost. S sklenitvijo dogovora je torej toženec terjatev pripoznal, zastaranje se je pretrgalo in je začelo teči znova.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da v celoti glasi: "I. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati znesek 7.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 10. 2018 dalje do plačila, v roku 15 dni od prejema te sodbe.

II. V presežku se tožbeni zahtevek zavrne.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati pravdne stroške v znesku 2.179,47 EUR, v roku 15 dni od prejema te sodbe, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči 15 dni po vročitvi sodbe sodišča druge stopnje.“

II. Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki 1.061,00 EUR stroškov pritožbenega postopka, v 15 dneh od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo prvi dan po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila, svoje stroške pritožbenega postopka pa nosi sama.

Obrazložitev

1. Z obravnavano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek s katerim je tožeča stranka (v nadaljevanju tožnik) zahtevala od tožene stranke plačilo zneska 7.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi: od zneska 3.500,00 EUR od 17. 11. 2006 ter od zneska 3.500,00 EUR od 17. 1. 2007 dalje do plačila, v roku 15 dni ter povračilo pravdnih stroškov.

2. Pritožbo vlaga tožnik z uveljavitvijo vseh pritožbenih razlogov. V nadaljevanju se povzema bistvo pritožbe: sodba je za tožnika presenečenje z očitkom zmotne argumentacije sodišča prve stopnje, da je pogoj za obstoj dogovora o pripoznavi dolga obličnost sklenjenega pisnega dogovora. Nadalje graja, da je sodišče določena dejstva štelo za sporna, čeprav tožena stranka (v nadaljevanju toženec), v tej smeri ni podala trditev, bi sodišče moralo neprerekana dejstva šteti za dokazana. S prvo sodbo je sodišče sporna dejstva presodilo popolnoma drugače, v novem postopku pa brez izvedbe dodatnih dokazov štelo določena dejstva za nedokazana. Pritožba se zavzema za presojo kot jo je opravilo sodišče v prvi sodbi. V nadaljevanju povzema trditve, ki jih je podal v postopku pred sodiščem prve stopnje. Podaja oceno izjave priče A. A. glede zapisa dogovora o prepoznavi dolga in načinu plačilu le tega. Poudarja, da je ta izjava v celoti skladna z izpovedbo priče B. in zakonitega zastopnika tožnika dr. C. Poudarja, so navedbe toženca, da ni bilo nikoli govora o ceni operacije in o tem kdo bo te stroške plačal, neresnične, da je pooblastilno razmerje med tožnikom in odvetnikom A. postalo za toženca sporno šele v vlogi z dne 19. 9. 2019. Izpovedbe prič A. A., B. B. in zakonitega zastopnika tožnika potrjujejo, da je toženec računa prejel ter se po opominu na plačilo dolga osebno oglasil pri odvetniku A. A. in mu dal jasno zagotovilo, da bo stroške operativnega posega plačal potem, ko bo zaključen postopek v zvezi z izterjavo odškodnine za utrpele telesne poškodbe v prometni nesreči z dne 31. 7. 2008. Poudarja, da so izpovedbe prič in zakonitega zastopnika popolne, celovite in praktično identične in v celoti potrjujejo trditve tožnika. Odločitev sodišča je zmotna in sodba se v odločilnih dejstvih ne da preizkusiti, saj so razlogi v očitnem nasprotju z vsebino izvedenih dokazov, zlasti vsebino izpovedb prič A. A., B. B. in zakonitega zastopnika tožnika. Najmanj, kar bi moralo sodišče pojasniti je, zakaj priča zakonitemu zastopniku ne verjame. Sodišče ne navede v čem naj bi bil personalni dokaz manj vreden od listin, ki so se žal založile. Od odsotnosti pogoja obličnosti, ki zakonsko ni predviden za sklepanje dogovora, je imel tožnik pravico in možnost dokazovati obstoj dogovora s tožencem in način poplačila z drugimi dokazi, ki jih postopkovna pravila o dokazovanju v pravdnem postopku izrecno predvidevajo. Nesprejemljiva je obrazložitev, da je bil tedanji pooblaščenec tožnika pravni strokovnjak in bi moral biti toliko bolj skrben pri sestavi in hrambi dogovora. Tega toženec niti ni zatrjeval, zato je sodišče odločalo tudi mimo trditev toženca. Sodišče se ni opredelilo do navedb tožnika, da naj toženec pojasni, zakaj je za zastopanje v odškodninski zadevi pooblastil prav odvetnika, ki je od njega zahteval plačilo dolga po spornih računih kot pooblaščeni odvetnik tožnika. Toženec je šele v pritožbi navajal, da naj bi odvetnik A. A. kršil svoje obveznosti v zvezi s pooblastilnim razmerjem, saj ni skrbel za koristi in pravice toženca kot zastopane stranke. Kakor tudi je šele v pritožbi podal navedbe v zvezi s skrbnostjo odvetnika ter v zvezi z pooblastilnim razmerjem med odvetnikom A. A. in tožnikom. Tudi za pooblastilno razmerje z odvetnikom pogoj obličnosti ni zahtevan. V nadaljevanju pritožba navaja judikate višjih sodišč s katerimi dokazuje, da odločitev sodišča odstopa od sodne prakse. In sicer glede obveznosti strank, da v postopku navedejo vsa dejstva in predlagajo dokaze, da iz izvedbe dokazov ne more dopolniti manjkajoče trditve strank. Odločitev sodišča, ki je sledilo zgolj izpovedbi priče D. D. in toženčevi izpovedbi, je pristranska in arbitrarna. Pritožba opozarja na spreminjanje navedb toženca, in sicer, da je najprej navedel, da z odvetnikom A. A. ni imel stika do leta 2009, v odgovoru na tožbo pa, da sta se prvič srečala šele leta 2010. To kaže na njegovo sprenevedanje ter, da je bil v stiku z odvetnikom tožnika zaradi plačila dolga po računih že v jeseni 2008 ali v letu 2009. O tem sodišče ni zavzelo nobenega stališča. Zadostno stopnjo prepričanja je dokazni postopek potrdil, da je bil do trenutka prevzema zastopanja za uveljavitev odškodnine podpisan tudi dogovor o prepoznavi dolga in je bilo s pripoznavo zastaranje pretrgano ter sklenjen dogovor, da bo toženec dolg plačal po pravnomočnem zaključku postopka v zvezi z uveljavljanjem odškodnine za utrpelo poškodbo. Spis v fizični obliki se je založil, odvetnik ga ni vodil v elektronski obliki in sodišče je nepravično in zmotno zaključilo, da tožnik ni zadostil dokaznemu bremenu. Vsebino sklenjenega dogovora potrjuje izjava prič A. A., B. B. ter izpovedba zakonitega zastopnika tožnika. Zato je dejansko in materialnopravno gledano zgrešena argumentacija sodišča, da tožnik obstoja pooblastilnega razmerja in dogovora o pripoznavi in načinu plačila dolga ni uspel dokazati. Tožnik je uspel dokazati z zaslišanjem prič ter z listinami, da se je toženec zavezal dolg do tožnika poravnati potem, ko bo prejel odškodnino. Pritožba se sklicuje na judikat Vrhovnega sodišča II Ips 22/2011 z dne 25. 7. 2013 v okviru katerega je bila sprejeta argumentacija, da veljata pri urejanju obligacijskih razmerij načelo dispozitivne narave določb Obligacijskega zakonika (v nadaljevnaju OZ) in avtonomije pogodbenih strank. Dogovor k pogodbi, da ta nadomesti predhodni posojilni pogodbi je jasen in dopusten. Pravdni stranki sta s posojilno pogodbo uredili dve že obstoječi posojilni razmerji z namenom, da terjatvi ne bi zastarali. Dogovor k pogodbi, da ta nadomesti predhodni posojilni pogodbi je jasen in dopusten. Pritožba navaja, da je ta judikat primerljiv z obravnavano zadevo v okviru katere se je toženec zavezal izpolniti svojo obveznost oziroma plačati dolg po pravnomočnem zaključku odškodninskega spora. Takšna je bila pogodbena volja obeh pogodbenih strank, pri čemer ni predpisano nobena posebna obličnost za sklenitev takšnega dogovora. Zahtevek tožnika ni mogel zastarati, saj je šele v letu 2018 lahko znova pričel teči zastaralni rok.

3. Toženec v odgovoru na pritožbo zavrača pritožbene očitke ter zavzema za potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi odločilo drugič. Sodišče druge stopnje je v sklepu, s katerim je razveljavilo prvo odločitev, naložilo, da mora sodišče v ponovljenem postopku, pri ugotavljanju pravno odločilnih dejstev v zvezi s sklenitvijo dogovora o plačilu, argumentirano pojasniti moč posameznega dokaza in njegovo vpetost v celoto ter za svoj zaključek navesti življenjsko prepričljive razloge, ki bodo potrdili ali ovrgli s strani pravdnih strank postavljene trditve ter v nadaljevanju ugotovljeno relevantno dejansko stanje materialnopravno okvalificirati z uporabo instituta pripoznave dolga.

6. Sodišče druge stopnje v okviru uradnega pritožbenega preizkusa (določba 350. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP) ter ob obravnavani pritožbenih razlogov ugotavlja, da sodišče ni sledilo metodološkim napotkom za dokazno vrednotenje iz 8. člena ZPP in ni prepričljivo ugotovilo vseh pravno relevantnih dejstev. Pritrditi je potrebno pritožbi, da sodišče ni dokazno ocenilo izpovedb zakonitega zastopnika tožnika, toženca ter prič: A. A. in B. B. V točki 7 obrazložitve je delno povzemalo izpovedbe strank in prič ter kot odločujoče štelo dejstva, da tožnik ni predložil pisnega pooblastila za odvetnika A. A., ki naj bi bil pooblaščen za sklenitev dogovora o pripoznavi dolga ter tudi ne listine na kateri naj bi odvetnik naredil ustni zaznamek o sklenjenem dogovoru s tožencem ter zaključilo, da "s predlaganimi dokazi v dokaznem postopku tožnik ni uspel dokazati, da je toženec dejansko pripoznal dolg, ki ga vtožuje."

7. Zaradi natančne dokazne ocene vsakega posameznega dokaza, ki je bil izveden v postopku, je bila v zadevi dne 15. 9. 2022 opravljena pritožbena obravnava, o čemer je odločil senat višjega sodišča ob obravnavi pritožbe na seji dne 18. 8. 2022 in sklenil, da bo o zadevi odločala sodnica posameznica v skladu s petim odstavkom 347. člena ZPP. Na pritožbeni obravnavi je sodišče v skladu s soglasjem strank ponovilo vse pred sodiščem prve stopnje izvedene dokaze.

8. Med pravdnima strankama še vedno ostaja sporno ali se je toženec pred posegom oziroma po tem, ko je njegova zavarovalnica plačilo zavrnila, zavezal poravnati stroške operacije, ki izhajajo iz računov z dne 3. 11. 2006 v znesku 3.500,00 EUR in drugega v znesku 3.500,00 EUR z dne 3. 1. 2007. Prav tako ostaja še nadalje sporno, ali in kakšen dogovor o plačilu je sklenil toženec v letu 2010 z odvetnikom. Sklenitev dogovora med tožencem in pooblaščencem tožnika, s katerim naj bi toženec priznal svoj dolg po citiranih računih v skupnem znesku 7.000,00 EUR, ki predstavljajo strošek operativnega posega, ki ga je zanj opravil kirurg tožnika ter dogovor, da bo terjatev poravnal, ko bo prejel izplačano odškodnino v pravdnem postopku, kjer ga bo kot tožnika (oškodovanca) zastopal odvetnik A. A., je tožnik dokazoval z izjavo in z izpovedbo odvetnika A. A., z izpovedbo zakonitega zastopnika in z izpovedbo priče B. B. Ni pa sporno, da je odvetnik A. A. na podlagi toženčevega pooblastila toženca zastopal v postopku pred Okrožnim sodiščem v Mariboru opr. št. III P 219/2016 ter da je v tem postopku bila tožencu dne 9. 10. 2018 izplačana odškodnina v znesku 50.100,00 EUR. S strani tožnika predlagane priče in zakoniti zastopnik skladno izpovedujejo, da je tožnik po tem, ko toženec izstavljenih računov za opravljen operativni poseg ni plačal, v zadevi pooblastil za urejanje plačila najprej B. B. in kasneje še odvetnika A. A., kateremu se je toženec v letu 2010 tudi oglasil. Te priče potrjujejo, da se je toženec pri odvetniku zglasil zaradi pozivov, ki mu jih je pošiljal ta tožnikov odvetnik, na plačilo zneska 7.000,00 EUR. Toženec ter priča D. D., njegova partnerka pa izpovedujeta, da se je toženec pri odvetniku A. A. oglasil zaradi odškodninskega postopka, ki ga je želel sprožiti zaradi izterjave odškodnine za utrpelo škodo ter, da sta se za odvetnika odločila na priporočilo skupnega prijatelja.

9. O sklenitvi dogovora, s katerim je toženec dolg v višini 7.000,00 EUR do tožnika pripoznal ter dogovora o plačilu tako priznanega dolga ob izplačani odškodnini v pravdnem postopku, je izpovedala priča odvetnik A. A. V izpovedbi je odvetnik v celoti potrdil svojo pisno izjavo. Pri oceni verodostojnosti izpovedbe odvetnika A. A. je potrebno upoštevati, da ni najti razlogov, ki bi govorili o morebitni zainteresiranosti te priče za izid obravnavane pravde. Odvetnik je v letu 2017 prenehal opravljati odvetniško dejavnost, sporni dogovor pa je zapisoval leta 2010. Priča A. A. je izpovedal, da je tožečo stranko obvestil o sklenjenem dogovoru s tožencem, in sicer da bo toženec dolg plačal, ko bo prejel odškodnino. Prav tako je pojasnil, da je tožencu pred sklenitvijo dogovora poslal opomin, tako po navadni pošti kot priporočeno, a se je priporočena pošiljka vrnila in jo je tožencu, takrat, ko je prišel in sklenil dogovor, tudi pokazal. Odvetnik je izpovedal, da je toženec vedel, da obveznost obstoji in da jo bo plačal, ko bo prejel odškodnino. Prav tako je priča pojasnil, da je bilo očitno, da bo odškodnina, ki jo bo toženec prejel znatno presegla terjatev tožnika, saj je bil v nesreči hudo poškodovan. Priča je tudi povedal, da je s tožencem sklenjen dogovor zapisal v obliki zaznamka, in sicer, ko sta se prvič srečala. Pojasnil je tudi, da je bil zapis v izjavi oziroma spis v njegovem arhivu založen, da ga je poskušal najti, vendar ga ni uspel najti. Potrdil je, da glede terjatve tožnika do toženca ni bilo pri njemu nikoli kakšne druge diskusije kot to, da bo terjatev toženec plačal. 10. Toženec je zanikal prejetje zanj spornih računov iz decembra 2006 in januarja 2007 kot tudi v nadaljevanju trditev tožnika, da se je toženec pri odvetniku A. A. zglasil zaradi pozivov na plačilo zapadlih računov. Vztrajal je, da se nikoli ni zavezal, da bo računa za svojo operacijo plačal, ker naj bi računa plačala zdravstvena zavarovalnica. Glede dogovarjanja z odvetnikom je trdil, da je zanj izvedel od prijatelja, da se z njim ni nikoli pogovarjal o terjatvi tožnika ter se je z odvetnikom zgolj dogovoril, da ga bo odvetnik zastopal v njegovi odškodninski zadevi. Izpovedbo tožnika je potrdila priča D. D., ki je njegova izvenzakonska partnerka. Izpovedala je, da sta do odvetnika A. A. prišla na priporočilo skupnega prijatelja, ki je rekel, da je odvetnik dober za odškodnine. Izpovedala je, da je bila skupaj s partnerjem pri odvetniku takrat, ko se je partner z njim prvič srečal, da takrat ni bilo govora o kakšnem dolgu.

11. Sodišče druge stopnje ob natančni presoji vsakega izvedenega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj zaključuje, da je mogoč prepričljiv zaključek, da je toženec v letu 2010 z odvetnikom A. A. sklenil dogovor, da bo svojo terjatev do tožnika poravnal z odškodnino, ki jo bo prejel v pravdnem postopku, v katerem ga bo zastopal odvetnik A. A., ki je bil tudi pooblaščenec tožnika. Posamezna ugotovljena dejstva, ki sestavljajo sosledje dogodkov namreč logično in življenjsko izkustveno kažejo na to, da je tak dogovor bil sklenjen. Dejstvo, da toženec računov za operativni poseg, ki mu ga je kirurg tožnika opravil, ni plačal, tožnik pa vse do leta 2019 zoper njega ni vložil tožbe, tudi potrjuje, da je bilo s strani toženca dano jasno zagotovilo, da priznava terjatev tožnika kot nesporno v višini, ki izhaja iz izstavljenih računov kot tudi zagotovilo, da bo dolg plačal, ko bo prejel odškodnino za škodo, ki jo je utrpel, in sicer v postopku kjer ga je zastopal isti odvetnik, ki je bil tudi pooblaščen s strani tožnika. Ob skrbnem dokaznem vrednotenju vseh izvedenih dokazov in na podlagi uspeha celotnega dokaznega postopka, ocenjuje sodišče druge stopnje izpovedbe odvetnika A. A., zakonitega zastopnika tožnika ter B. B. za življenjsko sprejemljive in izkustveno logične. Sodišča pa nista prepričali izpovedbi toženca in njegove izvenzakonske partnerke, ki sta izpovedovala sicer skladno, a dokaj splošno ravno o ključnih okoliščinah glede izbire odvetnika A. A. in sicer, da sta zanj izvedela od nedoločenega znanca. Ob številnih odvetnikih v Mariboru in okolici je bil prav ta tudi pooblaščenec tožnika v tistem obdobju, kar bi bilo preveliko naključje, ki mu sodišče ne sledi. Ob tem je veliko bolj razumna trditev, da tožnik ni čutil potrebe za zavarovanje izterjave svoje terjatve ravno ob dejstvu, da se je tožnik oglasil pri odvetniku, ki je imel pooblastilo za izterjavo dolga in, ki je tožnika seznanil s sklenjenim dogovorom s tožencem ter z dejstvom, da bo toženca zastopal v odškodninski pravdi, kjer se utemeljeno pričakuje toženčev uspeh o nakazilu večje denarne vsote za škodo, ki jo je utrpel v prometni nesreči. 12. Zato so neutemeljeni pritožbeni očitki, da tožnik svoje trditve opira zgolj na izpovedbe prič, ne predloži pa niti enega listinskega dokaza. Ob prosti presoji dokazov, ki zajema tudi način dokazovanja, ko torej naš Zakon o pravdnem postopku ne predpisuje s kakšnimi dokazi je potrebno neko dejstvo dokazati in ob logičnem pojasnilu zakaj tožnik ni mogel predložiti pisnega zaznamka o sklenjenem dogovoru o pripoznavi dolga, je te očitke toženca potrebno zavrniti tudi kot nebistvene. Prav tako so nerelevantni očitki toženca, da je bistveno, da je bilo „pred izvedbo operacije pravdnima strankama vse jasno in sicer, da bo tožnik poplačan s strani toženčeve zavarovalnice v Avstriji, saj je toženec tožniku o tem dostavil potrdilo.“ V postopku pred sodiščem prve stopnje ni bilo sporno, da zavarovalnica posega ni plačala. Morebitna neutemeljenost zavrnitve plačila s strani zavarovalnic pa niso dejstva, ki bi se lahko ugotavljala v tej pravdi. Res je ostalo sporno ali je toženec računa z dne 3. 1. 2007 in 3. 11. 2006 s strani tožnika prejel, ker je to toženec zanikal. Zato so bila dejstva opominjanja toženca na plačilo ter sklenitve dogovora o pripoznavi dolga, predmet nadaljnjega dokazovanja ter so tvorila konkretni dejanski stan za odločitev o tožbenem zahtevku. Tako se pokaže, da se je sodišče seznanilo z vsemi toženčevimi navedbami, odgovarja pa le na bistvene, torej relevantne za odločitev o tožbenem zahtevku.

13. Ugotovljeno pravno relevantno stanje v celoti izpolnjuje pogoje določbe 364. člena OZ o pretrganju zastaranja, ker je toženec tožniku dolg pripoznal. Aktivnosti toženca, ki so bile ugotovljene in sosledje dogodkov od opravljene operacije v letu 2006, do zglasitve toženca pri odvetniku A. A., ki je bil pooblaščenec tožnika prepričljivo potrjujejo, da je šlo za aktivnosti toženca kot dolžnika, ki je s sklenitvijo dogovora pri odvetniku v letu 2010 dolg v višini 7.000,00 EUR pripoznal. Ugotovljena ravnanja toženca so utemeljeno prepričala tožnika, da kljub neizpolnitvi obveznosti s strani toženca ni vložil tožbe, ker je utemeljeno menil, da sodno varstvo glede na sklenjen dogovor ni potrebno, ker je toženec izkazal, da je pripravljen izpolniti obveznost. S sklenitvijo dogovora je torej toženec terjatev pripoznal, zastaranje se je pretrgalo in je začelo teči znova. Ugotovljena dejstva v celoti potrjujejo, da je bila pripoznava dolga jasna in določna. Iz ugotovljenih ravnanj toženca nesporno izhaja, da je bil njegov namen pripoznati dolg z naslova opravljenega operativnega posega in po izstavljenih računih v višini 7.000,00 EUR. Ugovor toženca, da je obravnavana terjatev zastarala, zato ni utemeljen, saj pet letni1 zastaralni rok ob vložitvi tožbe 11.6.2019 še ni potekel. 14. Zakonske zamudne obresti pripadajo tožniku skladno z določbo 299. člena OZ od 10. 10. 2018 dalje in sicer na podlagi dogovora v letu 2010, da bo terjatev plačal takoj po prejemu odškodnine v pravnem postopku, kjer ga je kot tožnika zastopal odvetnik A. A. Ni namreč sporno, da je tožnik prejel izplačano odškodnino v zadevi pred Okrožnim sodiščem v Mariboru opr.št. 219/2016 dne 9. 10. 2018. V presežku je bilo zato potrebno tožnikov tožbeni zahtevek za izplačilo zamudnih obresti zavrniti.

15. Glede na obrazloženo je bilo potrebno pritožbi tožnika ugoditi tako, da je sodišče druge stopnje po opravljeni pritožbeni obravnavi sodbo sodišča prve stopnje spremenilo (5. alineje 358. člena ZPP) tako, da sedaj glasi, da je toženec dolžan tožniku plačati znesek 7.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 10. 2018 do plačila.

16. Ker je tožnik s tožbenim zahtevkom uspel mu je toženec dolžan povrniti za pravdo potrebne pravdne stroške (določbe 154. in 155. člena ZPP). Ti so: 100 točk za predpravdni zahtevek (tar. št. 38/4 OT), 400 točk za sestavo tožbe (tar. št. 18/2 OT), 400 točk za sestavo prve pripravljalne vloge (tar. št. 19/1 OT), 300 točk za sestavo druge pripravljalne vloge (tar. št. 18/1 v povezavi s 19/2 OT), 200 točk za sestavo tretje pripravljalne vloge (tar. št. 18/1 v povezavi s 19/3 OT), 400 točk za zastopanje na prvem naroku za glavno obravnavo (tar. št. 18/1 v povezavi s 20/1 OT), 200 točk za zastopanje na drugem naroku za glavno obravnavo (tar. št. 18/1 v povezavi s 20/2 OT), 100 točk drugi vlogi (tar. št. 19/4 OT), 150 točk urnine (6. člen OT), 80 točk za odsotnost iz pisarne 2 uri (6. člen OT), 37,00 EUR (25 km x 0,37 x 4) kilometrine, 315,00 EUR sodne takse, 79,61 EUR sodni tolmač. Skupno znašajo potrebni in priznani pravdni stroški tožnika 2.376,6 točk (2330 točk, povečano za materialne stroške v 2 % (11. člen OT)), kar ob vrednosti točke (0,60 EUR) na dan odločanja znaša 1.426,00 EUR. K navedenemu je potrebno prišteti kilometrino v znesku 37,00 EUR, 22 % DDV v znesku 321,86 EUR, stroške tolmača v znesku 79,61 in 315,00 EUR sodne takse, kar znaša skupaj 2.179,47 EUR.

17. Tožnik je s pritožbo v celoti uspel in je zato upravičen do povrnitve pritožbenih stroškov. Skladno z drugim odstavkom 154. člena ZPP je toženec dolžan plačati pritožbene stroške: pritožba 500 točk (tar. št. 21/1), pritožbena obravnava 500 točk, 2 % materialnih stroškov (tretji odstavek 11. člena OT), 22 % DDV, sodna taksa za pritožbo v znesku 315 EUR, kar skupaj znaša 1.061,00 EUR. Toženec nosi sam svoje stroške pritožbenega uspeha, ker odgovor na pritožbo ni bistveno pripomogel k obravnavi pritožbe (določba 155. člena ZPP).

1 Določba 346. člena Obligacijskega zakonika.