Jedro

Sama prodaja sporne nepremičnine kot take še ne pomeni zmanjšanja premoženja tožencev, ampak gre zgolj za spremembo oblike premoženja iz nepremičnine v denarna sredstva, iz katerih se bo terjatev tožnika lahko poplačala. Trditve tožnika, da bosta toženca zaradi skrhanih odnosov denar od prodane sporne nepremičnine porabila za drug namen, so v tej fazi postopka neprepričljive, glede na to da sta v ugovoru priznavala, da je tožnik vlagal v sporno nepremičnino ter zatrjevala, da mu želita njegova vlaganja povrniti, sporna pa je višina teh vlaganj. Zgolj bojazen tožnika, da bi kot upnik ostal nepoplačan, ter njegova predvidevanja in hipotetična možnost, da bosta toženca kupnino od prodane sporne nepremičnine porabila, ostalo nepremično premoženje pa odsvojila na podlagi morebitne darilne pogodbe, pa še ne izkazujeta konkretne nevarnosti, ki bi zadoščala za izkazano subjektivno nevarnost po drugem odstavku 270. člena ZIZ.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugodilo ugovoru tožene stranke (tožencev) z dne 14. 3. 2023 (dopolnjenem dne 16. 3. 2023) zoper sklep o izdaji začasne odredbe, izdan sklep za zavarovanje z začasno odredbo z dne 1. 3. 2023 v I. in II. točki izreka razveljavilo in predlog tožeče stranke (tožnika) za izdajo začasne odredbe tudi v tem delu zavrnilo (I. točka izreka). Odločitev o stroških postopka o ugovoru zoper začasno odredbo je pridržalo za končno odločbo (II. točka izreka).

2. Zoper sklep se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi, sklep razveljavi ter izda začasno odredbo, podredno, da sklep razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje.

Tožnik poudarja, da toženca v ugovoru navajata, da naj bi bilo nesporno, da ima tožnik temelj za zahtevek za povrnitev vlaganj v nepremičnino na naslovu ..., X. Naokrog pa toženca razlagata, da bosta hišo prodala in kupnino porabila zase. V ugovoru navajata drugače kot v odgovoru na tožbo. Sodišče prve stopnje je ugovornim navedbam tožencev, da bosta takoj, ko prejmeta denar, tega nakazala na račun tožnika, nekritično sledilo, saj je višina tožnikovih vlaganj med pravdnima strankama sporna. Njuno prostovoljno izplačilo lahko po odštetju njegovega dolga do njiju iz naslova brezplačnega bivanja v hiši predstavlja tudi samo 100 EUR. Pričakovati je, da bosta toženca tožnika izigrala. Toženca ves čas znižujeta prispevek tožnika. Ker sta želela, da se na hitro odseli, sta mu izklopila gretje sredi zime. Če bosta imela proste roke pri prodaji sporne nepremičnine, je verjetno, da tožnik ne bo dobil niti eura.

Če pride do prodaje sporne nepremičnine, bo za poplačilo tožnika na voljo le nepremičnina v Y., ki je skupna last tožencev. Če bi se tožnik poplačal iz te nepremičnine, v kateri bi v primeru prodaje hiše toženca verjetno živela, bi vsi trije ostali brez strehe nad glavo. Poleg tega toženca nimata roka za poplačilo tožnika, ki bi se moral izseliti in hkrati še naprej odplačevati kredit. Če bi toženca želela spor rešiti po mirni poti, bi do tega že zdavnaj prišlo. Toženca izjavljata tisto, kar jima v danem primeru najbolj koristi. Tako v odgovoru na tožbo trdita, da tožnik niti po temelju ni upravičen do povrnitve vlaganj, v ugovoru pa, da sta temelj zahtevka že večkrat priznala v predpravdnih dopisih in je sporna samo višina.

V dopolnitvi pritožbe tožnik navaja še, da je razveljavitev začasne odredbe nepravilna tudi zato, ker ogroža izvedbo dokaza s postavitvijo sodnega izvedenca gradbene stroke, ki bo lahko ocenil vrednost tožnikovih vlaganj, kar je tožnik predlagal že v tožbi. Če bi toženca sporno nepremičnino prodala, bi kupec kot lastnik lahko na njej izvršil gradbene posege in hišo spremenil tako, da ne bi bilo več mogoče ugotoviti, kaj je bilo predmet tožnikovih vlaganj in njegovega osebnega dela.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je začasno odredbo izdalo v zavarovanje denarne terjatve (na izplačilo vlaganj). Takšno začasno odredbo sodišče izda, če izkaže upnik za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper tožnika nastala (prvi odstavek 270. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju, ZIZ). Hkrati pa mora upnik verjetno izkazati tudi nevarnost, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena (drugi odstavek 270. člena ZIZ). Upnik pa ni dolžan dokazovati nevarnosti, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo (tretji odstavek 270. člena ZIZ).

5. Sodišče prve stopnje je začasno odredbo izdalo, ker je ugotovilo, da je podana verjetnost obstoja denarne terjatve in pogoja iz drugega odstavka 270. člena ZIZ. Po ugovoru tožencev pa je ugotovilo, da verjetnosti obstoja terjatve oziroma zaključkom sodišča prve stopnje glede tega toženca nista nasprotovala. Nasprotovala pa sta zaključkom sodišča, da je tožnik z verjetnostjo izkazal obstoj pogoja za izdajo začasne odredbe po drugem odstavku 270. člena ZIZ, glede česar je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu, drugače kot v sklepu o začasni odredbi, zaključilo, da ta pogoj ni izpolnjen. Zaključke sodišča glede tega tožnik izpodbija v pritožbi, vendar neutemeljeno.

6. Sodišče prve stopnje je ob ugotovitvi, da toženca sporno nepremičnino prodajata že od leta 2021, po njuni navedbi prav zaradi izplačila tožnikovih vlaganj v sporno nepremičnino, navedlo, da sama prodaja sporne nepremičnine kot take še ne pomeni zmanjšanja premoženja tožencev, ampak gre zgolj za spremembo oblike premoženja iz nepremičnine v denarna sredstva, iz katerih se bo terjatev tožnika lahko poplačala. Zaključilo je, da so trditve tožnika, da bosta toženca zaradi skrhanih odnosov denar od prodane sporne nepremičnine porabila za drug namen, v tej fazi postopka neprepričljive, glede na to da sta v ugovoru priznavala, da je tožnik vlagal v sporno nepremičnino ter zatrjevala, da mu želita njegova vlaganja povrniti, sporna pa je višina teh vlaganj. Zgolj bojazen tožnika, da bi kot upnik ostal nepoplačan, ter njegova predvidevanja in hipotetična možnost, da bosta toženca kupnino od prodane sporne nepremičnine porabila, ostalo nepremično premoženje (nepremičnina v Y.) pa odsvojila na podlagi morebitne darilne pogodbe, pa še ne izkazujeta konkretne nevarnosti, ki bi zadoščala za izkazano subjektivno nevarnost po drugem odstavku 270. člena ZIZ.

7. Tožnik sicer utemeljeno opozarja, da toženca v odgovoru na tožbo navajata drugače kot v ugovoru, in sicer tam navajata, da prerekata utemeljenost podrednega tožbenega zahtevka že po samem temelju, ker je bil med pravdnima strankama med gradnjo sklenjen ustni dogovor, da bo tožnik pomagal tožencema pri gradnji in vzdrževanju hiše oziroma nepremičnine z delom in tudi z denarjem, v zameno pa bo lahko bival v njuni hiši oziroma nepremičnini mansardnem delu in jo skladno z dogovorom souporabljal brez plačila najemnine oziroma uporabnine, kar je sodišče prve stopnje spregledalo, vendar je končni zaključek sodišča, da pogoj iz drugega odstavka 270. člena ZIZ ni izpolnjen, kljub temu pravilen.

8. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo tudi, da imata toženca v lasti dodatno nepremičnino v Y. (gre za stanovanje v Y.), ki je njuno skupno premoženja, česar toženec v pritožbi ne izpodbija. Glede te nepremičnine je toženec navajal le hipotetično možnost, da bosta to nepremično premoženje odsvojila na podlagi morebitne darilne pogodbe, kar pa ne izkazuje konkretne nevarnosti oziroma subjektivne nevarnosti po drugem odstavku 270. člena ZIZ. Toženca imata torej v lasti dodatno nepremičnino, iz katere se bo lahko tožnik poplačal, zato pogoj, da bo (s prodajo sporne nepremičnine) tožnikova uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena, ni izpolnjen.

9. V pritožbi zatrjevano dejstvo, da bosta v navedenem stanovanju v primeru prodaje hiše verjetno živela toženca, za izpolnjevanje navedenega pogoja ni odločilno, saj to na poplačilo ne vpliva. Prav tako niso odločilne trditve o izselitvi tožnika in odplačevanju kredita, saj gre v konkretni zadevi za zavarovalno začasno odredbo in ne za urejanje spornega pravnega razmerja zaradi preprečitve sile ali nastanka težko nadomestljive škode, kot pri regulacijskih oziroma ureditvenih začasnih odredbah.

10. Navedbe, podane v dopolnitvi pritožbe, da je razveljavitev začasne odredbe nepravilna, ker ogroža izvedbo dokaza s postavitvijo sodnega izvedenca gradbene stroke, so podane prepozno, zato sodišče druge stopnje nanje ne odgovarja (337. člen ZPP).

11. Glede na navedeno je torej sodišče prve stopnje utemeljeno ugodilo ugovoru tožencev, izdani sklep za zavarovanje z začasno odredbo v I. in II. točki izreka razveljavilo in predlog tožnika za izdajo začasne odredbe zavrnilo tudi v tem delu. Ker sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijanega sklepa tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP).

12. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je pridržana za končno odločbo.