Jedro

Tožena stranka je dokazala, da je tožnik kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja s tem, da si je protipravno prilastil 321 kosov viška servisnega materiala, ki mu je bil zaupan v zvezi z zaposlitvijo. S tem je uresničil vse znake kaznivega dejanja poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja po 209. členu KZ-1, kar je odpovedni razlog po 1. alinei prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Dokazan pa je tudi odpovedni razlog po 2. alinei prvega odstavka 110. člena ZDR-1, saj je tožnik z očitanim ravnanjem naklepoma huje kršil tudi pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, ker je ravnal je v nasprotju z določbami pogodbe o zaposlitvi in kršil obveznosti iz 33. , 34. in 37. člena ZDR-1. Po teh določbah mora delavec vestno opravljati delo, upoštevaje organizacijo dela in poslovanja pri delodajalcu, upoštevati mora zahteve in navodila delodajalca v zvezi z izpolnjevanjem pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, poleg tega pa se mora vzdržati vseh ravnanj, ki glede na naravo dela, ki ga opravlja pri delodajalcu, materialno ali moralno škodujejo ali bi lahko škodovala poslovnim interesom delodajalca.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, ki je zahteval: - ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožniku podala tožena stranka, z dne 11. 8. 2016; - ugotovitev, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in je trajalo do 1. 9. 2016; - da sodišče naloži toženi stranki, da tožniku za čas od 17. 8. 2016 do 1. 9. 2016 prizna delovno dobo, ga prijavi v ustrezna zavarovanja ter mu prizna vse pravice iz delovnega razmerja, vključno z nadomestilom plače, v višini vsakokratne mesečne plače za delovno mesto „... - IV. stopnja, skladno z določbami pogodbe o zaposlitvi z dne 29. 9. 2012, od bruto zneskov plače obračuna in plača ustrezne davke in prispevke ter mu izplača neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od datumov zapadlosti do plačila (tj. od vsakega 19. v mesecu dalje za plačo preteklega meseca oziroma od zapadlosti ostalih pravic iz delovnega razmerja); - da sodišče naloži toženi stranki, da je dolžna tožniku povrniti stroške sodnega postopka, s pripadajočim DDV in zakonskimi zamudnimi obrestmi, vse v osmih dneh pod izvršbo (I. točka izreka sodbe).

Odločilo je, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka (II. točka izreka sodbe).

2. Zoper sodbo (razen zoper odločitev o stroških postopka tožene stranke) se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP, predvsem pa zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter posledične zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in razveljavi izpodbijani del sodbe, zadevo pa vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču oz. da o zadevi samo odloči in tožbenemu zahtevku ugodi, toženi stranki pa naloži plačilo pravdnih stroškov tožnika.

Tožnik se ne strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je tožena stranka pri podaji izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi spoštovala zakonske določbe glede vsebine, oblike, načina podaje ter vročitve izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ter da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana pravočasno, to je v 30-dnevnem subjektivnem roku. Direktor tožene stranke dr. A.A. je bil že 8. 7. 2016 in ne šele 8. 8. 2016 seznanjen z razlogi za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, saj je 8. 7. 2016 sodelavko B.B. pooblastil za vodenje in odločanje v postopku izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku, B.B. pa je 14. 7. 2016 tožniku poslala pisno obdolžitev in vabilo na zagovor pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Če tožena stranka ne bi bila že 8. 7. 2016 seznanjena z vsemi okoliščinami in razlogi za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, tožena stranka ne bi podala takšnega pooblastila B.B., niti ne bi tožniku že 14. 7. 2016 poslala pisne obdolžitve z vabilom na zagovor. Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 11. 8. 2016 je zato prepozna in nezakonita.

Izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti, saj ne vsebuje razlogov o tem, ali je izpolnjen pogoj nezmožnosti nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oz. do poteka časa, za katerega je bila pogodba o zaposlitvi sklenjena. Tega pogoja ni ugotavljala ne tožena stranka v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne sodišče v izpodbijani sodbi. Iz obrazložitve izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi izhaja, da naj delovnega razmerja tožniku pri toženi stranki ne bi bilo mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka, ker naj bi „obstajala utemeljena bojazen, da bi delavec s svojim ravnanjem v bodoče še nadaljeval…,saj ima vsakodnevno dostop do raznovrstnih servisnih delov za dvigala in tekoče stopnice.“ Takšne navedbe tožene stranke iz odpovedi so neresnične. Tožniku je bila z redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi dne 4. 7. 2016 vročena tudi odredba o čakanju na delo doma do preklica. Zato tožnik dela po pogodbi o zaposlitvi pri toženi stranki ni več opravljal, ampak je bil med 48-dnevnim odpovednim rokom na čakanju in na letnem dopustu in ni opravljal dela, zato ni imel in ni mogel imeti dostopa do raznovrstnih servisnih delov za dvigala in tekoče stopnice. Tožena stranka je tožniku le 4 dni pred iztekom odpovednega roka vročila izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, na podlagi katere mu je pogodba o zaposlitvi prenehala z dnem 17. 8. 2016. V izredni odpovedi navedeni razlog, zaradi katerega naj ne bi bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka, ni obstajal, zato je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 11. 8. 2016 nezakonita. Tega pogoja tožena stranka tudi med sodnim postopkom v zvezi z obravnavanim individualnim delovnim sporom ni uspela dokazati.

Tožnik naj bi po presoji sodišča s svojim ravnanjem uresničil vse znake kaznivega dejanja poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja po 209. členu KZ-1, čeprav je tožena stranka je v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 11. 8. 2016 navajala, da naj bi si tožnik protipravno prilastil material tožene stranke in s tem izpolnil zakonske znake kaznivega dejanja zatajitve po 208. členu KZ-1 in tatvine po 204. členu KZ-1. Tak zaključek je nepravilen in neutemeljen ter nima podlage v izvedenih dokazih. Sodišče je napačno uporabilo materialno pravo oz. določbe KZ-1. Delodajalec v sodnem postopku v skladu s sodno prakso ne more razširjati razlogov za odpoved pogodbe o zaposlitvi in uveljaviti drugih ali dodatnih razlogov za odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Tožnik nikoli ni imel naklepa, da si prilasti stvari tožene stranke, niti tega naklepa ni manifestiral navzven, poleg tega pa se med sodnim postopkom sploh ni ugotovilo, da gre za stvari tožene stranke. Tožnik materiala oz. opreme v obsegu 321 kosov nikoli ni imel v svoji posesti oz. z njimi ni razpolagal. Stvari so se vedno nahajale v službenem avtomobilu, ki je last tožene stranke, in ki ga je tožena stranka štela za svoje skladišče, kar pomeni, da so bile te stvari v službenem vozilu ves čas v posesti tožene stranke in si jih tožnik tudi ni prilastil niti si jih ni mogel prilastiti, četudi bi tak namen dejansko imel. Namen prilastitve tuje stvari se navzven manifestira najmanj s posestjo na stvareh, strojih, predmetih...V konkretnem primeru takšne posesti tožnik ni imel in s stvarmi, predmeti in stroji tožene stranke, ki so se nahajali v njenem službenem vozilu, nikoli ni razpolagal. Toženi stranki jih je ob priliki primopredaje - vračila službenega vozila tudi prostovoljno in v celoti izročil. Tega ne bi storil, če bi imel direktni naklep, da stvari, predmete ali stroje tožene stranke poneveri oz. neupravičeno uporabi. Če bi te predmete imel namen poneveriti oz. neupravičeno uporabiti, jih ne bi imel v službenem vozilu med ostalim materialom, temveč posebej, ločeno, drugje. Te stvari tudi nimajo nobene vrednosti, saj je bil za tožnika ta material neuporaben, ker bi bil uporaben le pri delu serviserja, na črnem trgu pa ga sploh ne bi bilo mogoče prodajati (domnevnim konkurentom tožene stranke), čeprav pritožba trdi nasprotno, saj mora biti vsak material, vgrajen v dvigalo oziroma tekoče stopnice, dokumentiran in sledljiv. Tožena stranka je material zaračunala končnim strankam in z domnevno nevgradnjo zaračunanega materiala ni bila v ničemer oškodovana. Tudi stranke tožene stranke niso bile oškodovane, saj pri toženi stranki stranke nikoli niso reklamirale kakršnihkoli napak ali uveljavljale drugih zahtevkov v zvezi z delom tožnika. Zaradi domnevne nevgradnje materiala pri končnih strankah nihče ni bil oškodovan ali prikrajšan, razen tožnika, ki mu je bila zaradi najdenega materiala (katerega izvor je večkrat pojasnil in za svoje navedbe ponudil ustrezna dokazila) izredno odpovedana pogodba o zaposlitvi.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Ni podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja tudi pritožba. Izpodbijana sodba vsebuje jasne in zelo natančno razčlenjene razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki med seboj niso v nasprotju, tako da jo je vsekakor mogoče preizkusiti. Dovolj natančni so tudi razlogi sodbe, ki se nanašajo na izpolnitev pogoja za izredno odpoved po prvem odstavku 109. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl. – ZDR-1). Zato so pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene.

6. Prvostopenjsko sodišče je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje glede vseh odločilnih dejstev, sprejeta odločitev pa je tudi materialno pravno pravilna. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi izpodbijane sodbe tako v dejanskem kot v pravnem pogledu, v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena, pa v skladu z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP še dodaja:

7. Odločilna dejstva, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, so zlasti naslednja: - Tožnik je bil pri toženi stranki zaposlen za nedoločen čas na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 23. 10. 2008 na delovnem mestu „serviser dvigal in tekočih stopnic – IV. stopnja“.

- Dne 4. 7. 2016 je nadrejeni delavec C.C. tožniku vročil redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti z dne 30. 6. 2016 (A 6) z 48 dnevnim odpovednim rokom, z odredbo, da se tožnik napoti domov na čakanje na delo.

- Na zahtevo C.C. je moral tožnik istega dne (po vročitvi redne odpovedi) vrniti delovna sredstva, med drugim tudi tovorno vozilo ter servisni material in orodje, ker mu je bilo do izteka odpovednega roka odrejeno čakanje na domu.

- Postopek razdolžitve sta vodila D.D. in C.C.. Tožnik je predal zahtevani material po seznamu (to je po HSP popisnem listu oz. izpisu zaloge komisije na reverzu delavca z dne 4. 7. 2016), nato pa je začel v avtomobil H.H., ki je bil zadolžen, da tožnika odpelje domov, odnašati škatle z materialom, ki je predstavljal neopravičeni višek materiala in ki se glede na seznam ... ne bi smel nahajati v tožnikovem službenem vozilu.

- Tožnik je, kot izhaja iz izpovedbe C.C., na njegovo vprašanje, kam nosi material, najprej odgovoril, da je material njegov, nato pa je na zahtevo C.C. ves višek materiala naložil na posebno paleto, sodelavca D.D. in C.C. pa sta ga poslikala z mobilnim telefonom. Smiselno enako izhaja, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, iz izpovedi priče D.D..

- Višek materiala so, ker ga je bilo preveč, da bi ga še isti dan popisali, zaprli v poseben prostor. Nato ga je komisija v sestavi C.C., E.E. in F.F. v naslednjih dneh pregledala, ga ločila na rabljen in nov servisni material ter izvedla popis nerabljenega servisnega materiala (B 14). V popisu oziroma zapisniku, ki je bil izdelan 13. 7. 2016, je komisija ugotovila, da je imel tožnik v službenem vozilu 321 kosov viška materiala. Šlo je večinoma za nove materiale, ki jih je tožnik na delovnih nalogih označil kot vgrajane strankam delodajalca, v resnici pa tega materiala ni vgradil, kar so potrdile tudi zaslišane priče. Zaslišane priče so tudi potrdile, da je popis verodostojen in da gre za material, ki se je (ob razdolžitvi) zagotovo nahajal v tožnikovem službenem vozilu, ker je bil ves čas shranjen in zaklenjen v posebnem prostoru v skladišču in fizično ločen od ostalega servisnega materiala, dostop do tega prostora pa je imel le G.G. in v času njegovega dopusta E.E..

- Izpovedim prič I.I. in J.J., ki sta sicer potrdili izpoved tožnika, da je material vzel zato, ker je bilo delavcem s strani nadrejenega C.C. naročeno, naj iz jaškov dvigal in servisnih prostorov dvigal in tekočih stopnic odstranijo ves ležeči material, tudi nov material, ki je delavcem ostal ob vgradnji in popravilu dvigal, sodišče prve stopnje ni verjelo, ker njuni izpovedbi nista podprti z listinskimi dokazi, poleg tega je iz njunih izpovedi vidna osebna zamera oziroma nerešena vprašanja v razmerju do tožene stranke. Kot bolj prepričljivo je ocenilo izpoved priče C.C., iz katere izhaja, da so serviserji po strojnicah v skladu z njegovim navodilom pobirali zgolj odpadni material ter umazane in oljne krpe, medtem ko se v jaških in strojnicah nikoli ni nahajal nov material. Z njegovo izpovedjo sta namreč skladni tudi izpovedbi prič K.K. in D.D., poleg tega pa po oceni sodišča prve stopnje tudi izkustveno ni sprejemljivo, da bi se v jaške dvigal odmetaval povsem nov material. - Direktor tožene stranke A.A. je, ker je vedel, da bo dlje časa odsoten (zaradi službene poti in dopusta), dne 8. 7. 2016 dal pooblastilo B.B. za vodenje postopka izredne odpovedi zoper tožnika, potem ko so ga obvestili o tem, da se je v službenem avtomobilu tožnika našel višek materiala, obenem pa je zaposlenim naročil, naj sestavijo komisijo, ki bo material natančno pregledala in popisala.

- Na podlagi skladnih izpovedi A.A. in B.B. je bilo ugotovljeno, da tedaj, ko je bilo B.B. dano pooblastilo, še ni bilo znano, ali so očitki zoper tožnika sploh utemeljeni. To je bilo potrjeno šele dne 13. 7. 2016, oziroma 14. 7. 2016, ko je C.C. B.B. prinesel seznam viškov materiala (ki ga je izdelala komisija), ki ga je istega dne posredovala direktorju po elektronski pošti.

- Dne 15. 7. 2016 je bila tožniku vročena pisna obdolžitev in vabilo na zagovor, ki je bil določen na dan 21. 7. 2016. Zagovor je bil preložen na zahtevo tožnika (ki je B.B. poslal elektronsko sporočilo, da se lahko z odvetnikom udeležita zagovora po 8. 8. 2016). Dne 8. 8. 2016 je bil opravljen zagovor tožnika pred izredno odpovedjo, na katerem je tožnik navedel, da prisotnosti pooblaščenca ne potrebuje in priznal, da se je material iz popisa „Višek materiala“ nahajal v službenem vozilu, ni pa pojasnil, kako je prišel do tega materiala.

8. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi oprlo na pravilno pravno podlago, zlasti na določbe 82. do 88. člena ter 109. in 110. člena ZDR-1, ki opredeljujejo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi oz. postopek pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca.

9. Ugotovilo je, da je tožena stranka redno odpoved pogodbe o zaposlitvi podala pravočasno, v okviru subjektivnega in objektivnega prekluzivnega roka za podajo izredne odpovedi s strani delodajalca, ki sta določena v drugem odstavku 109. člena ZDR-1. Pritožba neutemeljeno vztraja pri svojem stališču, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi (podana 11. 8. 2016) zaradi zamude 30-dnevnega subjektivnega roka prepozna in že iz tega razloga nezakonita zato, ker naj bi direktor tožene stranke ugotovil razlog za izredno odpoved tožniku že 8. 7. 2016, ko je sodelavko B.B. pooblastil za vodenje in odločanje v postopku izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Stališče tožnika je napačno. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da je direktor tožene stranke lahko ugotovil razlog za podajo odpovedi šele takrat, ko je bil seznanjen s seznamom „višek materiala“, ne pa že tedaj, ko je – zaradi planirane odsotnosti zaradi službene poti in letnega dopusta – za odločanje o izredni odpovedi pooblastil B.B. in ko so bili znani šele prvi podatki o kršitvi in storilcu, ki jih je bilo potrebno še preveriti. Kadar je za odločanje s strani zakonitega zastopnika pooblaščena druga oseba, je pomembno, kdaj se ta oseba seznani z vsemi relevantnimi dejstvi in okoliščinami oziroma ugotovi razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. V obravnavanem primeru je bila pooblaščenka B.B. seznanjena z ugotovitvami komisije (zapisnik z dne 13. 7. 2016 – višek materiala) dne 14. 7. 2016, o tem je istega dne po elektronski pošti obvestila direktorja, dne 8. 8. 2016 pa je bil opravljen zagovor. Zato je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, podana 11. 8. 2016, pravočasna.

10. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno presodilo, da je tožena stranka tožniku omogočila obrambo, kar je natančno obrazložilo v 10. točki obrazložitve sodbe. Ugotovilo je namreč, da je tožena stranka na tožnikov predlog (zaradi odsotnosti tožnika oziroma njegovega odvetnika) celo preložila datum zagovora na kasnejši datum. Tožnik se je zagovora udeležil sam, brez pooblaščenca, na zagovoru pa izrecno navedel, da prisotnosti odvetnika ne potrebuje.

11. Izvedeni dokazi potrjujejo pravilnost ugotovitev sodišča prve stopnje glede očitane kršitve, dokazna ocena pa je pravilna in prepričljiva. Dokazni postopek je bil obsežen in natančen. Tožena stranka je, kot je pravilno ugotovilo prvostopenjsko sodišče, dokazala, da je tožnik kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja s tem, da si je protipravno prilastil 321 kosov viška servisnega materiala, ki mu je bil zaupan v zvezi z zaposlitvijo. S tem je uresničil vse znake kaznivega dejanja poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja po 209. členu Kazenskega zakonika (Ur. l. RS, št. 55/2008 in nasl. - KZ-1), kar je odpovedni razlog po 1. alinei prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Dokazan pa je tudi odpovedni razlog po 2. alinei prvega odstavka 110. člena ZDR-1, saj je tožnik z očitanim ravnanjem naklepoma huje kršil tudi pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, ker je ravnal je v nasprotju z določbami pogodbe o zaposlitvi in kršil obveznosti iz 33. , 34. in 37. člena ZDR-1. Po teh določbah mora delavec vestno opravljati delo, upoštevaje organizacijo dela in poslovanja pri delodajalcu, upoštevati mora zahteve in navodila delodajalca v zvezi z izpolnjevanjem pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, poleg tega pa se mora vzdržati vseh ravnanj, ki glede na naravo dela, ki ga opravlja pri delodajalcu, materialno ali moralno škodujejo ali bi lahko škodovala poslovnim interesom delodajalca.

12. Tožnik neutemeljeno oporeka zaključku sodišča prve stopnje, da je tožnik uresničil vse znake kaznivega dejanja poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja po 209. členu KZ-1. Ni bistveno, da je tožena stranka v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnikovo ravnanje štela za kršitev z znaki kaznivega dejanja zatajitve po 208. členu KZ-1 in tatvine po 204. členu KZ-1. Sodišče je pri presoji zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi vezano le na opis kršitve, ne pa na pravno kvalifikacijo, kot jo v odpovedi opredeli delodajalec. Tožnik se s tem v zvezi neutemeljeno sklicuje na sodno prakso, po kateri delodajalec v sodnem postopku ne more razširjati razlogov za odpoved pogodbe o zaposlitvi in uveljaviti drugih ali dodatnih razlogov za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Zgolj drugačna pravna kvalifikacija, za katero se odloči sodišče, ne predstavlja niti razširjanja odpovednih razlogov niti uveljavljanja dodatnih odpovednih razlogov, čeprav bi lahko bilo sporno, ali sodišče v postopku presoje zakonitosti pogodbe o zaposlitvi določeno kršitev z znaki kaznivega dejanja lahko pravno kvalificira strožje kot delodajalec (česar pritožba ne problematizira, v obravnavanem primeru pa niti ni pomembno, saj so podani vsaj znaki kaznivega dejanja tatvine ali zatajitve). Prav tako so neutemeljene pritožbene navedbe, da tožnik ni imel direktnega naklepa, da si prilasti stvari tožene stranke in da tožnik stvari – viškov materiala ni imel v posesti, ker so bile ves čas v službenem vozilu in zato v posesti tožene stranke. Kot izhaja iz izvedenih dokazov, je tožnik svoj prilastitveni namen izkazal že s tem, da je viške materiala, ki je ostal po predaji zahtevanega materiala po seznamu, odnesel (oziroma začel odnašati) v avtomobil sodelavca, ki naj bi tožnika odpeljal domov (stvari so bile torej v njegovi posesti). Poleg tega pa je C.C. na vprašanje, kam material nosi, najprej odgovoril, da je material njegov, nato pa je šele na njegovo zahtevo material naložil na posebno paleto. Za obstoj očitane kršitve z znaki kaznivega dejanja ni bistvena vrednost odvzetih stvari, ki naj bi bile uporabne le za odpravo napak in uporabo pri delu serviserja, pa tudi ne dejstvo, da materiala na črnem trgu ne bi bilo možno prodajati konkurentom tožene stranke, čeprav pritožba meni nasprotno. Zato so tudi pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene.

13. Prvostopenjsko sodišče je ob ugotovitvi, da je dokazan razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi med delavcem in delodajalcem, utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek. Glede na težo in naravo same kršitve in naravo dela, ki ga je tožnik opravljal, je ugotovljena kršitev tako huda, da je tožena stranka utemeljeno uporabila strogo sankcijo – izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, saj se od serviserja pričakuje, da strankam ob popravilih vgradi (in zaračuna) le potreben iz skladišča prevzet material, ne pa da se mu pojavljajo „viški“, ki jih zadrži in uporabi zase. Takšno nedopustno ravnanje nedvomno škoduje ugledu tožene stranke. Nadaljevanje delovnega razmerja v primeru takšne kršitve, kot jo je storil tožnik, ki ima za posledico izgubo zaupanja do delavca, tudi po presoji pritožbenega sodišča ni bilo več možno niti do izteka odpovednega roka, čeprav se je odpovedni rok zaradi že podane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi nesposobnosti res iztekel le nekaj dni (štiri dni) kasneje, kar pa ni bistveno. Prav tako za presojo posebnega pogoja za zakonitost odpovedi po drugem odstavku 109. člena ZDR-1 ni pomembno, da je bilo tožniku od 4. 7. 2016 dalje, to je po vročitvi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, odrejeno čakanje na delo doma do preklica. Tožnik v pritožbi izpostavlja, da naj bi bile navedbe v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi o razlogih, zaradi katerih ni možno nadaljevanje delovnega razmerja (bojazen, da bo kršitve ponavljal), neresnične. Četudi bi držalo, da zaradi že odrejenega čakanja na delo doma ne bi bila utemeljena bojazen, da bo tožnik, ki je sicer imel dostop do servisnih delov za dvigala in tekoče stopnice, z nedopustnimi ravnanji nadaljeval, je dejstvo, da je tožena stranka utemeljeno izgubila zaupanje v tožnika in njegovo delo že zaradi same narave kršitve. Zato ni nobenega dvoma, da je bil v obravnavanem primeru izpolnjen tudi dodatni pogoj za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po drugem odstavku 109. člena ZDR-1, kar pomeni, da so tudi pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene.

14. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v skladu z določbo 353. člena ZPP potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

15. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbe (154. in 165. člen ZPP).