Jedro

Prosilčev sin ob predložitvi vloge ni izpolnjeval pogoja vsaj enoletnega bivanja v Republiki Sloveniji pred vložitvijo prošnje.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijanim aktom je Upravna enota Kranj na podlagi 27. člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 24/07, v nadaljevanju ZDRS) v ponovljenem postopku izdala odločbo, da se prošnja A.A., državljana Slovenije, za sprejem njegovega takrat mladoletnega sina B.B., rojenega ... 9. 1991, državljana Makedonije, v državljanstvo Republike Slovenije, zavrne. V obrazložitvi prvostopenjskega akta upravni organ navaja, da je prosilec - sedaj prvotožeča stranka, dne 7. 9. 2009 vložil prošnjo za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije za svojega takrat mladoletnega sina B.B. - sedaj drugotožeče stranke. V ponovljenem postopku je bil prosilec pozvan, da vlogo za sprejem v slovensko državljanstvo za svojega tedaj mladoletnega sina dopolni tako, da se opredeli glede pravne podlage za sprejem v državljanstvo in da navede pravilen datum sinovega rojstva. Prosilec je v odgovoru navedel, da vlaga zahtevek za sprejem v državljanstvo na podlagi 14. člena ZDRS. Prvostopenjski organ ugotavlja, da je zahtevek dne 7. 9. 2009 vložil zakoniti zastopnik za svojega tedaj mladoletnega sina, sedaj prvotožeča stranka (državljanstvo pridobil z naturalizacijo dne 1. 6. 1992) oziroma oče tedaj mladoletnega sina, ki je dne 25. 9. 2009 dopolnil 18 let in tako postal polnoleten. Prav tako ugotavlja, da prosilčev sin ob predloženi vlogi dne 7. 9. 2009 po predloženih dokazilih (vizum z veljavnostjo od 12. 9. 2008 do 11. 10. 2008 ter žig vstopa v državo dne 13. 9. 2008) ni izpolnjeval pogoja vsaj enoletnega bivanja v Republiki Sloveniji pred vložitvijo prošnje. S temi dejstvi je bil prosilec dne 29. 1. 2010 tudi seznanjen in je na zaslišanju izjavil, da je zahtevek za svojega sina vložil pravočasno in da je sin od 13. 9. 2008, ko je prišel v Slovenijo, ves čas v Sloveniji. Glede na to, da je prosilčev sin med postopkom postal polnoleten in pred vložitvijo prošnje ni izpolnjeval pogoja enoletnega bivanja v Republiki Sloveniji, je prvostopenjski organ odločil kot je navedeno v izreku te odločbe.

Pritožbo pritožnikov zoper navedeno prvostopenjsko odločbo je Ministrstvo za notranje zadeve z odločbo št. 213-584/2010/2 (133-02) z dne 7. 6. 2010 zavrnilo.

V tožbi tožnika navajata, da sta upravna organa na obeh stopnjah svojo odločitev ves čas postopka opirala na to, da je drugi tožnik - sin prvega tožnika med postopkom postal polnoleten in da ni izpolnil pogoja enoletnega bivanja. Navajata, da je bila vloga za sprejem v državljanstvo vložena dne 4. 9. 2009. Zaradi kratkega roka, v katerem so bili izpolnjeni pogoji za pridobitev državljanstva B.B. - od 13. 9. 2008, ko je poteklo eno leto odkar je bival v Sloveniji, do 25. 9. 2009, ko je dopolnil 18 let, je prvi tožnik vlogo na upravni organ naslovil preden je poteklo eno leto, odkar je otrok bival v Republiki Sloveniji. Otrok B.B. je bil v Sloveniji neprekinjeno od 13. 9. 2008 dalje, kar je razvidno tudi iz žiga ob vstopu v državo (kopija je bila priložena prošnji), torej so bili vsi pogoji za pridobitev državljanstva za mladoletnega otroka izpolnjeni še pred izdajo odločbe z dne 19. 10. 2009. Tožnik je že v prvi pritožbi z dne 10. 11. 2009 poudaril, da imajo otrokove pravice prednost tudi pred načelom zakonitosti. Upravni organi odločajo v skladu z dejanskim stanjem, ugotovljenem ob izdaji odločbe in po pozitivnih predpisih na dan izdaje odločbe, vendar pa se na to načelo v dani situaciji ni mogoče sklicevati, saj se s tem kršijo tako določbe Ustave RS kot tudi določbe Konvencije Združenih narodov o otrokovih pravicah. Tudi Vrhovno sodišče RS je v svojih sodbah (npr. U 426/93, U 1092/93 in U 996/95) zapisalo, da je pri izdaji odločbe treba upoštevati dejansko stanje pred nastopom polnoletnosti. Zato bi upravni organ moral upoštevati, da je tožnik vložil prošnjo za sprejem v državljanstvo za svojega sina, drugega tožnika, ko je bil le-ta še mladoleten. Poleg tega bi upravni organ, če bi postopek vodil v korist otroka, moral upoštevati, da je bil tudi pogoj enoletnega bivanja izpolnjen 13. 9. 2009, torej še pred izdajo odločbe. Ker tožena stranka v svoji odločbi navaja tudi, da je stališče pritožnikov, da mora organ slediti Konvenciji, pravno zmotno in da Konvencija ne zavezuje držav pogodbenic k naturalizaciji otrok, ki ne izpolnjujejo pogojev predpisanih v posebnem zakonu, tožnika navajata, da je takšno stališče tožene stranke napačno. Konvencija namreč veže vse njene podpisnice, otrokove koristi pa so na podlagi njenih določb glavno vodilo pri vseh vrstah postopkov. Ker tožena stranka navaja tudi, da se vse sodbe, na katere se je tožnik skliceval že v predhodnem postopku, nanašajo na sprejem prosilcev v državljanstvo na podlagi 4. odstavka 40. člena ZDRS v zvezi s 14. členom istega zakona, ki se nanašata na enkratno, izjemno naturalizacijo, tožnika navajata, da je stališče Vrhovnega sodišča RS, ki ga je z navedenimi sodbami skušal prikazati pooblaščenec tožnikov, jasno; namreč da imajo določbe Ustave RS in Konvencije Združenih narodov o otrokovih pravicah, ki jih je tožena stranka kršila v upravnem postopku, prednost pred sklicevanjem na načelo zakonitosti. Tožnika zato sodišču predlagata, da izpodbijano odločbo Upravne enote Kranj odpravi in zadevo vrne temu organu v ponovni postopek. Hkrati predlagata tudi povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da vztraja pri izdani odločbi in ocenjuje, da je le-ta pravilna in zakonita glede na dejansko stanje, ki je razvidno iz dokumentacije v upravnem spisu in glede na navedeno sodišču predlaga, da tožbo tožnikov kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru je predmet presoje odločitev prvostopenjskega organa, s katero je le-ta prošnjo A.A. - sedaj prvotožeče stranke, za sprejem njegovega takrat mladoletnega sina B.B. - sedaj drugotožeče stranke, v državljanstvo Republike Slovenije, zavrnil. Prvotožeča stranka je sprejem v državljanstvo za svojega tedaj mladoletnega sina, sedaj drugotožeče stranke, uveljavljala na podlagi 2. odstavka 14. člena ZDRS. Le-ta določa, da če eden od staršev pridobi državljanstvo Republike Slovenije z naturalizacijo, ga pridobi tudi njegov otrok, ki še ni star 18 let, če ta roditelj za to zaprosi in če otrok živi z njim v Sloveniji neprekinjeno vsaj eno leto pred vložitvijo prošnje ter ima urejen status tujca. Glede na navedeno zakonsko določbo je po presoji sodišča odločitev tožene stranke, kakor tudi prvostopenjskega organa pred njo, pravilna in skladna s podatki v listinah predloženega upravnega spisa. Po določilu 2. odstavka 71. člena ZUS-1 sodišču ni treba navajati razlogov za odločitev, če sledi utemeljitvi upravnega akta in to v sodbi ugotovi. Sodišče ugotavlja, da v obravnavanem primeru lahko sledi utemeljitvi izpodbijanega akta v zvezi tudi z drugostopenjsko odločbo, v kateri drugostopenjski organ dopolnjuje obrazložitev prvostopenjskega akta. Utemeljitev odločitve v izpodbijanem upravnem aktu je tako po mnenju sodišča celovita in pravilna. Iz razlogov, kot jih je pravilno pojasnila že tožena stranka, je neutemeljeno sklicevanje tožnikov na kršitve določb Ustave RS in Konvencije Združenih narodov o otrokovih pravicah. Prav tako se sodišče strinja s stališčem tožene stranke glede izpostavljenih sodb Vrhovnega sodišča RS, da gre v teh sodbah za sprejem v državljanstvo na podlagi 4. odstavka 40. člena v zvezi s 14. členom ZDRS (Uradni list 1/91-1).

Ker je odločitev tožene stranke po presoji sodišča pravilna in zakonita, je sodišče na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10, v nadaljevanju ZUS-1) tožbo tožnikov zavrnilo kot neutemeljeno. Zavrnitev tožbe zajema tudi zavrnitev stroškovnega zahtevka (4. odstavek 25. člena ZUS-1).