Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Dediči tožnika so pravdna stranka od njegove smrti dalje.
Če je na toženi stranki sodeloval kakšen dedič tožika, takšen dedič ne postane straka na tožnikovi strani, ampak še naprej ostane tožena stranka.
Če dediči, ki so postali tožniki, izjavijo, da ne nadaljujejo pravdnega postopka, je takšno njihovo izjavo obravnavati kot umik tožbe in so nasprotni stranki dolžni povrniti pravdne stroške po določilu 158. člena ZPP.
Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.
Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje naložilo I. G. ml. in
I.V., dedičema po pok. I.G. st., da sta dolžna toženi stranki I.V. in M.V. plačati stroške postopka, odmerjene na 127.263,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od dneva izdaje sklepa dalje do plačila.
Zoper sklep sodišča prve stopnje je vložil pritožbo I. G. ml. iz vseh pritožbenih razlogov, navedenih v 1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku, v kateri predlaga, da se izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Bistvo pritožbenih navedb je: - izrek sklepa je nerazumljiv in nasprotuje sam sebi; - višine odmerjenih stroškov se ne da preizkusiti; - odločitev je nepravilno oprta na 154. člen Zakona o pravdnem postopku; - pritožnik ni bil stranka tega postopka. Pribaviti bo zapuščinski spis in se bo ugotovilo, da pritožnik ni nič zahteval od stanovanja, ki je bil predmet te pravde.
Pritožba ni utemeljena.
V tej zadevi je bil tožnik I.G. st.. V pravdi je imel pooblaščenca.
Tožnik je dne 7.11.2003 umrl. Dediča po tožniku sta sin I.G. ml. in hči I.V.. Dediči so univerzalni pravni nasledniki, zato vstopijo v pravdo namesto umrle stranke, po samem zakonu, v trenutku njene smrti. Vstop ni konstitutivnega, ampak deklaratornega značaja. Dediči niso pravdna stranka šele od vstopa, ampak že od smrti zapustnika dalje. V tem primeru sta dediča sin I.G. in hči I.V.. Ker je bila
I.V. že udeležena v tej pravdi na pasivni strani, je namesto umrlega tožnika I.G. st. v pravdo lahko vstopil na njegovi strani le njegov dedič I.G. ml., ki pa je izjavil, da pravde ne nadaljuje. Takšno njegovo izjavo je obravnavati kot umik tožbe. Sodišče prve stopnje je torej napačno odločilo, da se tožbo zavrže, ker bi moralo ugotoviti, da je tožba umaknjena. Ker pa stranke sklepa niso izpodbijale, je postal pravnomočen. Tožena stranka je pravočasno (7. odst. 163. člena ZPP) priglasila stroške postopka, o katerih je odločeno z izpodbijanim sklepom. Za odločitev o stroških postopka v tej zadevi je zato uporabiti določilo 158. člena ZPP, v katerem je določeno, da tožeča stranka (v tem primeru I.G. ml.), ki umakne tožbo, mora povrniti nasprotni stranki (v tem primeru I.V. in M.V.) pravdne stroške, razen če jo je umaknila takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek. Ker je do umika tožbe prišlo, ne da bi toženca izpolnila tožbeni zahtevek, je tožnik I.G. ml. dolžan tožencema I.V. in M. V. povrniti nastale pravdne stroške. Določilo 158. člena ZPP je uporabiti, ker je do umika tožbe prišlo na podlagi izjave I.G. ml., da ne nadaljuje pravde, torej na podlagi njegovega izključnega razpolaganja z zahtevkom. Če takšne izjave ne bi podal, bi se postopek nadaljeval in bi se o stroških postopka odločilo na podlagi drugih določil o stroških postopka, vsebovanih v ZPP. Pritrditi je tako pritožbi, da je sodišče prve stopnje zmotno štelo I. V. za tožečo stranko in ji zato tudi zmotno naložilo plačilo pravdnih stroškov. I.V. je bila ves čas tožena stranka in je tožena stranka ostala tudi po smrti umrlega tožnika - očeta, čeprav je njegova univerzalna pravna naslednica. Ker pa odločitev, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje, ni v škodo pritožinka, pritožnik nima pravnega interesa na izpodbijanju takšne odločitve.
Pritožnik je stranka postopka od smrti očeta dalje, ker je v pravdo vstopil na podlagi zakona, kot dedič. Neutemeljena je zato pritožbena navedba, da pritožnik ni stranka tega pravdnega postopka.
V obrazložitvi je sodišče prve stopnje pojasnilo, da je toženi stranki priznalo naslednje stroške: 7.650,00 SIT takse za odgovor na tožbo, odvetniške stroške za sestavo odgovora na tožbo, prvo pripravljalno vlogo, zastopanje na naroku, izdatke za stranko, potne stroške ter 10% DDV. Na podlagi te obrazložive bi pritožnik lahko preveril pravilnost izračuna priznanih pravdnih stroškov. Na podlagi vrednosti spornega predmeta bi lahko izračunal višino odvetniških točk, znana je vrednost odvetniške točke, znana pa so tudi priznana opravila odvetniku. Neutemeljena je tako pritožbena navedba, da se višine odmerjenih stroškov ne da preizkusiti.
Pritožbene navedbe niso utemeljene. Pritožbo je bilo zato zavrniti in potrditi sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).