Jedro

Iz izpodbijane odločbe in upravnih spisov nesporno izhaja, da ob izdaji izpodbijane odločbe tožeča stranka še ni prestala polovico kazni zapora in da nima kritičnega odnosa do kaznivega dejanja, zato je tožena stranka pravilno zavrnila njeno prošnjo za pogojni odpust.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Komisija za pogojni odpust Ministrstva za pravosodje RS je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožeče stranke za pogojni odpust. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je Komisija na podlagi poročila o poteku prestajanja kazni, ob upoštevanju določil 88. člena Kazenskega zakonika, ugotovila, da tožeča stranka ne izpolnjuje kriterijev za pogojni odpust iz 1. odstavka navedenega člena (ni še prestala polovico kazni) in 5. odstavka istega člena, ker ima nekritičen odnos do storjenega kaznivega dejanja, poleg tega pa še ni bila opravljena obravnava v zvezi z kaznivim dejanjem.

Tožeča stranka v tožbi nasprotuje, v obrazložitvi izpodbijane odločbe navedenemu zaključku, da ima nekritičen odnos do storjenega kaznivega dejanja. Meni namreč, da zakon ne odreja in določa, da bi moral storilec svoje dejanje obžalovati, še bolj absurdno pa je, da se to zahteva od nje, ki kaznivega dejanja ni storila, niti ji to nikoli ni bilo dokazano z neposrednimi dokazi. Poleg tega zakon nikjer izrecno ne določa, da je polovica prestane kazni pogoj za odpust. Navaja še, da je vlogo za pogojni odpust vložila zaradi neprimerne zdravstvene oskrbe in njenega bolezenskega stanja ter starosti. Da še ni bila opravljena obravnava v zvezi s kaznivim dejanjem, pa ni njena krivda. Zato smiselno predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka je v odgovoru na tožbo ponovila navedbe iz izpodbijane odločbe in dodala, da delavci zavoda od obsojencev ne zahtevajo priznanja storitve kaznivega dejanja, vendar pa je dolžnost Zavoda za prestajanje kazni zapora, da pri podeljevanju določenih ugodnosti upošteva obsojenčev odnos do storjenega kaznivega dejanja, kar je v zvezi z morebitnim pogojnim odpustom izrecno določeno v 5. odstavku 88. člena Kazenskega zakonika. V zvezi z nekritičnostjo tožeče stranke do storjenega kaznivega dejanja pa še dodaja, da je s tožečo stranko zavodski psiholog opravil pogovor, na podlagi katerega je zaključil, da tožeča stranka ne prevzema odgovornosti za storjeno kaznivo dejanje, kar izhaja tudi iz besedila vložene tožbe v tem upravnem sporu. Glede na vse navedeno predlaga, da sodišče tožbo, kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je odločba tožene stranke pravilna in zakonita, ima oporo v citiranih materialnih predpisih ter izhaja iz podatkov v upravnih spisih. V obrazložitvi izpodbijane odločbe so podani pravilni razlogi za odločitev. Sodišče zato v celoti sledi njeni obrazložitvi in ponovno ne navaja razlogov za svojo odločitev (2.odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10 – ZUS-1). V zvezi z navedbami v tožbi pa še dodaja: Kazenski zakonik (Uradni list RS, št. 55/08 in 39/09 – KZ-1) v 88. členu, ki govori o pogojnem odpustu, v 1. odstavku določa, da sme biti obsojenec, ki je prestal polovico kazni zapora, odpuščen s prestajanja kazni s pogojem, da do poteka časa, za katerega je izrečena kazen, ne stori novega kaznivega dejanja. V 5. odstavku 88. člena KZ-1 pa so, poleg navedenega pogoja za pogojni odpust iz 1. odstavka, določeni še drugi pogoji, ki jih mora obsojenec izpolnjevati, da je je lahko pogojno odpuščen. Tako je obsojenec lahko pogojno odpuščen, če je mogoče utemeljeno pričakovati, da ne bo ponovil kaznivega dejanja. Pri presoji, ali naj se obsojenec pogojno odpusti, se upoštevajo predvsem povratništvo, morebitni kazenski postopki, ki tečejo zoper obsojenca za kazniva dejanja, storjena pred nastopom kazni zapora, odnos obsojenca do storjenega kaznivega dejanja in oškodovanca, njegovo vedenje med prestajanjem kazni, uspehi pri zdravljenju odvisnosti in pogoji za vključitev v življenje na prostosti.

Iz izpodbijane odločbe in upravnih spisov nesporno izhaja, da najmanj dva od naštetih pogojev, ob izdaji izpodbijane odločbe, nista bila izpolnjena. Tako ob izdaji izpodbijane odločbe dne 14. 6. 2001 tožeča stranka še ni prestala polovico kazni zapora, pač pa bi bil ta pogoj izpolnjen šele konec meseca avgusta 2011 oziroma 1. 9. 2011, ko bi prestala 51,2 % kazni zapora. Iz podatkov tudi izhaja, da tožeča stranka nima kritičnega odnosa do kaznivega dejanja, kar je eden od pogojev, da je lahko obsojenec pogojno odpuščen, določenih v 5. odstavku 88. člena ZK-1. Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen in da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena, zato je tožbo v skladu s 1. odstavkom 63. člena ZUS-1, kot neutemeljeno zavrnilo.