Jedro

Kot dokaz je mogoče obravnavati le takšno izvedensko mnenje, ki ustreza procesnim standardom iz 243 do 254. člena ZPP v luči načel neposrednosti in načela kontradiktornosti. Izvedenskega mnenja iz kazenskega spisa zato mimo volje pravdnih strank ni mogoče šteti za dokaz, do katerega bi se bilo sodišče prve stopnje dolžno dokazno opredeliti.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi ter se izpodbijana sodba razveljavi v delu, ki presega prisojeni znesek v višini 4.358,75 EUR ter glede stroškov postopka. V tem obsegu se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V preostalem delu se pritožba zavrne in se sodba potrdi glede naslednjega: - glede obveznosti tožene stranke, da tožeči plača 4.358,75 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17.9.2003. - Glede ugotovitve, da je podana podlaga tožbenega zahtevka (vmesna sodba).

Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

: V obravnavani zadevi tožeča stranka uveljavlja plačilo zavarovalnine, na podlagi police za nezgodno zavarovanje. Med pravdnima strankama je bilo sporno, ali je duralna arteriovenska malformacija, ki jo je nesporno utrpel tožnik, posledica udarca, ki ga je tožnik dobil 25. septembra 2000 v službenih prostorih. Med strankama je prav tako sporno, kolikšna zavarovalnina tožniku pripada po tabelah tožene stranke, ki so sestavni del zavarovalne police.

Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da je duralna arteriovenska malformacija (v nadaljevanju DAVM) posledica udarca z dne 25.9.2000. Za škodo, ki jo predstavlja navedena zdravstvena sprememba, je v skladu v zavarovalno polico zato tožena stranka tožniku dolžna plačati zavarovalnino. Sodišče je ugotovilo, da je v skladu s tabelo, ki je sestavni del zavarovalne police, podana 40 % invalidnost, ugotovilo pa je tudi, da mora tožena stranka tožniku po zavarovalni polici plačati še za 141 dni boleznine. Skupaj je tako toženi stranki naložilo plačilo 22.253,96 EUR. Temu je prištelo še pripadajoče obresti in pravdne stroške.

Proti sodbi se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka. Sodišču predlaga, naj sodbo spremeni in tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Podrejeno predlaga razveljavitev in ponovno sojenje. Pritožba konkretizirano uveljavlja sklop bistvenih kršitev, ki predstavljajo bistveno kršitev po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP. Na več mestih naj bi bila podana tako imenovana protispisnost. Sodišče naj bi napačno povzemalo obe izvedenski mnenji. Poleg tega pritožba sodišču očita, da se ni opredelilo do izvedenskih mnenj A in B. Ključno vprašanje v obravnavani zadevi je po stališču pritožbe to, ali dokazi in dejstva potrjujejo vzročno zvezo med pritožniku ugotovljeno DAVM in udarcem, ki ga je utrpel 25.9.2000. Prav tako pa je sporna umestitev stanja po operaciji DAVM v posamezne točke po tabeli invalidnosti. Tožnik ni, kot napačno predpostavlja sodišče, poleg DAVM utrpel še dodatno difuzne poškodbe možganov ali epilepsije, temveč gre zato, da tabela invalidnosti obravnavane DAVM ne pozna. Zato je potrebno posledice ugotovljenega stanja po prostem preudarku umestiti v tabelo.

Sodišče napačno povzema izvedeniška mnenja. Nepravilen je tako zaključek sodišča prve stopnje, da je DAVM razmeroma redka bolezen, o kateri še ni vse poznano. Iz izvedenskih mnenj in njihovih dopolnitev ter zaslišanja izvedenca C. izhaja, da je bolezen izjemno redka, zaradi česar ni o njej skoraj nič znanega. Pritožba nato povzema podatke o pogostosti bolezni. Pritožba povzema pisno mnenje izvedenca C. Tam je navedeno: "Še enkrat moram poudariti, da patio fiiziološki mehanizem nastanka DAVM ni jasen oz. znan. Še manj je jasno, ali ima vsak vzrok DAVM (travmatski ali bolezenski, op. a.), ki sem ga navedel, tudi specifičen mehanizem. Zato je popolnoma nesmiselno dokazovati mehanizme za razvoj DAVM, še manj pa ugotavljati vzročnost DAVM s specifičnim mehanizmom (dopolnitev z dne 15.6.2007, stran 3)." Na podlagi navedenih ugotovitev izvedenca je po stališču pritožnika napačen sklep sodišča, da je "tožnik uspel dokazati vzročno zvezo med poškodbo z dne 25.9.2000 ter posledicami, ki jih vtožuje". Pritožba izpostavlja stališče izvedenca C,, da povezovanje DAVM z enim ali drugim mehanizmom nastanka za nazaj ni mogoče. Poškodbeni nastanek DAVM je tako zgolj verjeten. Po mnenju tožene stranke takšne strokovne ugotovitve sodišču ne dajejo zadostne podlage za to, da bi z gotovostjo pripisalo udarcu spornega dne tako izjemno posledico. Če določenega dejstva ni mogoče ugotoviti, pa mora sodišče odločiti po pravilu o dokaznem bremenu. Zgrešen je tudi zaključek sodišča, da tožena stranka ni uspela dokazati, da bi se tožnik kako drugače poškodoval (9. stran sodbe). Tega tožena stranka niti ni zatrjevala. Po njenem mnenju se je med dokaznim postopkom izkazalo, da je nastanek DAVM pri tožniku posledica njegovih osebnih stanj, posebne občutljivosti in genske predispozicije. Dejstva, da bi bil udarec v glavo edini vzrok za nastanek DAVM, ni mogoče dokazati. Sodišče na te navedbe tožene stranke ni odgovorilo, marveč je zgolj navedlo, da je zmotno stališče tožene stranke, češ da obravnavane posledice ni potrebno obravnavati kot naključje. Sodba je v tem delu neobrazložena in je ni mogoče preizkusiti.

Nedopusten naj bi bil tudi poseg sodišča v mnenje izvedenca D.. Gre za stališče na 6. strani mnenja. Sodišče je v obrazložitvi navedbo izvedenca napačno povzelo in navedlo, da izvedenca z zelo majhno stopnjo verjetnosti dopuščata minimalno, teoretično verjetnost nastanka DAVM na drugačen način. Sodišče je samo, brez predhodnega posvetovanja z izvedencem celo poseglo v mnenje ter ocenilo, da je v njem prišlo do pisne napake. Tožena stranka je prepričana, da v tem delu (gre za sklepni del izvedenskega mnenja; opomba pritožbenega sodišča) ni prišlo do pisne napake, temveč je odgovor vsebinsko povezan in koherenten s predhodnimi ugotovitvami o sami pogostosti in pojavnosti bolezni. Dve izvedenski mnenji (izvedenca A in B) ter statistika govorijo v prid netravmatskemu načinu nastanka DAVM.

Sodišče je nepravilno povzelo izvedenska mnenja tudi na obrazložitvi 7. strani sodbe. Sodišče je povzelo, da je iz mnenja izvedenca C izhaja, da je poškodba edini možni oz. začetni dejavnik za razvoj DAVM. Ob tem pa je izpustilo stavek, s katerim izvedenec nadaljuje in se glasi: "Poleg tega pa navedena dejstva kažejo na to, da bi lahko bila že blaga poškodba glave, ki se je bolnik ne spominja oz. ima zanj zanemarljiv pomen, vzrok DAVM". To po stališču pritožbe obenem kaže, da je bil sprožilni vzrok lahko kak drug, starejši in nepomemben udarec v glavo. Dokazni postopek v obravnavani zadevi je pokazal le to, da poškodbe z dne 25.9.2000 ni mogoče izključiti kot možnega vzroka. To pa ne potrjuje nasprotnega sklepa. Sodišče se do določenih dokazov po stališču pritožbe ni opredelilo. Gre predvsem za izvedenski mnenji A in B, ki se nahajata v kazenskem spisu. Tudi onadva sta bila postavljena s strani sodišča. Pritožba nadalje napada tudi odločitev o višini tožbenega zahtevka. Navaja, da se pravila o dokaznem bremenu ter pravilo o prekluziji nanašajo na zatrjevanje in dokazovanje dejstev, ne pa na dokazovanje zatrjevane materialnopravne podlage spora. Zavarovalna polica skupaj s pogoji zavarovanja predstavlja zakon med strankama in predstavlja materialno podlago za odločanje v obravnavani zadevi. Tožena stranka je že v odgovoru na tožbo navedla, da odstotek invalidnosti ni v skladu s tabelo invalidnosti ZAŽ 52/96. V tem smislu izpodbija odločitev sodišča prve stopnje v delu, v katerem to navaja, da je tožena stranka pri ugovoru višini tožbenemu zahtevku prekludirana in da je njen ugovor pavšalen. Sodišče je odločilo brez ustreznega medicinskega znanja. Sploh pa iz dokazov (v dokaznem sklepu je izrecno navedeno izvedensko mnenje izvedenca C. z dodatkom), na podlagi katerih je med drugim sodišče v pravdi odločilo, izhaja, da invalidnost za difuzne poškodbe možganov s klinično evidentiranimi posledicami psihoorganskega sindroma lažje stopnje pri tožniku ni podana. Sodišče je ne glede na navedeno sledilo tožbenemu zahtevku. S strani sodišča imenovani izvedenec je tako potrdil navedbe tožene stranke, da zahtevek ni skladen s tabelo invalidnosti. Potrdil je, da obravnavanega stanja ni mogoče subsumirati pod pravno normo, ki določa odstotek invalidnosti za difuzne poškodbe možganov. Tožena stranka vztraja, da je po zahtevku po višini mogoče ugoditi le glede invalidnosti zaradi stanja po trepanaciji lobanje. Ostali zahtevki pa so ali neizkazani ali pa glede na pogodbene določbe neutemeljeni (izostanek potrebnih preiskav v 24 urah po nezgodi, izključitev seštevanja odstotkov invalidnosti).

Nazadnje pritožba napada tudi odločitev o pravdnih stroških.

Pritožbena je bila vročena tožniku, ki pa nanjo ni odgovoril. Pritožba je delno utemeljena.

Glede podlage tožbenega zahtevka: Pritožbeno sodišče odločitev o podlagi tožbenega zahtevka sprejema. Soglaša z odgovorom sodišča prve stopnje na odločilno vprašanje, ali je DAVM pri tožniku v vzročni zvezi z udarcem z dne 25.9.2000. Ta odgovor je pritrdilen, do njega pa je sodišče prve stopnje prišlo s strokovno pomočjo dveh izvedencev. Pritožbeno sodišče zavrača procesne očitke, ki jih na dokazni postopek naslavlja pritožba. Prav tako pa pritožbeno sodišče zavrača v pritožbi nakazane materialnopravne pomisleke glede adekvatnosti vzročne zveze.

Očitane procesne kršitve v dokaznem postopku niso podane. Izvedenski mnenji, ki jih je bilo sodišče dolžno obravnavati kot dokaz v tej pravdi, sta izvedenski mnenji C. in D.. Ta dva dokaza je bilo sodišče dolžno izvesti v skladu s procesnimi pravili. To najprej pomeni to, da je bilo oba izvedenca dolžno postaviti v skladu s pogoji, ki jih določa ZPP v 243. do 249. čl. To je sodišče storilo in temu pritožba niti ne oporeka. Pritožbeno sodišče navedeno poudarja zgolj zato, ker sta bila edino ta dva izvedenca določena v skladu s tam navedenimi procesnimi garancijami.

Dalje je bilo sodišče dolžno dokaz z izvedencem izvesti v skladu s pravili, ki so določena v 250. do 254. čl. ZPP. Tu navedena pravila je treba razlagati v luči načela neposrednosti (4. čl. ZPP) in načela kontradiktornosti (22. čl. Ustave RS). Tudi tu velja, da takšnim procesnim standardom ustrezata zgolj mnenji C in D. Pri vseh ostalih mnenjih, ki so bila predložena v tej pravdi, ti procesni pogoji niso izpolnjeni. To velja tudi glede mnenj, ki so bila predmet kazenskega postopka (A in B). Res je, da sta bila slednja sodno postavljena, vendar ne v tem postopku, v katerem je dana možnost sodelovanja obema pravdnima strankama. Sedaj že uveljavljeno stališče sodne prakse je, da predpravdnih (s strani stranke naročenih) izvedenskih mnenj ni mogoče šteti za dokaz, marveč gre za strankine trditve, ki so argumentirano podprte s pomočjo strokovnjaka. Zelo podobno velja glede mnenj, ki so bila dokazno izvedena v nekem drugem postopku. Če bi jih sodišče mimo volje strank v tem postopku enostavno prevzelo kot izvedenski mnenji (v smislu dokaza), ju dokazno ocenilo in nanje oprlo svoje dejanske ugotovitve, bi ravnalo v nasprotju z načeli kontradiktornosti in neposrednosti. Seveda to ni ovira, da bi sodišče teh istih izvedencev ob pogojih iz 243. do 249. čl. ZPP ne postavila tudi v tem pravdnem postopku ter nato ta dva dokaza obravnavalo z zagotovitvijo vseh procesnih pravic obema strankama. Vendar se je sodišče prve stopnje odločilo drugače in je postavilo novega izvedenca (C), nato pa še enega, ki niti ni bil potreben, to je D. Takšna odločitev sodišča prve stopnje ni obremenjena z nobeno procesno kršitvijo. Nasprotno, procesna kršitev (predvsem kršitev že omenjenih dveh načel) bi bila podana, če bi sodišče mnenji iz drugega postopka (na katera je tožena stranka opirala svoje trditve) dokazno ocenilo in tako z njimi dokazno konkuriralo izvedenskima mnenjema C in D. Sodišče se do mnenj, ki niso bila predmet obravnave v tem postopku, torej ni bilo dolžno dokazno opredeliti. Opredeliti se mora do ključnih vprašanj, ki jih stranke zatrjujejo. Tožena stranka je ti dve mnenji, kot rečeno, predložila v potrditev svoje trditvene dejanske teze. Sodišče se je do njene teze opredelilo s pomočjo izvedencev, postavljenih v tem postopku, in odgovorilo na odločilna vprašanja. Sodišče prve stopnje tako ni zagrešilo očitane procesne kršitve.

Pritožba sodišču prve stopnje na več mestih očita protispisnost. Tako imenovana protispisnost je eden izmed položajev, ki so našteti v 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP. Pomeni pa, da je podano nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku, in med samimi temi listinami oz. zapisniki. To pomeni, da sodišče v razlogih sodbe trdi, da je v npr. izvedenskem mnenju zapisana trditev, ki v resnici ni zapisana. Ni pa, nasprotno, podana protispisnost, če sodišče izvedensko mnenje dokazno oceni. Prav tako protispisnost ni podana, če sodišče izvedenskega mnenja ne povzame v celoti. Takšno ravnanje je tudi neekonomično in predstavlja predvsem slabo tehniko pisanja sodbe, ki ne ločuje bistva od nebistva.

Protispisnosti tako ni v razlogu sodišča, da je DAVM razmeroma redka bolezen, o kateri še ni vse poznano. Gre za dokazni zaključek sodišča prve stopnje o strokovnem vprašanju, do katerega je sodišče prišlo upoštevaje celotno izvedensko gradivo v tej pravdi.

Druga konkretizacija protispisnosti v pritožbi se nanaša na zadnji odstavek v mnenju dr. Prestorja (6. stran izvedenskega mnenja; list. št. 115 tega pravdnega spisa). Pritožba sodišču očita, da je poseglo v mnenje izvedenca in navedlo, da je v njem podana pisna napaka. Pritožba se s tem ne strinja in vidi v takšnem ravnanju sodišča protispisnost. Pritožbeno sodišče temu ne pritrjuje. Glede v pritožbi izpostavljenega spornega mesta se pritožbeno sodišče strinja z dokazno interpretacijo sodišča prve stopnje. Celo besedilo tega odstavka, predvsem pa celotno besedilo izvedenskega mnenja namreč omogoča zanesljivo razlago besedila, ki jo je podalo sodišče prve stopnje.

Tretji konkretiziran primer, v katerem pritožba vidi protispisnost, pa je ta, da je sodišče prve stopnje izpustilo v obrazložitvi na strani 7 del zapisa izvedenca. Sodišče je povzelo, da iz mnenja C izhaja, da je poškodba edini možni oz. začetni dejavnik za razvoj DAVM, hkrati pa je po navedbi pritožbe izpustilo stavek, s katerim izvedenec nadaljuje in se glasi: "Poleg tega pa navedena dejstva kažejo na to, da bi lahko bila že blaga poškodba glave, ki se je bolnik ne spominja oz. ima zanj zanemarljiv pomen, vzrok DAVM." Rečeno je že bilo, da sodišču ni treba povzemati celotnega besedila izvedenskega mnenja. V očitanem ravnanju sodišča pa tudi ne gre za primer, ko bi izpustitev dela besedila popolnoma predrugačila pomen povzetega dela besedila. V takšnem primeru bi bilo mogoče govoriti o protispisnosti. Iz izpuščenega besedila izhaja le dodatno stališče izvedenca, da tudi lažja poškodba (lažji udarec) lahko povzroči DAVM. To, ali je v konkretnem primeru pri tožniku DAVM povzročil sporni udarec ali pa morda kak drug udarec, ki se ga tožnik niti ne spominja, je bilo v tej pravdi dokazno ocenjeno.

Sklicevanje sodišča na izvedensko mnenje C. (mnenje, njegovo dopolnitev in zapisnik o zaslišanju) je korektno. Protispisnosti, kot je bilo obrazloženo, ni. Sodišče seveda ne povzema celotnega besedila in to tudi ni, kot rečeno, protispisnost. Lahko pa se nato, v luči pritožbenih navedb ter ob preizkusu izvedenskega mnenja in njegove dokazne ocene izkaže, da je ta neprepričljiva. V obravnavani zadevi ne gre za tak primer. Rdeča nit izvedenskega mnenja je zelo jasna in skladna z dokazno oceno. Pomemben je tako npr. zaključek C na 16. strani mnenja (list. št. 63 pravdnega spisa), ko pravi, da sklepa, da se je pri pacientu obsežna in kompleksna DAVM razvila v dveh do treh mesecih po poškodbi glave (25.9.2000) in v tem času postala simptomatska. Na ta način jasno umešča konkretno poškodbo v vzročno zvezo z nastalo škodo. Povsem jasno to ponovi v dopolnitvi izvedenskega mnenja na 3. strani (list. št. 78) ter takšno tezo predhodno tudi jasno obrazloži. Redkost bolezni in posledično dejstvo, da strokovno bolezen še ni povsem raziskana, prepričljivosti dokazne ocene ne ovrže. To, da bolezen strokovno sploh ne bi bila raziskana (kar bi bilo mogoče razbrati iz pritožbenih stališč) pa ne drži. Že površno branje obeh izvedenskih mnenj in sklicevanje na strokovno literaturo takšno stališče takoj ovrže. Že sam izvedenec je kot strokovnjak izhajal iz razpoložljivega (ne pa hipotetičnega) znanja in uspel dati odgovor na vprašanje, od katerega je odvisna rešitev problemov vzročne zveze v obravnavani zadevi. Ta odgovor je jasen in obrazložen. Izvedensko mnenje D takšen odgovor le še dodatno potrjuje. Razvoj AV duralne fistule pri tožniku je z veliko stopnjo verjetnosti posledica poškodbe (glej mnenje D na 5. strani; list. št. 114 pravdnega spisa). Bistvene prvine dokazne ocene so, da do DAVM lahko pride na podlagi poškodbe, lahko pa je ta tudi prirojena. V primeru, da je prirojena, se ta pokaže v mlajših letih. Ker se je pri tožniku pojavila v 47. letu, je ta po strokovnem mnenju obeh izvedencev, ki ga sodišče sprejema, posledica travmatskega dogodka. Tak dogodek je bil sporen udarec. Ker se je simptomatika časovno ujemala s tem udarcem, je sodišče s stopnjo prepričanja ugotovilo, da je vzročna zveza podana. Takšno prepričanje pa po preizkusu dokazne ocene in pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja deli tudi pritožbeno sodišče. V zvezi s podlago tožbenega zahtevka tako niso podane ne očitane procesne kršitve, pravilno pa je bilo ugotovljeno tudi dejansko stanje. Zgolj nakazani pomisleki o tem, da je posledica, kakor se je odrazila pri tožniku, neadekvatna posledica, pa tudi niso na mestu. Udarec takšne intenzitete, ki pri žrtvi spodnese ravnotežje in povzroči krvavenje iz ušesa, lahko povzroči razne (celo hujše) škodne posledice. Pomislek o neadekvatnosti zato ni utemeljen.

Glede višine tožbenega zahtevka: Pritožba utemeljeno opozarja, da duralna arteriovenska malfunkcija ne predstavlja samostojnega, nominatno določenega zavarovalnega primera v tabelah za določanje odstotka trajne izgube zavarovančeve splošne delovne sposobnosti zaradi nezgode. Škodo, ki jo je utrpel tožnik, in je opisana z navedenim medicinskim izrazom, je treba subsumirati pod enega izmed primerov v navedeni tabeli. Tožnik ponuja svojo tezo o pravilni subsumpciji v tožbi. Tožena stranka se je takšni subsumpciji upirala. Res da je to storila pavšalno, a najmanj kar je, to pomeni, da se s tožnikom ne strinja. To pa sodišču nalaga, da opravi materialnopravno subsumpcijo konkretne škode pod enega izmed pogodbeno določenih abstraktnih primerov. Sodišče prve stopnje takšne materialnopravne subsumpcije ni opravilo, marveč je štelo, da je ta neprerekana. Takšno stališče je napačno in onemogoča preizkus pravilnosti odločitve. Pritožbeno sodišče nima ustreznega strokovnega znanja, da bi takšno odločitev lahko preizkusilo. Ima pa takšno strokovno znanje izvedenec, ki je glede strokovnih vidikov navedene subsumpcije tudi podal svoje mnenje. To je mnenje C. z dne 27.3.2008 (list. št. 130). Tega mnenja, ki ga je sodišče povzelo v dokazni sklep, pri sami odločitvi ni upoštevalo in se do njega ni opredelilo. Sodišče prve stopnje torej zaradi napačnega pravnega izhodišča, ni opravilo materialnopravne subsumpcije, marveč je napravilo neposredno kar pravni sklep. To pa pomeni, da tudi ni razlogov o odločilnih dejstvih, ki bi omogočili preizkus pravilnosti odločitve o višini prisojene zavarovalnine.

To pa se ne nanaša na vprašanje boleznine. Gre za ločeno vprašanje, ki je odvisno od tega, koliko dni je bil tožnik v bolniškem staležu. Bil je 148 dni in ker je doslej prejel zavarovalnino za 7 dni, mu pripada še boleznina za nadaljnjih 141 dni. Skupni znesek boleznine, ki ga tožena stranka tožniku še dolguje, je 1.802,30 EUR. Ta del odločitve ni obremenjen z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka in jo je sodišče druge stopnje potrdilo. Prav tako potrdilo pa je tudi tisti del višine, ki ustreza 5 % invalidnosti. Tolikšen odstotek invalidnosti namreč tožena stranka v pritožbi izrecno priznava. Znesek, ki ustreza takšnemu odstotku invalidnosti je 5.000 DEM ali v današnji valuti 2.556,45 EUR. Pritožbeno sodišče je zato odločitev glede višine potrdilo do prisojenega zneska v višini 4.358,75 EUR.

Povzetek odločitve pritožbenega sodišča in zakonsko pooblastilo zanjo: Odločitev o podlagi tožbenega zahtevka je pravilna. Pritožba zoper ta del je neutemeljena, podani pa niso razlogi, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti. Takšno odločitev je zato pritožbeno sodišče v skladu s 353. čl. ZPP potrdilo. Potrditve odločitve o podlagi tožbenega zahtevka ima lastnost vmesne sodbe (315. čl. ZPP).

Pritožbeno sodišče je nadalje potrdilo tudi odločitev o plačilu 4.358,75 EUR. Tako je storilo, ker tožena stranka v pritožbi priznava 5 % invalidnost in ustrezen tožbeni zahtevek po višini (gre za znesek 2.556,45 EUR), preostali del pa je pravno in dejansko neoporečen (znesek boleznine v višini 1.802,30 EUR). Pooblastilo za takšno odločitev je podana v 353. čl. ZPP.

V preostalem delu pa sodbe sodišča prve stopnje (glede nadaljnje višine tožbenega zahtevka) ni mogoče preizkusiti, ta višina pa je obenem sporna. Podana je bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, kar je pritožbenemu sodišču narekovalo, da sodbo v tem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje (1. odst. 354. čl. ZPP). V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje opisano pomanjkljivost odpraviti.

Posledica razveljavitve odločitve o glavni stvari, je povzročila tudi razveljavitev odločitve o stroških postopka. O stroških postopka bo sodišče namreč odločilo lahko šele s končno odločbo (primerjaj 4. odst. 163. čl. ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka je pridržana za končno odločbo v skladu s 3. odst. 165. čl. ZPP.

(1) Zakon o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007), ki se na podlagi 2. odst. 130. čl. Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 45/2008) še uporablja v tem pritožbenem postopku.