Jedro

Izpodbijani sklep ni obrazložen tako, da bi bilo odločitev tožene stranke mogoče preizkusiti, te pomanjkljivosti pa ni odpravila niti odločba drugostopenjskega organa. Tožena stranka je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa navedla zgolj, da je z vpogledom v podatke FURS ugotovila, da tožeča stranka na dan oddaje vloge ni imela predloženih vse obračunov davčnih odtegljajev za dohodke iz delovnega razmerja za obdobje zadnjih petih let od dne oddaje vloge, ne da bi pojasnila za katere delavce je uveljavljala pravico do povračila izplačanih nadomestil plač za začasno čakanje na delo, predvsem pa ni pojasnila kateri so bili tisti obračuni davčnih odtegljajev, ki jih po podatkih FURS tožeča stranka ni oddala in ki so bili razlog za izdajo izpodbijanega sklepa.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, izpodbijani sklep Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje, št. 11065-20681/2020-2 z dne 25. 4. 2020, se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Tožeča stranka je na podlagi Zakona o interventnih ukrepih za zajezitev epidemije COVID-19 in omilitev njenih posledic za državljane in gospodarstvo (Uradni list RS, št. 49/2020, v nadaljevanju ZIUZEOP) z vlogo z dne 16. 4. 2020 pri Zavodu Republike Slovenije za zaposlovanje (v nadaljevanju tožena stranka ali Zavod) uveljavljala pravico do povračila izplačanih nadomestil plač delavcem na začasnem čakanju na delo. Zavod je vlogo tožeče stranke s sklepom, št. 11065-20681/2020-2 z dne 25. 4. 2020 (v nadaljevanju izpodbijani sklep), zavrnil. V obrazložitvi svoje odločitve je pojasnil, da je na podlagi vpogleda v podatke Finančne uprave Republike Slovenije (v nadaljevanju FURS) dne 24. 4. 2020 ugotovil, da tožeča stranka na dan vložitve vloge ni imela predloženih vseh obračunov davčnih odtegljajev za dohodke iz delovnega razmerja za obdobje zadnjih petih let. 2. Tožeča stranka je zoper odločitev tožene stranke vložila pritožbo, ki pa jo je Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti (v nadaljevanju drugostopenjski organ) zavrnilo. V obrazložitvi citira določbe 22. in 29. člena ZIUZEOP. Navaja, da iz uradnih evidenc FURS izhaja, da tožeča stranka do dne vložitve vloge, to je do dne 16. 4. 2020, pristojnemu organu ni predložila vseh obračunov davčnih odtegljajev za dohodke iz delovnega razmerja, nato pa citira še določbe 253. in 353. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2). Pojasnjuje, da je prvostopenjski organ pri odločanju vezan na podatke uradnih evidenc FURS, saj ni pristojen za sprejem obračuna davkov in prispevkov. Ker gre za podatke iz uradnih evidenc FURS, drugostopenjski organ ne more dvomiti v njihovo verodostojnost, četudi je tožeča stranka pritožbi priložila izpis e-davkov, iz katerega izhaja, da je predložila vse obračune, ima pa tožeča stranka možnost predlagati obnovo predmetnega postopka, kolikor bo uspela urediti podatke pri pristojnem finančnem organu.

3. Tožeča stranka je zoper izpodbijani sklep vložila tožbo pri Delovnem in socialnem sodišču v Ljubljani, ki se je s sklepom, št. II Ps 774/2020 z dne 30. 9. 2020, izreklo za stvarno nepristojno ter zadevo odstopilo tukajšnjemu sodišču v pristojno odločanje.

4. Tožeča stranka vlaga tožbo iz vseh tožbenih razlogov. Uvodoma povzema potek postopka ter vsebino izpodbijanega sklepa in drugostopenjske odločbe. Pojasnjuje, da je že v pritožbi zoper izpodbijani sklep navedla, da ima od ustanovitve dalje oddane vse predpisane obračune davčnih odtegljajev in plačane vse obveznosti. V sodni register se je vpisala 18. 12. 2015, prva obveznost izplačila plač pa je nastala za mesec maj 2016. Od takrat dalje redno oddaja REK obrazce in plačuje obveznosti. Po tem, ko je zoper izpodbijani sklep vložila pritožbo, je dne 15. 5. 2020 vložila še dodatek k pritožbi, kateremu je priložila potrdilo FURS, št. DT 42900-44207/2020-1 z dne 15. 5. 2020, iz katerega izhaja, da ima do tega dne plačane vse evidentirane davke in druge obvezne dajatve. Odločitev tožene stranke zato ni pravilna, saj njene navedbe ne držijo. Ker pri svoji odločitvi ni upoštevala potrdila FURS, je s tem kršila materialno pravo, prav tako je nepravilno ugotovila dejansko stanje, saj je napačno štela, da tožeča stranka ni imela izpolnjenih vseh obveznosti. Izpodbijana odločba se opira na razloge, ki jih ni mogoče preizkusiti, kar je bistvena kršitev določb postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Tožeča stranka na podlagi vsega navedenega sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep odpravi ter zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje.

5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri svoji odločitvi in razlogih zanjo. Citira določbo 1. alineje drugega odstavka 29. člena ZIUZEOP ter navaja, da je tožeča stranka vlogo za povračilo izplačanih nadomestil plač vložila dne 16. 4. 2020, s predloženimi dokazili pa ne izkazuje, da bi na ta dan imela poravnane davčne obveznosti, pač pa da je imela obveznosti poravnane na dan 15. 5. 2020. K točki I izreka:

6. Tožba je utemeljena.

7. Materialne pogoje za uveljavitev pravice do povračila nadomestila plač za delavce na začasnem čakanju na delo določa ZIUZEOP v 1. alineji drugega odstavka 29. člena. Po tej določbi pravice do povračila izplačanih nadomestil plač ne more uveljavljati delodajalec, ki ne izpolnjuje obveznih dajatev in drugih denarnih nedavčnih obveznosti v skladu z zakonom, ki ureja finančno upravo, ki jih pobira davčni organ, ter če ima neplačane zapadle obveznosti na dan vložitve vloge. Šteje se, da delodajalec ne izpolnjuje obveznosti iz te alineje tudi, če na dan oddaje vloge ni imel predloženih vseh obračunov davčnih odtegljajev za dohodke iz delovnega razmerja za obdobje zadnjih 5 let do dneva oddaje vloge.

8. V predmetni zadevi je sporno, ali je tožeča stranka na dan oddaje vloge dne 16. 4. 2020, s katero je uveljavljala pravico do vračila izplačanih nadomestil plač delavcem na začasnem čakanju na delo, imela predložene vse obračune davčnih odtegljajev za dohodke iz delovnega razmerja za obdobje zadnjih petih let. Tožena stranka v izpodbijanem sklepu in drugostopenjski odločbi namreč navaja, da je z vpogledom v evidenco FURS dne 24. 4. 2020 ugotovila, da tožeča stranka na dan oddaje vloge ni imela predloženih vseh teh obračunov, medtem ko tožeča stranka tej ugotovitvi ugovarja ter z izpisom iz e-davkov in s potrdilom FURS z dne 15. 5. 2020 dokazuje, da je imela na dan oddaje vloge oddane vse obračune davčnih odtegljajev za dohodke iz delovnega razmerja ter da je na dan 15. 5. 2015 imela plačane vse do tega dne evidentirane davke in druge obvezne dajatve, ki jim je potekel rok plačila.

9. Sodišče ugotavlja, da izpodbijani sklep ni obrazložen tako, da bi bilo odločitev tožene stranke mogoče preizkusiti, te pomanjkljivosti pa ni odpravila niti odločba drugostopenjskega organa. Po določbi 214. člena ZUP mora obrazložitev upravne odločbe obsegati: razložitev zahtevkov strank in njihove navedbe o dejstvih; ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na katere je le-to oprto; razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov; navedbo določb predpisov, na katere se opira odločba; razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo; in razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku strank. Če obrazložitev odločbe ne sledi tej zakonski določbi, je ni mogoče preizkusiti, kar je bistvena kršitev določb upravnega postopka (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP). Sodišče ugotavlja, da je tožena stranka v obrazložitvi izpodbijanega sklepa zgolj navedla, da je z vpogledom v podatke FURS na dan 24. 4. 2020 ugotovila, da tožeča stranka na dan oddaje vloge ni imela predloženih vse obračunov davčnih odtegljajev za dohodke iz delovnega razmerja za obdobje zadnjih petih let od dne oddaje vloge, ne da bi pojasnila za katere (oziroma za koliko) delavce je uveljavljala pravico do povračila izplačanih nadomestil plač za začasno čakanje na delo, predvsem pa ni pojasnila kateri so bili tisti obračuni davčnih odtegljajev, ki jih po podatkih FURS tožeča stranka ni oddala in ki so bili razlog za izdajo izpodbijanega sklepa. Prvostopenjski organ v izpodbijanem sklepu tudi ni navedel materialne podlage za svojo odločitev, medtem ko je drugostopenjski organ zgolj citiral določbe 22. in 29. člena ZIUZEOP ter 253. in 353. člena ZDavP-2. Prepis zakonskega teksta, ne da bi bilo pojasnjeno, kako so se določbe zakona uporabile glede na dejansko stanje konkretne zadeve, pa še ne pojasnjuje sprejete odločitve, saj ni mogoče preizkusiti, ali je bilo v zadevi pravilno uporabljeno materialno pravo, na katero se opisa odločitev. Zaradi vseh opisanih pomanjkljivosti obrazložitve izpodbijanega sklepa in drugostopenjskega odločbe odločitve tožene stranke ni mogoče preizkusiti.

10. Drugostopenjski organ je v obrazložitvi svoje odločitve še navedel, da ne more dvomiti v verodostojnost podatkov, ki se nahajajo v uradnih evidencah finančnega organa ter da za ugotovitev o neizpolnjevanju zakonskega pogoja iz 2. alineje prvega odstavka 29. člena ZIUZEOP zadostujejo podatki FURS. Sodišče s takim stališčem tožene stranke ne more soglašati, saj je tožeča stranka v pritožbenem postopku pritožbi priložila izpis e-davkov, s katerim je dokazovala, da je predložila vse obračune, in potrdilo FURS, s katerim je izkazovala, da ima do dne 15. 5. 2020 poravnane vse evidentirane davke in druge obvezne dajatve, ki jim je potekel rok plačila. Tožena stranka bi morala nasprotje med podatki, ki jih je pridobila iz uradnih evidenc in dokazi, ki jih je predložila tožeča stranka raziskati, predlagane dokaze izvesti, jih oceniti in se do njih opredeliti, oziroma povedano drugače, bi morala ob spoštovanju načela kontradiktornosti (9. člen v zvezi s 4. členom ZUP) pravilno ugotoviti za zadevo relevantno dejansko stanje, in to brez vnaprejšnje dokazne ocene predlaganih dokazov. Sodišče ob tem pojasnjuje, da predlaganih dokazov ni treba izvesti le, če so nepotrebni (ker je dejstvo že dokazano), nerelevantni (ker dejstvo, ki naj bi ga dokazovali, za odločitev ni pravno odločilno) ali neprimerni za ugotovitev določenega dejstva, zavrnitev dokaznega predloga pa mora biti obrazložena, saj je sicer stranki kršena ustavna pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS. V predmetni zadevi pa tožena stranka razlogov, zakaj ni izvedla dokazov, ki jih je predlagala tožeča stranka in zakaj se do teh dokazov ni opredelila, ni pojasnila (nepopolna obrazložitev), z zaključkom, da bo lahko tožeča stranka, kolikor bo uspela urediti podatke pri pristojnem finančnem uradu, predlagala obnovo postopka in da ti dokazi v predmetnem postopku niso relevantni, saj da je vezana le na podatke FURS, pa je do predlaganih dokazov tudi sprejela vnaprejšnjo dokazno oceno.

11. Ob upoštevanju vsega doslej navedenega je sodišče na podlagi 2. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) izpodbijani sklep odpravilo ter zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje. V ponovljenem postopku bo morala tožena stranka ob spoštovanju načela kontradiktornosti (kot je pojasnjeno v prejšnji točki te obrazložitve) pravilno ugotoviti za zadevo relevantno dejansko stanje, to je, ali je tožeča stranka na dan oddaje vloge za uveljavljanje pravice do povračila izplačanih nadomestil plač delavcem na začasnem čakanju na delo, imela predložene vse obračune davčnih odtegljajev za dohodke iz delovnega razmerja za obdobje zadnjih petih let. Pri tem bo morala raziskati in pojasniti razlike med podatki, ki jih je pridobila ter podatki, ki jih je v postopku predložila tožeča stranka (izpisi e-davkov in potrdilo FURS), nato pa v zadevi ponovno odločiti in svojo odločitev obrazložiti tako, da jo bo mogoče preizkusiti.

12. Sodišče je odločitev sprejelo brez izvedbe glavne obravnave, saj je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta in upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi in ta upravni akt odpraviti, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom (1. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

K točki II izreka:

13. Ker je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani upravni akt odpravilo, je po določbi 3. odstavka 25. člena ZUS-1 tožeča stranka upravičena do povračila stroškov postopka. Te stroške je sodišče, skladno z določbo 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, odmerilo v pavšalnem znesku 347,70 EUR (285,00 EUR in 22 % DDV), glede na to, da je bila zadeva rešena brez izvedbe glavne obravnave, tožečo stranko pa je zastopala odvetnica.