Jedro

Če je davčni zavezanec pravočasno oddal davčno napoved, mu ni dopustno povečevati davka zaradi zamude.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Republiške uprave za družbene prihodke z dne 6.1.1992.

Obrazložitev

Z odločbo z dne 24.9.1990 je občinska uprava za družbene prihodke tožniku odmerila davek iz gospodarske dejavnosti za leto 1989 v znesku 256.711,10 takratnih dinarjev oziroma celotne družbene obveznosti v znesku 521.405 dinarjev. V zapisniku z dne 14.9.1990, ki je podlaga odločbi prvostopnega organa z dne 24.9.1990, je ugotovljeno, da tožnik ni izstavil računa za prodajo 25 kosov pisalnih miz v vrednosti 300.000 dinarjev. Izstavil je le bremepis, ki pa ga ni vknjižil v knjigo prometa. Posledica tega je bil prenizko naveden prihodek. Tožnik je v zalogi popisal računalnik IBM, vendar v davčni napovedi ni znižal zneska surovin, zaradi česar je bila ta pozneje znižana za 450.000 dinarjev. Prvostni organ je ugotovil, da tožnik ni pravilno vodil poslovnih knjig.

V pritožbi z dne 29.10.1990 je tožnik grajal takšno odločitev in navajal, da je prvostopni upravni organ prištel k dohodku bremepis, ki ne pomeni njegovega prometa. Blago kupljeno pred začetkom dejavnosti tožnika je bilo zamenjano za drugo blago. Njegova pripomba v zvezi s tem ni bila upoštevana. Zato ni točno, da niso bile v redu vodene poslovne knjige. Nepravilno je bilo tudi odločeno v zvezi z računalnikom, ker je davčni organ od stroškov za surovine odštel znesek 450.000 dinarjev. Računalnik je tožnikova osebna stvar in ni povezana z dejavnostjo. Tožnik ima potrdilo o pravočasno vloženi napovedi, zato ni prišel v zamudo in v zvezi s tem ne more trpeti nobenih posledic.

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo pritožbo zavrnila. Ugotovila je, da tožnik za 25 kosov pisalnih miz ni izstavil računa za znesek 300.000 dinarjev. To bi moral storiti glede na določbo 19. člena zakona o davkih občanov in 13. člena pravilnika o vodenju poslovnih knjig. Dne 15.12.1989 je izstavil bremepis, ki pa ga ni vknjižil v knjigo prometa in ga tudi ni izkazal v davčni napovedi. Bremepis je tožnik podpisal z izmenom organizacije. Tožnik torej ni v redu vodil poslovnih knjig, zato nima pravice do olajšave po 1. odstavku 25. člena odloka o davkih občanov občine. V 1. točki 1. odstavka 84. člena zakona o davkih občanov je določeno, kaj se šteje med materialne stroške. Računalnik IBM v vrednosti 400.000 dinarjev ima tožnik v zalogi. Tega zneska zato ni mogoče šteti med stroške porabljenega materiala. Davčno napoved je tožnik oddal 2.2.1990, torej prepozno. Zato je bilo zaradi zamude utemeljeno odmerjeno povišanje davka za 10%.

V tožbi je tožnik navajal, da je davčno napoved vložil pravočasno, kar potrjuje vsebina fotokopije potrdila PTT . V zvezi z računalnikom je tožnik navajal, da je bil nabavljen z zamenjavo blaga, ki je bilo njegova last pred začetkom izvajanja dejavnosti. Gre za zasebno lastnino. Predlagal je, da tožena stranka razveljavi odločbo o odmeri davkov in zniža odmerjeni dohodek za zasebno zalogo, ki ni predmet poslovanja. Zniža naj tudi ugotovljeni dohodek za kazen zaradi nepravočasno oddane napovedi ter tako odmeri novo dohodnino. Predlagal je tudi, da sodišče ugotovi, da je napovedal davek v skladu s predpisi.

V odgovoru na tožbo je tožena stranka predlagala zavrnitev tožbe. V zvezi z nepravočasnostjo davčne napovedi je navajala, da je po poizvedbah prvostopnega organa na PTT bilo ugotovljeno, da se kopija potrdila PTT, na katerega se sklicuje zavezanec, nanaša na kuverto, v kateri je prispela davčna napoved. Poštna žiga na potrdilu PTT in kuverti nista identična, na kuverti tudi ni frankirane nalepke "R", ki bi označevala priporočeno pošiljko in bila istovetna z oznako na potrdilu PTT.

Tožba je utemeljena.

V zakonu o davkih občanov (ZDO - Uradni list SRS, št. 36/88, 8/89 ter noveli št. 48/90 in RS 8/91, ki pa ju ni uporabiti v tem sporu) katerega določbe so pomembe za odločitev v tem upravnem sporu, je v 2. odstavku 185. člena določen 31. januar kot skrajni rok za vložitev davčne napovedi. Če zavezanec, ki je dolžan vložiti napoved za odmero davka, te ne vloži v roku, ki je določen v javnem pozivu oziroma v roku, določenem v tem zakonu, mora na račun povečanega davka plačati 10 % od odmerjenega zneska (1. odstavek 187. člena navedenega zakona). Tožnik je k tožbi priložil fotokopijo potrdila o prejemu poštne pošiljke, fotokopija iste listine pa je tudi v upravnih spisih, iz katere izhaja, da je bila poštna pošiljka za skupščino občino oddana priporočeno na pošto 31.1.1991. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je bilo ugotovljeno, da se kopija potrdila PTT, na katerega se sklicuje tožnik, nanaša na kuverto, v kateri je prispela davčna napoved. To pomeni, da priznava da tožnik ima potrdilo o tem, da je bila poštna pošiljka oddana pravočasno. Če bi tožena stranka trdila, da poštna pošiljka ni bila oddana pravočasno, bi morala to okoliščino dokazati. Tožena stranka tega ni dokazala, zato je šteti, da je tožnik pravočasno oddal davčno napoved. Že zato je moralo sodišče izpodbijano odločbo odpraviti, saj je bilo v prvostopni odločbi odmerjenih tožniku 10% več davka zaradi prepozno vložene napovedi.

Drugih tožbenih ugovor tožnika ni mogoče sprejeti.

Po prvi alinei 1. odstavka 83. člena zakona o davkih občanov pomenijo celotni prihodek od dejavnosti, prihodki obratovalnice, ki sestojijo med drugim tudi iz skupnega zneska plačila za prodane proizvode in storitve v koledarskem letu, v katerega je vključen davek od prometa proizvodov in storitev. Za 25 kosov pisalnih miz iz hrasta v skupni vrednosti 300.000 takratnih dinarjev je tožnik izstavil bremepis z dne 15.12.1989. Glede na račun navedenega podjetja z dne 12.12.1989, ki se nanaša na računalnik IBM, bi moral tožnik po določbi 19. člena navedenega zakona in 13. členu pravilnika o vodenju poslovnih knjig (Uradni list SRS, št. 89/83, 1/84) te listine upoštevati in jih vnesti v poslovne knjige. Tega tožnik ni storil. Tožnik bi moral prodajo 25 kosov pisalnih miz vknjižiti v knjigo prometa in ga izkazati v davčni napovedi. Tega ni storil, pri tem je pomembno, da je na bremepisu navedel, da ga izdaja agencija, iz česar tožena stranka pravilno sklepa, da to tudi potrjuje promet iz gospodarske dejavnosti. Tožena stranka je tako pravilno sklepala, da bi moral tožnik upoštevati tudi prodajo 25 kosov pisalnih miz, ker tega ni storil, je nepravilno vodil poslovne knjige.

V prilogah k davčni napovedi z dne 30.1.1990 je tudi inventurni popis B, v katerem je v zalogi lastnega materiala naveden računalnik IBM s sestavinami. Zakon o davkih občanov v 84. členu določa, da so materialni stroški tisti, ki so bili nujno potrebni za ustvaritev celotnega prihodka. Tožena stranka pravilno sklepa, da pri navedenem računalniku ni mogoče govoriti o materialnih stroških, ki bi jih bilo moč upoštevati po navedeni določbi zakona. Ker je tožnik računalnik evidentiral kot zalogo, tega zneska ni mogoče priznati med porabljeni material v letu 1989. Sodišče je po obrazloženem na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, v zvezi z navedeno določbo ustavnega zakona, moralo tožbi ugoditi in izpodbijano odločbo odpraviti.