Up-248/97

11. 4. 2000

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki jo zastopa B. B., odvetnik v Z. na seji senata dne 11. aprila 2000

s k l e n i l o :

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 2/97 z dne 13. 5. 1997 v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Pdp 383/95 z dne 25. 9. 1996 se ne sprejme.

O b r a z l o ž i t e v

1.Pritožnica izpodbija sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča, po kateri pri podpisu izjave o prenehanju njenega delovnega razmerja ni šlo za pravno upoštevane napake volje.

Posredno izpodbija tudi sodbo Vrhovnega sodišča, s katero je bila revizija kot neutemeljena zavrnjena. Poudarja, da bi bilo treba pri ocenjevanju veljavnosti sporne izjave upoštevati, da je nedopustna grožnja direktorja javnega podjetja povzročila pri njej strah, oziroma takšno psihično stanje, da je izjavo podala zoper svojo voljo. Zatrjuje kršitev varstva človekove osebnosti in dostojanstva po 21. členu Ustave, ker naj bi sodišče grožnjo zoper pritožnico nesporno ugotovilo, vendar pa jo nepravilno opredelilo kot dopustno, saj izsiljevanje izjav, sledeč navedenemu 21. členu, ni dopustno. Ustavnemu sodišču predlaga, naj razveljavi sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča in zadevo vrne v ponovno sojenje.

2.Ustavna pritožba ni pravno sredstvo v sistemu rednih in izrednih pravnih sredstev, ampak je poseben institut za presojo posamičnih aktov zaradi varstva človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Zato Ustavno sodišče ne preverja meritorne odločitve oziroma dokazne ocene organa, ki je izdal posamični akt.

Ugotavlja le, ali ni morda v postopku odločanja o pravicah in obveznostih posameznika prišlo do ustavno nedopustnega posega v človekove pravice in temeljne svoboščine. Dejansko stanje, ki ga Ustavno sodišče lahko ugotavlja, ni dejansko stanje, ki je bilo podlaga za odločitev sodišča o pritožničinem prenehanju delovnega razmerja, ampak samo dejansko stanje zatrjevanih kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Ustavno sodišče na podlagi ustavne pritožbe torej ne more presojati pravilnosti dokazne ocene sodišč in pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja, pač pa lahko presoja, ali je bila v zvezi z izvedbo dokaznega postopka spoštovana ustavna zahteva po enakopravnem položaju obeh strank in ali je bila zagotovljena pravica stranke, da se v postopku izjavi glede dejanskih ter pravnih vprašanj, predlaga dokaze, se opredeli do dokaznih predlogov nasprotne stranke ter do rezultatov dokazovanja.

Okoliščin, ki bi izkazovale kršitev teh ustavnih zahtev, pritožnica ni izkazala.

3.Pritožnica v svoji vlogi zatrjuje kršitev pravice do varstva človekove osebnosti in dostojanstva, zlasti kolikor 21. člen Ustave prepoveduje izsiljevanje izjav. Trditvi, da naj bi to kršitev storilo Višje delovno in socialno sodišče z izpodbijano sodbo, ni mogoče slediti. Sodišče je v svoji sodbi le obravnavalo tožničin zahtevek in pri tem ugotovilo drugačno dejansko stanje, kot ga je zatrjevala pritožnica. Sodišče bi lahko kršilo pritožničine pravice, če bi samo neposredno ravnalo v nasprotju z že navedenim 21. členom. S tem, da je sodišče izdalo sodbo o vloženem zahtevku, pa je uresničevalo le svojo sodno oblast v skladu z zakonsko določeno pristojnostjo sodišča. Zgolj pritožničino nestrinjanje z odločitvijo sodišča ne zadostuje za ugotovitev kršitve katere od človekovih pravic ali svoboščin.

4.Ker glede na navedeno očitno ne gre za kršitev zatrjevane človekove pravice, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo.

5.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi določbe prve alinee drugega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - ZUstS) v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko.

Predsedica senata

Milojka Modrijan