Jedro

Parkirišče ob balinišču ni športni objekt, saj ni namenjeno izvajanju balinskega športa, niti pripravam nanj. Z njim je omogočen le bolj udoben dostop.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom o delu predloga, ki se nanaša na parcelo 880/31, k. o. 000,1 odločalo drugič. Tokrat je, drugače kot prvič, ugotovilo, da parcela predstavlja pripadajoče zemljišče in s tem splošni skupni del v solastnini vsakokratnih etažnih lastnikov stavbe z ID znakom 000-1057 na naslovu X.

2.Zoper odločitev se pritožuje nasprotna udeleženka.

Nasprotuje ugotovitvi, da parcela 880/31 predstavlja pripadajoče zemljišče stavbe X. Opozarja na mnenje izvedenke, da je bila (tudi) ta parcela z zazidalnim načrtom namenjena ureditvi zelenice in počivališča s klopco za potrebe skupne rabe najmanj dveh samskih domov. Parkirišče ob izgradnji (niti kasneje) ni bilo načrtovano, čeprav se je parcela v neki točki nasula z gramozom in se začela uporabljati kot parkirišče. V času družbene lastnine je bila izvedena tudi gradnja balinišča. Glede na njegovo lego izvedenka na podlagi ogleda ni mogla izključiti, da je bilo parkirišče tudi v rabi balinišča kot dostop, dovoz in parkirišče. Tudi tega, da gre pri parkirišču za individualno pripadajoče zemljišče k obravnavani stavbi, ni mogla zanesljivo ugotoviti. V zvezi z dokazno oceno izvedenih dokazov navaja, da je sodišče spregledalo, da raba po 25. 7. 1997 za odločitev ni relevantna. Na izpovedbo priče A. A. in B. B. se zato ne bi smelo sklicevati. Prevelika teža je bila dana izpovedbi C. C., ki je povedal, da so stanovalci naročili pesek šele po letu 1995 in le enkrat letno, čistilne akcije pa potekajo od leta 2000. Da je šlo pri tem le za udarniške akcije, izhaja tudi iz izpovedbe D. D. Ta je povedal, da so tu parkirali tudi uporabniki balinišča. Res je povedal tudi to, da te ljudi preganjajo, a se da razumeti, da je do tega prihajalo šele po 25. 7. 1997. Sodišču očita tudi izostanek dokazne ocene in v nadaljevanju podaja svoje videnje razmer glede parkirišča v času družbene lastnine in ugotovitve na ogledu glede stanja na njem. Meni, da raba pred letom 1997 ni izkazana, poleg tega pa ta kriterij ne zadostuje za opredelitev, da gre za pripadajoče zemljišče.

V nadaljevanju kot bistveno navaja še to, da je sporna parcela nastala z delitvijo parcele 880/1, ta pa je bila (skupaj z drugimi parcelami) s sklepom o določitvi športnih objektov občinskega pomena v Mestni občini Ljubljana (UL RS 22/1999) razglašena za športni objekt občinskega pomena (Balinišče Y.). Uporaba ZLNDL2 zato ne pride v poštev. Sklicuje se na razloge, ki jih je pritožbeno sodišče navedlo v 16. tč. sklepa I Cp 2039/2021. Gre za del kompleksa športnega igrišča, sporna parcela je del balinišča in v funkciji zagotavljanja parkirnih prostorov športnemu objektu.

3.Predlagatelji so na pritožbo odgovorili. Menijo, da ni utemeljena in predlagajo njeno zavrnitev.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Sodišče prve stopnje kršitve po 8. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP ni storilo, saj se je opredelilo do vseh relevantnih navedb pritožnice. Nobene upoštevne kršitve ni storilo niti v zvezi z dokaznim postopkom. Dokazna ocena izpovedb zaslišanih prič in drugih dokazov je obrazložena v tč. 12 do vključno 14.

6.Ugotovitev, da gre pri sporni parceli za pripadajoče zemljišče stavbe X., je sodišče prve stopnje oprlo na kriterije, ki so navedeni v 1. odst. 43. čl. ZVEtL-13 in na dejstva, povzeta v tč. 12 do 16. Ta dejstva tudi po presoji pritožbenega sodišča nudijo dovolj podlage za tako ugotovitev.

7.Z življenjskega in izkustvenega vidika (ne pa zakonskega4 ) je nedvomno najpomembnejše merilo iz 1. tč. 1. odst. 43. čl. ZVEtL-1, to je vsebina prostorskih aktov oziroma upravnih dovoljenj. Praviloma namreč velja, da je zemljišče, ki je bilo ob izgradnji namenjeno, potrebno oziroma urejeno za potrebe redne rabe ene ali pa za potrebe več stavb, ostalo v taki funkciji tudi kasneje. Vendar pa je treba zlasti pri stavbah, ki so bile zgrajene na zemljišču v družbeni lastnini upoštevati, da se je obseg sprva predvidenega zemljišča za redno (ali skupno) rabo kasneje lahko spreminjal. Do take spremembe je lahko prišlo iz različnih razlogov, med njimi je tudi drugačna pozidava od predvidene. Upoštevati je treba tudi to, da je bila pri pravici uporabe ena od bistvenih okoliščin za njeno pridobitev, ohranitev oziroma prenehanje, njeno dejansko izvrševanje.5 To pa narekuje sočasno uporabo tudi drugih meril, med katerimi sta v konkretnem primeru pomembna predvsem dejanska (pretekla) ureditev določenega zemljišča (2. tč. 1. odst. 43. člena ZVEtL-1) in pretekla raba (3. tč. 1. odst. 43. člena ZVEtL-1). Oba kriterija sta povezana, saj je ureditev zemljišča za določen namen praviloma predpostavka za to, da sploh lahko govorimo o pretekli rabi, pogosto pa tudi zanesljiva podlaga za sklepanje o taki rabi. Ker je postopek za ugotovitev pripadajočega zemljišča po ZVEtL-1 ugotavljanje stanja v trenutku lastninjenja, je, kot opozarja tudi pritožnica, pomembna le urejenost in raba do takrat.6

8.Pritožbeno sodišče sprejema dejansko ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila sporna parcela ves čas do leta 1997 (pa tudi sedaj) urejena za parkiranje in da so jo vzdrževali in za parkiranje uporabljali predlagatelji. Takšna ugotovitev ima podlago v izvedenem dokaznem postopku ter dokazni oceni, pri kateri je sodišče upoštevalo ne le izpovedi prič, pač pa tudi druge izvedene dokaze, predvsem ugotovitve izvedenke ter nekatere druge okoliščine, ki to ugotovitev dodatno potrjujejo.

9.Preden se bo pritožbeno sodišče podrobneje opredelilo do pritožbenih očitkov povezanih z dokazno oceno, zavrača očitek, da je sodišče prve stopnje spregledalo, da raba po 25. 7. 1997 za odločitev ni relevantna. Da je sodišče to upoštevalo in ugotavljalo urejenost zemljišča in njegovo uporabo v obdobju pred tem, izhaja iz razlogov v tč. 14 (drugi odstavek). Na izpovedbo A. A. in B. B. se je sklicevalo le v zvezi z ugotovitvijo, da se je vse, kar je ugotovilo za obdobje pred letom 1997, nadaljevalo tudi kasneje, vse do danes.

10.Sodišče prve stopnje je izpovedbama zaslišanih prič C. C. in D. D. dala ustrezno težo. D. D. se je v stavbo X. vselil v letu 1985. Takrat je bilo, kot izhaja iz njegove izpovedbe, tu že parkirišče, uporabljali in urejali pa so ga stanovalci stavbe X. Šteli so, da gre za njihovo parkirišče in so druge uporabnike (tudi uporabnike balinišča) odganjali. Da je parkirišče obstajalo že pred letom 1997, je potrdil tudi zaslišani C. C. Tudi iz njegove izpovedi izhaja, da so ga uporabljali stanovalci X., ki so ga tudi sami urejali. Za obdobje po letu 1995 se spomni, da so večkrat naročili pesek in ga plačali, odstranjevali so tudi sneg. Da je imela stavba tudi na zahodni strani svoje zemljišče, posredno dokazuje še izpovedba B. B., prokurist družbe E., d. o. o., ki je povedal, da mu je ob prevzemu dokumentacije od G. (v letu 1999) vodja firme omenila, da ima blok zadaj zemljo, omenjala je tudi balinišče in je sam razumel, da je vse od bloka. Predvsem prvi dve priči sta torej trditve predlagateljev, vsaj za obdobje od leta 1985 dalje, potrdili.

11.Kot je bilo že zgoraj pojasnjeno, pa sodišče prve stopnje svoje ugotovitve, da je bilo na sporni parceli ves čas, vse do leta 1997, parkirišče, ki so ga za svoje potrebe uporabljali stanovalci oziroma etažni lastniki stavbe X., ni oprlo le na izpovedbe prič (ki so lahko izpovedovale le o obdobju po svoji vselitvi), pač tudi na druga ugotovljena dejstva. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem izpostavlja ugotovitve izvedenke, ki se nanašajo na spremembe v načrtovani pozidavi in posledično pomanjkanje parkirnih mest že v času, ko je bila sporna stavba zgrajena. V letu 1961 zgrajena stavba X. je bila tako umeščena v prostor vzporedno in ne pravokotno na X. Drug samski dom (z današnjim naslovom U.), ki naj bi bil zgrajen, pa se je gradil skladno z novo sprejeto urbanistično dokumentacijo, spremenjenim zazidalnim načrtom in novo lokacijsko odločbo. Za obravnavani primer je v zvezi s tem pomembno predvsem to, da je zazidalni načrt iz leta 1962 na zahodni strani stavbe X. predvideval 20 parkirnih mest (glej grafični del tega načrta na str. 16 izvedeniškega mnenja), zazidalni načrt za vzhodni del soseske S-1 iz leta 1965 pa 32 parkirnih mest, s tem, da je bilo zaradi modifikacije tega zazidalnega načrta število parkirnih mest nato zmanjšano na le še 8 (glej tudi fotografije zemljišča ob zahodnem delu stavbe, str. 23 izvedeniškega mnenja), na ostalih lokacijah (ob U. in ob W.) pa, zaradi ohranitve obstoječe individualne zazidave, sploh niso bila več predvidena. Ker že prvotno načrtovana parkirna mesta po ugotovitvi izvedenke (glej mnenje na str. 18) niso mogla pokriti vseh potreb, to tudi po mnenju pritožbenega sodišča vodi v sklep, da so stanovalci Z. problem parkiranja očitno rešili tako, da so za ta namen uredili in uporabljali sporno gramozirano parkirišče, zelo verjetno kmalu po izgradnji stavbe.7 Da so trditve predlagateljev o pretekli urejenosti in njihovi uporabi resnične, potrjuje tudi dejstvo, da ostali udeleženci v postopku tem trditvam niso nasprotovali in etažni lastniki ostalih stavb (predvsem pa stavbe U.) niso uveljavljali, da bi bilo to skupno pripadajoče zemljišče.

12.Kako so stanovalci X. financirali vzdrževanje parkirišča (da je prispeval kdor je želel) in da se je čiščenje in vzdrževanje v času družbene lastnine izvajalo udarniško, ni pomembno. Pritožbeno sodišče sicer dopušča možnost, da so na tem parkirišču občasno parkirale tudi druge osebe (med njimi uporabniki balinišča), a je dokazni postopek pokazal, da so takemu parkiranju predlagatelji ves čas nasprotovali in ga skušali preprečiti. Pri tem taka ugotovitev ne velja le za obdobje po 25. 7. 1997, ampak predvsem za obdobje pred tem. To iz izpovedbe priče D. D. jasno izhaja.8 Sklicevanje pritožnice na izpovedbo B. B. je v zvezi s tem neutemeljeno, saj je priča izpovedovala le o obdobju po letu 1999, ko je njegovo podjetje prevzelo posle upravljanja. Dejstvo, da so parkirišče občasno, kljub nasprotovanju predlagateljev uporabile tudi druge osebe, zato na ugotovitev, da gre pri tem zemljišču za pripadajoče zemljišče stavbe Z., ne vpliva.

13.V konkretnem primeru torej že pred letom 1997 izvedena ureditev spornega dela zemljišča na zahodni strani stavbe X. za potrebe parkiranja in pretekla redna raba, omogočata sklep, da gre, ne glede na to, da je zazidalni načrt na tem (in preostalem delu) predvideval ureditev zelenice, počivališča in športnih igrišč za potrebe stavbe X. in stavbe U., za individualno pripadajoče zemljišče stavbe X.

14.Pritožbeno sodišče soglaša tudi z zaključkom, da je ugotovljeno pripadajoče zemljišče v solasti etažnih lastnikov stavbe X., saj nasprotni udeleženki česa drugega ni uspelo dokazati (1. odst. 44. čl. ZVEtL-1). Sodišče prve stopnje tako ni ugotovilo nobenih sledov javne rabe in tega pritožnica v pritožbi niti ne izpodbija. Trditev, da je sama lastnica parcele 880/31, v pritožbi opira na 64. čl. ZSpo.9 S to določbo je bilo urejeno lastninjenje športnih objektov, ki ob uveljavitvi zakona niso imeli lastnika, ampak so bili v družbeni lastnini (ali pa so bili njihovi lastniki razvojni skladi). Kot je bilo pojasnjeno že v sklepu I Cp 2039/2021 z dne 21. 1. 2022, je sodna praksa, kljub dejstvu, da določba omenja le športne objekte (torej tisto, kar stoji na nepremičnini), zavzela stališče, da se lastninjenje po 64. členu ZSpo, nanaša tudi na zemljišča.10 Vendar pa gre pri tem le za zemljišča, na katerih stojijo športni objekti. Nepremičnine, na katerih ni športnih objektov in posledično ne služijo športni dejavnosti, se zato niso lastninile po 64. členu ZSpo.11

15.Po ugotovitvah sodišča prve stopnje, ki v pritožbenem postopku niso izpodbijane, na parceli 880/31 ni športnih objektov, ampak gre za parkirišče, ki je od balinišča, ki leži na parcelah 880/30 in 880/29, ločeno z živo mejo. Pritožnica sicer trdi, da gre za športni objekt zato, ker je bilo parkirišče v preteklosti v funkciji zagotavljanja parkirnih prostorov balinišču, a s tem ne more uspeti. Ne le zato, ker je dokazni postopek pokazal, da je parkirišče služilo potrebam etažnih lastnikov stavbe X., ampak predvsem zato, ker pojma športni objekt ni mogoče tako široko razlagati. Po 17. čl. ZSpo je športni objekt za športno dejavnost opremljena in urejena površina in prostor. Kot je pojasnilo Vrhovno sodišče v odločbi II Ips 70/2020, je pri razlagi te določbe treba uporabiti zožujoč pristop, pri čemer ima ključen pomen v kontekst celotnega zakona vpet namen določbe - omogočati izvajanje športne dejavnosti. Športni objekti so zato tisti, ki so po svoji funkciji nujni za določeno športno dejavnost ali pa so z njo neposredno in samoumevno povezani. V zadnje navedeno skupino tako sodijo tisti, za katere je po splošnem prepričanju in načinu izvajanja določene športne dejavnosti ter glede na njeno naravo in značilnosti splošno sprejeto ter samoumevno, da brez takega objekta določene športne dejavnosti sploh ni mogoče izvajati ali vsaj ne v polni meri.12 Nobenega dvoma ne more biti, da parkirišče ni namenjeno izvajanju balinarskega športa, niti pripravam nanj. Tudi balinanje samo se lahko nemoteno izvaja brez parkirišča. Z njim je omogočen le bolj udoben dostop, kar pa ne zadošča za to, da bi tako zemljišče opredelili za športni objekt. Balinišče Y., ki je bilo s sklepom MOL z dne 25. 3. 1999 (UL RS 22/1999) določeno za športni objekt občinskega pomena (priloga B12), se nahaja (le) na parcelah 880/29 in 880/30. Nasprotna udeleženka torej neutemeljeno trdi, da je lastninsko pravico na parceli 880/31 pridobila na podlagi ZSpo.

16.Na tako presojo ne vpliva dejstvo, da je pritožnica to parcelo (kot del prej obstoječe parcele 880/1) zajela s svojim zgoraj navedenim sklepom, saj sklep, ki v tem delu nima podlage v ZSpo, ne more pripeljati do pridobitve lastninske pravice in to ne glede na to, ali so etažni lastniki lastninsko pravico zavarovali na v ZSpo predpisan način ali ne.13 Nobene ovire zato ni bilo za lastninjenje parcele 880/31 po ZLNDL in sicer v korist etažnih lastnikov stavbe X., ki so pravico uporabe na tej parceli pridobili na podlagi predpisov, ki jih je sodišče prve stopnje citiralo v točki 18 izpodbijanega sklepa.

17.Pritožbeno sodišče ob tem dodaja, da se pritožnica v pritožbi neutemeljeno sklicuje na 16. tč. sklepa I Cp 2039/2021, saj je v tem delu pritožbeno sodišče obravnavalo parceli 880/30 in 880/29, na katerih se (za razliko od obravnavane parcele) nahaja športni objekt.

18.Pritožba je glede na obrazloženo neutemeljena. Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo niti kršitev, na katere v obsegu 2. odst. 350 člena ZPP14 pazi po uradni dolžnosti, jo je zavrnilo in na podlagi 2. tč. 365. čl. ZPP v zvezi s 3. čl. ZVEtL-1 in 42. čl. ZNP-115 potrdilo izpodbijani sklep.

19.Odločitev o stroških je odpadla, saj niso bili priglašeni.

-------------------------------

1Pritožbeno sodišče v nadaljevanju opušča navedbo katastrske občine, saj se vse parcele, ki bodo omenjene, nahajajo v isti katastrski občini.

2Zakon o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini.

3Zakon o vzpostavitvi etažne lastnine na določenih stavbah in o ugotavljanju pripadajočega zemljišča.

4Merila zakon določa enakovredno in primeroma. O tem se je že izreklo tudi Vrhovno sodišče (glej odločbo II Ips 118/2021 in II Ips 20/2023).

5Ob upoštevanju nekdanje pravne ureditve in sodne prakse je opustitev uporabe družbene nepremičnine oziroma njena uporaba brez pravnega naslova po določenem času vodila v ex lege prehod pravice uporabe z enega subjekta na drugega (glej obrazložitev predloga ZVEtl-1 in tam citirano sodno prakso, EVA 2015-2030-0002 z dne 11. 1. 2017, stran 22.)

6Glej odločbo VS RS II Ips 20/2023.

7Obstoj parkirišča na dan 8. 4. 1997 je sicer izkazan z aerofoto posnetkom (glej str. 29 izvedeniškega mnenja).

8Priča je povedala, da je sem prišla v letu 1985, takrat je bilo malo avtomobilov, stanovalci so na tem parkirišču parkirali, če je prišel kdo drug, so ga odgnali oziroma zagrozili s policijo. Ker so to vzdrževali so šteli, da je to njihovo, od bloka. V nadaljevanju je povedala še to, da tisti, ki pridejo na balinišče pridejo tudi na to parkirišče, včasih so jih nagnali, sedaj (to je zadnjih deset let) pa je upravljalec balinišča, nasilen in se mu ne da nič dopovedati. Gostje lokala so včasih parkirali pred blokom, z ene in druge strani, včasih pred vrtcem in povsod, kjer so našli prostor, tudi na tem parkirišču, ampak so jih odganjali.

9Zakon o športu. 64. člen se je glasil: "Športni objekti, ki so družbena lastnina ali last razvojnih skladov in v upravljanju društev, ki so na dan uveljavitve tega zakona opravljala dejavnost v športu, postanejo društvena lastnina, razen objektov, ki jih pristojni organ lokalne skupnosti najkasneje v enem letu po uveljavitvi tega zakona določi za športne objekte občinskega pomena. Tudi bivša družbena zemljišča na katerih so športne površine in so prešla po zakonu o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije v državno last, postanejo s sprejemom tega zakona last lokalne skupnosti. Objekti, ki so v skladu s prejšnjim odstavkom določeni kot objekti občinskega pomena, postanejo lastnina lokalnih skupnosti. Društvo, druga pravna ali fizična oseba lahko uveljavljajo lastninsko pravico na objektu, ki je opredeljen kot objekt občinskega pomena, če svoj zahtevek priglasijo pristojnemu organu lokalne skupnosti v roku, določenem v prejšnjem odstavku oziroma najkasneje v šestih mesecih potem, ko pristojni organ lokalne skupnosti opredeli objekte občinskega pomena. Športni objekti, ki jih pristojni organ lokalne skupnosti ne določi za objekte občinskega pomena, postanejo lastnina društev s pravnomočnostjo odločitve pristojnega organa lokalne skupnosti oziroma najkasneje po preteku roka iz prvega odstavka tega člena. Če se društvo odreče pravici do lastnine oziroma ne priglasi svojega zahtevka v roku iz drugega odstavka tega člena, postane športni objekt lastnina lokalne skupnosti. Za objekte, ki postanejo lastnina društev v skladu z določili tega zakona, se uporabljajo določbe, ki veljajo za javne športne objekte."

10Glej odločbi VSRS II Ips 75/2010 in II Ips 314/2017.

11Glej odločbi II Ips 257/2017.

12V odločbi je kot primer takega objekta navedena vzpenjača ob smučarski skakalnici, prostor za rezervne igralce ob igrišču, slačilnica z garderobo za nogometaše, pomožna igrišča, površine za ogrevanje. Niso pa športni objekti planinski domovi (čeprav so namenjeni prenočevanju planincev ter njihovi oskrbi s hrano in pijačo), gostinski lokal v sklopu športnega centra in koča za shranjevanje smučarske opreme.

13Glej odločbo II Ips 257/2017 (tč. 31).

14Zakon o pravdnem postopku.

15Zakon o nepravdnem postopku.

Zveza:

Zakon o športu (1998) - ZSpo - člen 17, 64 Zakon o vzpostavitvi etažne lastnine na določenih stavbah in o ugotavljanju pripadajočega zemljišča (2017) - ZVEtL-1 - člen 43, 43/1, 43/1-1, 43/1-2, 43/1-3, 44, 44/1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.