Jedro

Odločbe zavoda z dne 7.8.1995, kljub kasnejši pravnomočni razveljavitvi, ni mogoče opredeliti kot protipravno ravnanje v smislu ene od predpostavk odškodninske obveznosti. Temelj za njeno izdajo je predstavljala dne 19.1.1995 vložena pritožba. Ker je bila tožeča stranka s to odločbo uvrščena v III. kategorijo invalidnosti, je bila napotitev v odločbi, naj se po njeni dokončnosti prijavi Zavodu za zaposlovanje zaradi pridobitve denarnega nadomestila za čas čakanja na drugo ustrezno zaposlitev, materialnopravno utemeljena v določilu 123. člena ZPIZ.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki odškodnino za povzročeno škodo v višini 97.374,26 EUR (prej 23.334.768,00 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 80.682,56 EUR (prej 19.334.769,00 SIT) od 1.6.1996 dalje in od zneska 16.691,70 EUR (prej 4.000.000,00 SIT) od dneva odločitve na prvi stopnji do plačila, ter da ji je dolžna priznati zavarovalno dobo za čas od 7.9.1995 dalje in ji jo vpisati v delovno knjižico. Zaradi umika tožbe je s sklepom ustavilo postopek v delu, v katerem je tožeča stranka zahtevala ugotovitev, da ima pravico do invalidnine za telesno okvaro. V delu, v katerem je tožeča stranka uveljavljala pravico do priznanja zavarovalne dobe za čas od 7.9.1995 dalje (pravilno: pravico do predelave osebnega avtomobila), je tožbo zavrglo.

Sodišče je ugotovilo, da je tožena stranka dne 13.1.1995 izdala dve odločbi: glede priznanja pravic iz invalidskega zavarovanja in glede invalidnine za telesno okvaro. Ker se je tožeča stranka pritožila le zoper eno odločbo, v pritožbi pa je omenjala tako delovno zmožnost kot telesno okvaro, bi morala tožena stranka po presoji sodišča postopati po 68. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP – Ur. l. SFRJ, št. 47/1986 in nadaljnji) o nerazumljivih ali nepopolnih vlogah. Njen strokovni delavec pritožbe ni vročil v popravo, zato ni ravnal s pričakovano skrbnostjo. Kljub temu pa vzročna zveza med škodo in ravnanjem tožene stranke ni podana. Z drugostopenjsko odločbo z dne 7.8.1995 je bila tožeča stranka uvrščena v III. kategorijo invalidnosti in napotena, da se v 30 dneh prijavi pri Zavodu za zaposlovanje. Ker tožeča stranka trdi, da se zoper odločbo o oceni invalidnosti z dne 13.1.1995 sploh ni pritožila in je odločbo z dne 7.8.1995 izpodbijala pri sodišču, je torej vedela, da je odločba z dne 7.8.1995 nezakonita in se napačno sklicuje, da je bila na podlagi te odločbe dolžna odjaviti obrtno dejavnost. Tožena stranka tudi ni kriva, da tožeči stranki ni bila zaključena delovna knjižica, ker ta ni plačala prispevkov za socialno varnost. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zoper prvostopenjsko sodbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano odločbo. Presodilo je, da tožena stranka z izdajo odločbe z dne 7.8.1995 ni ravnala protipravno, čeprav je to odločbo sodišče pravnomočno razveljavilo (sodba Ps 1097/1995 z dne 4.6.1996), ker je menilo, da tožeča stranka ni prejela odločbe z dne 13.1.1995 o zavrnitvi zahteve za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja. Tožeča stranka se je dne 19.1.1995 pritožila zoper obe odločbi z dne 13.1.1995, zato je tožena stranka ravnala zakonito, ko je 7.8.1995 odločila o pritožbi zoper odločbo o zavrnitvi zahteve za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožeča stranka revizijo iz razloga zmotne uporabe materialnega prava. Nižji sodišči nista ugotovili, da upravni postopek, ki je tekel pri toženi stranki, do danes še ni zaključen. Tožeča stranka je zoper obe prvostopni odločbi tožene stranke vložila pritožbo. Drugostopna odločba tožene stranke z dne 7.8.1995 je bila s pravnomočno sodbo razveljavljena, namesto nje pa še ni bila izdana druga odločba, zato o pritožbi sploh še ni odločeno. Odločba z dne 7.8.1995 dokazuje, da je bilo ravnanje tožene stranke nezakonito. Sodišče je napačno presodilo, da ni vzročne zveze med ravnanjem tožene stranke in nastalo škodo. Po navodilu M. N. je tožeča stranka odjavila obrt, da bi se lahko prijavila na Zavodu za zaposlovanje, zaradi česar sedaj trpi škodo. Tožeča stranka predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi (pravilno: spremeni) in ugodi tožbenemu zahtevku, oziroma, da vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila v skladu z 375. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

Ker revizija ne uveljavlja bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, v tem obsegu izpodbijane sodbe Vrhovno sodišče ni preizkušalo.

Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

V predmetnem sporu tožeča stranka zatrjuje, da je zaradi ravnanja v skladu z nezakonito drugostopenjsko odločbo tožene stranke z dne 7.8.1995 utrpela škodo. Vtožuje plačilo odškodnine in priznanje zavarovalne dobe za čas od 7.9.1995 dalje, kar je tudi kvalificirala kot odškodninski zahtevek.

Na podlagi 289. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ – Ur. l. RS, št. 12/1992 in nadaljnji) Zavod odgovarja za škodo, ki jo povzroči zavarovancu pri opravljanju ali v zvezi z opravljanjem svoje dejavnosti, v skladu z določbami Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR – Ur. l. SFRJ, št. 29/1978 in nadaljnji). Na podlagi prvega odstavka 154. člena ZOR mora tisti, ki povzroči škodo drugemu, le-to povrniti, če ne dokaže, da je nastala brez njegove krivde. Za ugotovitev odškodninske obveznosti morajo biti kumulativno izpolnjene naslednje predpostavke: nedopustno ravnanje, nastanek škode, vzročna zveza in krivda (odgovornost).

Revizija neutemeljeno očita, da sodišče ni ugotovilo, da upravni postopek, ki je tekel pri toženi stranki, do danes še ni zaključen, saj namesto razveljavljene odločbe z dne 7.8.1995 ni bila izdana druga odločba in torej še ni bilo odločeno o pritožbi. Kot izpodbijana sodba pravilno pojasnjuje, s sodbo o razveljavitvi dokončne odločbe toženi stranki ni bilo naloženo, da naj ponovno odloči o pritožbi tožeče stranke. Slednje pomeni, da je postala prvostopenjska odločba tožene stranke pravnomočna in revizija zmotno navaja, da upravni postopek pri toženi stranki ni bil končan. Poleg tega je tožeča stranka v postopku zatrjevala, da je utrpela škodo v posledici odločbe, izdane dne 7.8.1995, zato je bilo sodišče pri ugotavljanju obstoja protipravnega ravnanja dolžno presojati prav to odločbo.

Izpodbijana sodba vsebuje v zvezi z zatrjevano protipravnostjo naslednjo dejansko ugotovitev, na katero je Vrhovno sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP). Tožeča stranka se je dne 19.1.1995 pritožila zoper obe prvostopenjski odločbi tožene stranke z dne 13.1.1995, torej tudi zoper odločbo o zavrnitvi zahteve za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja (v pritožbi je med drugim izrecno navajala, da „se še vedno ne smatra sposobno za vodenje svoje obrti, ampak z določenimi spremembami načina življenja – 4-urno delo – preureditev avtomobila – terapije“). Ob upoštevanju tako ugotovljenega dejanskega stanja je drugostopenjsko sodišče pravilno zaključilo, da je tožena stranka ravnala zakonito, ko je z dokončno odločbo z dne 7.8.1995 odločila o pritožbi tožeče stranke zoper odločbo o zavrnitvi zahteve za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja.

Dokončna odločba z dne 7.8.1995 je bila v sodnem postopku (sodba Ps 1097/1995 z dne 4.6.1996) pravnomočno razveljavljena, ker je sodišče zaključilo, da prvostopenjska odločba tožene stranke, ki je bila predmet presoje drugostopenjske odločbe z dne 7.8.1995, tožeči stranki sploh ni bila vročena (torej se ta zoper njo niti ni mogla pritožiti). Na dejanske razloge razveljavitvene sodne odločbe, ki so nasprotni dejanski ugotovitvi izpodbijane sodbe o tem, da se je tožeča stranka dne 19.1.1995 pritožila zoper obe prvostopenjski odločbi tožene stranke, sodišče v predmetnem sporu ni vezano. Glede na dejanske razloge iz izpodbijane sodbe pa je pritožbeno sodišče pravilno presodilo, da odločbe z dne 7.8.1995, kljub kasnejši pravnomočni razveljavitvi, ni mogoče opredeliti kot protipravno ravnanje v smislu ene od predpostavk odškodninske obveznosti, saj temelj za njeno izdajo predstavlja dne 19.1.1995 vložena pritožba. Ob upoštevanju, da je bila tožeča stranka s to odločbo uvrščena v III. kategorijo invalidnosti, je pravilna tudi drugostopenjska obrazložitev, da je bila napotitev, naj se po dokončnosti odločbe tožeča stranka prijavi Zavodu za zaposlovanje zaradi pridobitve denarnega nadomestila za čas čakanja na drugo ustrezno zaposlitev, materialnopravno utemeljena v določilu 123. člena ZPIZ.

Glede na vse obrazloženo je sodišče pravilno presodilo, da dne 7.8.1995 izdana odločba ne predstavlja protipravnega ravnanja tožene stranke. Ker ni podana že prva od predpostavk odškodninske obveznosti, je tožbena zahtevka za plačilo odškodnine in priznanje zavarovalne dobe utemeljeno zavrnilo.

Ostale revizijske navedbe niso odločilnega pomena za presojo, zato se Vrhovno sodišče do njih ni opredelilo (prvi odstavek 360. člena v zvezi s 383. členom ZPP).

Ker z revizijo uveljavljani razlogi niso podani, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.