Jedro

Terjatev iz posojilne pogodbe je ugotovljena v sporazumu o ustanovitvi zastavne pravice na tožničini nepremičnini, ki ima moč sodne poravnave.

Sodnik je že ob sklepanju sporazuma pozorno ocenil posojilno pogodbo, opozoril stranke na delno ničnost določila o višini pogodbenih obresti in temu ustrezno posegel v vsebino pogodbe.

Izrek

Revizija se zavrne. Tožena stranka sama krije stroške revizijskega odgovora.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je pogodba, ki sta jo pravdni stranki sklenili 29.5.1997, nična in odločilo o pravdnih stroških. Presodilo je, da niso podani subjektivni elementi za oderuštvo, kot je to trdila tožeča stranka. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper tako pravnomočno sodbo je tožeča stranka vložila pravočasno revizijo. V reviziji očita sodišču druge stopnje bistveno kršitev določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava.

Revizija trdi, da je kršitev postopka v tem, ker sodišči nista ocenili vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj. Naprej trdi: V tožbenem zahtevku, ki se glasi na ničnost pogodbe, je vsebovan tudi zahtevek, ki se nanaša na delno ničnost po 105. čl. ZOR, kar pomeni, da bi moralo sodišče v tem primeru v dokaznem postopku ugotavljati tudi, ali bi bilo lahko nično katero izmed pogodbenih določil in v ta namen izvesti predlagane dokaze. Tako bi moralo sodišče ugotavljati pravo vsebino pogodbenega določila o višini prejetega denarja ter višini denarnega zneska, ki ga mora tožeča stranka vrniti ter višino obrestne mere. Interpretacija določila, po katerem bi nekdo prejel 32.000 DEM, vrniti pa bi moral 61.000 DEM ter 8% letne pogodbene obresti od tega zneska, upoštevajoč valutno klavzulo, v primeru zamude pa 30% letne zamudne obresti od tega zneska, kar vse se obračunava po konformni metodi, zagotovo ne more biti moralna. Sodišče je ugotavljalo le, ali so podani subjektivni elementi za oderuško pogodbo, zgolj na podlagi tega pa ni možno zaključiti, ali so posamična pogodbena določila v nasprotju z ustavo, zakonom ali družbeno moralo. Revizija predlaga razveljavitev obeh izpodbijanih sodb in vrnitev zadeve v novo sojenje.

Revizija je bila vročena toženi stranki in Vrhovnemu državnemu tožilstvu RS (375. člen Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 36/2004 - prečiščeno besedilo, ZPP). Tožena stranka trdi, da so revizijske trditve novota, tožnica svojih trditev v postopku ni dokazala. Zahteva povrnitev revizijskih stroškov.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče je najprej preverilo trditev, da sodišči nista ocenili vseh dokazov skupaj in vsakega posebej, in presodilo, da ni tako. Sodišči sta upoštevali vse dokaze, ki sta jih stranki predlagali, in jih tudi ocenilo. Očitana kršitev določb pravdnega postopka torej ni podana.

Pri presoji pravilne uporabe materialnega prava je revizijsko sodišče vezano na dejanske ugotovitve sodišč nižje stopnje (tretji odstavek 370. člena ZPP), saj revizije ni dovoljeno vložiti zaradi nepopolne ali zmotne ugotovitve dejanskega stanja. V reviziji tudi ni dovoljeno širiti pravne ali dejanske podlage spora. Sodišči sta ugotovili, da sta pravdni stranki sklenili posojilno pogodbo, s katero je toženec posodil tožnici znesek 61.000 DEM (1. člen pogodbe), kar je tožnica s svojim podpisom pogodbe potrdila (2. člen pogodbe). Posojeni znesek naj bi tožnica vrnila v 5 letih v 60 enakih obrokih po 1016,66 DEM (3. člen pogodbe). Plačati bi morala tudi pogodbene obresti v višini 8% letno upoštevajoč dogovorjeno valutno klavzulo. Obresti se obračunavajo po konformni metodi (4. člen pogodbe). Istega dne sta pogodbeni stranki sklenili še sporazum o ustanovitvi zastavne pravice na nepremičnini za zavarovanje terjatve na podlagi 251.c člena (naprej sporazum) takrat veljavnega Zakona o izvršilnem postopku (Ur. l. SFRJ, št. 20/78 do Ur. l. RS, št. 6/92, ZIP). Na naroku ob sklenitvi sporazuma je sodnik zapisal, da sta stranki sklenili posojilno pogodbo za znesek 61.000 DEM z valutno klavzulo in da je posojilna pogodba sestavni del sporazuma. Stranki sta se na naroku pred sodnikom "strinjali, da ne velja prvi odstavek 4. člena pogodbe, ne obračunavajo se torej pogodbene obresti, ampak pri plačevanju 60 obrokov po 1.016,66 DEM samo zamudne obresti v primeru zamude". V pogodbi je še zapis, da posojilodajalec ni izkoristil stiske posojilojemalke. To okoliščino je sodišče ugotovilo tudi v dokaznem postopku v tej pravdi.

Opisane dejanske ugotovitve so temelj presoje, ali je posojilna pogodba med strankama oderuška in zato nična. Kot je zapisalo že pritožbeno sodišče, je bila terjatev iz posojilne pogodbe ugotovljena v sporazumu o ustanovitvi zastavne pravice na tožničini nepremičnini, ki ima moč sodne poravnave. Tožeča stranka ni zahtevala razveljavitve tega sporazuma. S tako presojo soglaša tudi revizijsko sodišče. Tožnica je kar trikrat podpisala prejem denarja (v posojilni pogodbi, v sporazumu in še posebej potrdilo o prejemu posojenega zneska). Sodišči nista ugotoviti nobenega elementa prisile ob podpisovanju teh listin. Trditve, da je tožnica prejela le 32.000 DEM, tako niso z ničimer izkazane - ravno nasprotno, ugotovljeno je bilo, da je bil predmet posojilne pogodbe znesek 61.000 DEM. Posojilna pogodba ni v nasprotju z določili poglavja Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 29/78 do 57/78, ZOR), ki urejajo posojilno pogodbo (primerjaj X. poglavje, 557. do 566. člen ZOR).

Trditve tožene stranke, ki se nanašajo na višino obresti, niso pravilne. Ravno ta del posojilne pogodbe je bil na naroku za sklenitev sporazuma spremenjen. To pomeni, da je sodnik že takrat pozorno ocenil posojilno pogodbo, opozoril stranke na delno ničnost določila o višini pogodbenih obresti in temu ustrezno posegel v vsebino pogodbe. Zato ni razloga za očitke tožeče stranke o višini pogodbenih obresti, ko pa te niso (več) del vsebine posojilne pogodbe. Trditve v reviziji, da sodišče ni presojalo delne ničnosti pogodbe - glede višine obrestne mere - so torej zgrešene.

Revizijsko sodišče je presodilo, da sta sodišči nižje stopnje pravilno upoštevali določbe pravdnega postopka in nato pravilno uporabili materialno pravo za presojo tega spora. Revizijski očitki niso utemeljeni, tako revizijo je zato moralo revizijsko sodišče zavrniti ( 378. člen ZPP).

Izrek o zavrnitvi zahteve tožeče stranke za povrnitev revizijskih stroškov je zajet v izreku o zavrnitvi revizije. Odgovor tožene stranke ni prispeval k odločitvi sodišča, zato tožena stranka sama krije svoje stroške tega postopka (165. člen ZPP).