Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Sodišče ni dolžno izvesti vseh dokazov, ki jih predlagajo stranke, temveč zgolj tiste, ki so potrebni za ugotovitev odločilnih dejstev. Dejstvi, da po reorganizaciji gasilska enota izvaja enake naloge in da se število oziroma obseg nadur gasilcev ni zmanjšal, namreč nista odločilni za presojo zakonitosti odpovedi tožniku.
Izpodbijano redno odpoved pogodbe o zaposlitvi podala pristojna oziroma pooblaščena oseba, tj. prokuristka toženke, saj je za to imela pisno pooblastilo zakonitega zastopnika toženke.
Predmet odpovedi iz poslovnega razloga ni bila sprememba obsega dela gasilske enote pri toženki, temveč sprememba dela tožnika, ki se pod pogoji iz njegove pogodbe o zaposlitvi ne opravlja na enak način, zaradi česar je postalo njegovo delo (vodenje organizacijske enote) nepotrebno.
I.Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.
II.Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.
1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 7. 9. 2021 in za njeno razveljavitev ter za ugotovitev, da delovno razmerje ni prenehalo na podlagi nezakonite redne odpovedi, temveč je trajalo do 7. 1. 2024, ko se sodno razveže. Zavrnilo je tudi zahtevke za priznanje obstoja delovnega razmerja z vsemi pravicami in obveznostmi, vključno z delovno dobo, prijavo v socialna zavarovanja, za plačilo reparacije z dodatkom za stalnost in dodatkom za skupno delovno dobo, denarnega povračila, regresa za letni dopust za leti 2022 in 2023 ter božičnice za leti 2022 in 2023. Odločilo je še, da stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka.
2.Zoper sodbo se pritožuje tožnik zaradi vseh pritožbenih razlogov. Vztraja, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi podala oseba, ki za to ni bila pooblaščena. Skladno z 9. členom ZDR-1 je toženka v Aktu o ustanovitvi vprašanje, kdo je lahko pooblaščena oseba pri podaji odpovedi pogodbe o zaposlitvi, uredila ugodneje, kot to določa 20. člen ZDR-1. A. A. kot prokuristka ni smela oziroma ni mogla podati odpovedi, ne da bi jo hkrati podal tudi direktor toženke, saj je omejena z obstojem mešane prokure. Prenos pooblastila, četudi bi bilo pooblastilo z dne 1. 5. 2021 zakonito, ni bil dovoljen, saj določbe Akta o ustanovitvi dopuščajo prenos pooblastila s strani (glavnega) direktorja le na vodilnega delavca, ne pa tudi na prokurista. Vztraja tudi pri trditvah, da je bil obseg pooblastila, podeljenega pooblaščenki toženke, prekoračen. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da dejstvo, da ima toženka po Aktu o ustanovitvi dva ali več direktorjev, ne vpliva na veljavnost pravnih in procesnih dejanj direktorja in zakonitega zastopnika B. B. Ker pooblastilo pooblaščenki ni bilo dano s strani dveh direktorjev toženke, je bilo zastopanje toženke v tem sporu nepravilno. Sodišče prve stopnje bi zato moralo izdati zamudno sodbo. Opozarja, da je toženka tožnika nepravilno izločila iz izbire za novo delovno mesto vodja službe I. Ni bistveno, kakšno formalno doseženo strokovno izobrazbo ima tožnik, saj je zaradi dejstva, da je zasedal isto delovno mesto kot tudi ostala dva presežna delavca, izpolnjeval kriterij strokovne izobrazbe. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ker ni uporabilo določb 91. člena ZDR-1. Poudarja, da je dokazni postopek pokazal, da se znotraj takrat obstoječih organizacijskih enot C. in D. vzporedno niso izvajali enaki varnostni postopki in se naloge niso podvajale. Uveljavlja kršitev pravil o dokazni oceni, ker ni dokazno ocenilo izpovedi tožnika, E. E. in F. F.. Odpovedni razlog je neresničen, ker delavci (poklicni gasilci) tudi po 1. 9. 2021 opravljajo enako delo, kot so ga opravljali pred reorganizacijo. Celotno delo tožnika je prevzel G. G., kar kaže na to, da dejansko ni podan odpovedni razlog, saj je potreba po delu tožnika ostala nespremenjena. Izpodbijana sodba ne vsebuje razlogov glede okoliščine, da je G. G. predlog za reorganizacijo naslovil na družbo oziroma upravo H. d. o. o., tožnik pa je odpoved prejel s strani toženke I. d. o. o. Očitno ne gre za spremembo organizacije dela oziroma za poenostavitve organizacijske strukture pri toženki. Gre za poslovne razloge pravne osebe H. d. o. o. in ne toženke. Zaradi zavrnitve zaslišanja J. J., K. K., L. L. in M. M. je sodišče prve stopnje nepravilno ugotovilo dejansko stanje glede zatrjevane reorganizacije toženke, saj se delo v nekdanji enoti D. ni spremenilo. Poklicna gasilska enota delo opravlja na enak način, prav tako se število oziroma obseg nadur ni zmanjšal. Bistveno bi bilo tudi zaslišanje N. N., saj bi vedel izpovedati o zatrjevanem neprimernem odnosu toženke do tožnika, ker sta bila oba člana skupine O., odbora za varstvo pri delu, sodelovala sta na sestankih ... Kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP uveljavlja tudi zato, ker sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj je zavrnilo dokazne predloge tožnika po predložitvi določenih listin. Glede na to, da se je sodelovanje toženke in tožnika končalo, kot je to 11. 6. 2021 zagrozila A. A., je sodišče prve stopnje napačno presodilo in ovrednotilo tožnikove navedbe o izrečenih grožnjah.
3.Toženka v odgovoru na pritožbo nasprotuje pritožbenim navedbam ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijano sodbo.
4.Pritožba ni utemeljena.
5.Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Svojo odločitev, zakaj šteje, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga zakonita in da ni bila podana iz osebnih in diskriminatornih razlogov, je namreč ustrezno obrazložilo in utemeljilo z zadostnimi in jasnimi razlogi o odločilnih dejstvih (tako glede podaje odpovedi s strani pooblaščene osebe kot glede obstoja poslovnega razloga pri toženki), v okviru katerih se je ustrezno opredelilo do vseh za odločitev bistvenih tožnikovih navedb. Izpodbijana sodba tako nima nobenih pomanjkljivosti ali nasprotij, zato jo je mogoče v celoti preizkusiti.
6.Pritožba neobrazloženo očita, da je v razmerju do opisov delovnih mest vodja službe I in vodja službe II, obrazložitve odpovedi in vsebine sklepa z dne 31. 8. 2021 o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Ker pritožbeno sodišče na kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ne pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), bi moral tožnik v pritožbi natančno in določno pojasniti, v čem naj bi bilo nasprotje med tem, kar se navaja v obrazložitvi sodbe o vsebini omenjenih listin, in med samimi temi listinami ter glede katerih odločilnih dejstev je sodišče prve stopnje listinam pripisalo drugačno vsebino od tiste, ki jo imajo v resnici. Ker tega ni storil in to kršitev uveljavlja le pavšalno, pritožbeni preizkus uveljavljane protispisnosti ni mogoč.
7.Pritožba neutemeljeno nasprotuje zavrnitvi dokazov, ki jih je sodišče prve stopnje v skladu z določbama drugega odstavka 213. člena ZPP in drugega odstavka 287. člena ZPP pravilno zavrnilo ter za to navedlo ustrezne razloge. S tem, ko utemeljeno ni zaslišalo prič J. J., K. K., L. L. in M. M., tožniku ni bila odvzeta pravica do dokazovanja, niti ni bilo nepravilno ugotovljeno dejansko stanje glede reorganizacije. Sodišče ni dolžno izvesti vseh dokazov, ki jih predlagajo stranke, temveč zgolj tiste, ki so potrebni za ugotovitev odločilnih dejstev. Dejstvi, da po reorganizaciji gasilska enota izvaja enake naloge in da se število oziroma obseg nadur gasilcev ni zmanjšal, namreč nista odločilni za presojo zakonitosti odpovedi tožniku. Predmet odpovedi iz poslovnega razloga ni bila sprememba obsega dela gasilske enote pri toženki, temveč sprememba organizacije dela z zmanjšanjem organizacijskih enot in števila vodij. Zaslišanje N. N. ni bilo predlagano v zvezi s konkretnimi dogodki, ki naj bi privedli k podaji odpovedi kot povračilnemu ukrepu, temveč je tožnik le splošno navajal, da bo vedel izpovedati o tem, da je vsakdo, ki je izražal strokovna stališča, dvome, pomisleke oziroma opozarjal na nepravilnosti, prejel odpoved pogodbe o zaposlitvi iz takšnega ali drugačnega razloga, ter da gre za očitno "čistilno akcijo”, z izvedbo katere se je toženka znebila vseh zaposlenih, ki so kakorkoli nasprotovali predlogom, zato tudi te priče sodišče prve stopnje utemeljeno ni zaslišalo. Sicer pa tudi če bi se navedeno izkazalo za resnično, to ne spremeni ugotovitve, da je potreba po tožnikovem delu dejansko prenehala zaradi organizacijskega razloga - poslovne odločitve toženke. Pritožbeno uveljavljanje kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in 22. člena Ustave RS glede na navedeno ni utemeljeno.
8.Prav tako neutemeljen je pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj je zavrnilo dokazne predloge tožnika, da se toženko na podlagi 227. člena ZPP pozove k predložitvi določenih listin. V zvezi s tem mu sodišče prve stopnje ni odvzelo pravice do izjave oziroma kontradiktornosti, saj je v 5. točki obrazložitve izpodbijane sodbe navedlo obširne razloge, zakaj predložitev konkretnih listin s strani toženke ni bila potrebna, pritožbeno sodišče pa z njimi soglaša in se v izogib ponavljanju nanje tudi sklicuje.
9.Ni podana niti očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s kršitvijo pravil o dokazni oceni. Glede dokaznih zaključkov, da je bila odpoved podana iz utemeljenega poslovnega razloga, ki je onemogočal nadaljevanje dela pod pogoji iz tožnikove pogodbe o zaposlitvi, ter da so se znotraj organizacijskih enot D. in C., ki sta bili z reorganizacijo združeni, vzporedno izvajale oziroma podvajale nekatere naloge, je sodišče prve stopnje sprejelo jasno, celovito in preverljivo dokazno oceno, ki ustreza metodološkemu napotku iz 8. člena ZPP. Ta določba je lahko bistveno kršena le, kadar dokazna ocena ni v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene, torej kadar ne ustreza standardu vestnosti in skrbnosti pri presoji vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter uspeha celotnega postopka, česar prvostopenjski dokazni oceni ni mogoče očitati. Iz obrazložitve sodbe izhajajo logični in prepričljivi razlogi, zakaj je sodišče prve stopnje svoje zaključke oprlo na izpovedi prič G. G., A. A., P. P., R. R., S. S. in T. T. ter zakaj ni sledilo tožniku, E. E. in F. F. Pritožbeno sodišče argumente v celoti sprejema in jih ne ponavlja, pritožbene očitke o selektivni dokazni oceni pa zavrača kot neutemeljene. Okoliščina, da določenim izpovedim sodišče prve stopnje ni sledilo in posledično ni prišlo do zaključkov, za katere se je zavzemal tožnik, ne pomeni, da dokazov ni ocenilo vestno in skrbno, zato ni podana očitana relativna bistvena kršitev določb postopka.
10.Tožnik v pritožbi neutemeljeno vztraja pri stališču o prekoračitvi podeljenega pooblastila s strani pooblaščenke toženke. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, iz vsebine pooblastila izhaja, da se podeljuje zlasti za zastopanje v tem delovnem sporu, besedna zveza "zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi" pa predstavlja označbo vsebine spora, ki pooblaščenke toženke nikakor ne omejuje na podajo trditev zgolj glede nezakonitosti odpovedi. Prav tako neutemeljeno je pritožbeno vztrajanje, da je pooblastilo za zastopanje nepravilno, ker naj bi ga podelil B. B. kot fizična oseba in ne toženka kot pravna oseba (delodajalec). Tudi tovrstne navedbe je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo, saj je na pooblastilu B. B. kot pooblastitelj naveden v funkciji zakonitega zastopnika oziroma direktorja toženke, in sicer tako v uvodu besedila kot v podpisu, poleg tega pa je pooblastilo opremljeno tudi z žigom toženke. Pritrditi gre prvostopenjski presoji, da dejstvo, da je imela toženka v času podelitve pooblastila samo enega direktorja, čeprav naj bi po določbah Akta o ustanovitvi morala imeti dva ali več direktorjev, ne vpliva na veljavnost podeljenega pooblastila pooblaščenki toženke. Kot ključno je pravilno ugotovilo, da je bil B. B. kot glavni direktor toženke vpisan v sodni register, toženka pa mu je skladno z določbo točke 10.6 Akta o ustanovitvi podelila pooblastilo za samostojno zastopanje brez omejitev. Nepravilnost oziroma neveljavnost pooblastila za zastopanje toženke v tem sporu glede na navedeno ni podana, tudi sicer pa to ni razlog za izdajo zamudne sodbe po 318. členu ZPP, za katero se tožnik neutemeljeno zavzema.
11.Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je izpodbijano redno odpoved pogodbe o zaposlitvi podala pristojna oziroma pooblaščena oseba, tj. prokuristka toženke A. A., saj je za to imela pisno pooblastilo zakonitega zastopnika toženke B. B. Po določbi prvega odstavka 20. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1) namreč v imenu delodajalca - pravne osebe kot stranke pogodbe o zaposlitvi nastopa njegov zastopnik, določen z zakonom ali aktom o ustanovitvi, ali od njega pisno pooblaščena oseba. Ne glede na dano pisno pooblastilo zakonitega zastopnika, je bila A. A. upravičena podati odpoved pogodbe o zaposlitvi že na podlagi podeljene prokure. Tožnikove trditve, da je bilo pooblastilo prokuristki z dne 1. 5. 2021 antidatirano oziroma prirejeno za potrebe tega delovnega spora, zato niso bistvene in se sodišču prve stopnje do njih ni bilo treba opredeljevati. Prokurist ima že po zakonu (prvi odstavek 35. člena Zakona o gospodarskih družbah - ZGD-1) splošno pooblastilo za opravljanje vseh pravnih dejanj, ki spadajo v pravno sposobnost družbe, razen za odsvojitev in obremenitev nepremičnin, kar pomeni, da je pristojen tako za sklepanje pogodb o zaposlitvi, kot tudi za odpovedi teh pogodb, omejitev prokure pa nima pravnih učinkov proti tretjim osebam (drugi odstavek 35. člena ZGD-1). Navedenega tožnik ne omaje s pritožbenim navajanjem, da A. A. ni mogla podati odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ker določbe Akta o ustanovitvi prokurista omejujejo s tem, da lahko toženko zastopa samo skupaj z glavnim direktorjem, prenos pooblastila s strani glavnega direktorja pa dopuščajo le na vodilnega delavca in ne na prokurista. Ker prokuristka A. A. ni bila vodilna delavka, ni bistveno, ali je toženka o prenosu pooblastila nanjo pisno obvestila delavce, kar naj bi bila (zgolj) za vodilne delavce zavezana storiti po 4. členu Kolektivne pogodbe za dejavnost elektroindustrije, na katerega se sklicuje pritožba.
12.Pritožba ne more uspeti s sklicevanjem na načelo ugodnejšega urejanja pravic delavcev iz drugega odstavka 9. člena ZDR-1
ter navedbami, da toženka glede tega, kdo je lahko pooblaščena oseba za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi, delavcem (tudi tožniku) z ureditvijo v Aktu o ustanovitvi zagotavlja ugodnejšo obravnavo od določbe 20. člena ZDR-1. V zvezi s tem pritožbeno sodišče poudarja, da se določba drugega odstavka 9. člena ZDR-1 nanaša na pravice delavcev, teh pa Akt o ustanovitvi toženke ne določa, saj gre za akt korporacijske, statusnopravne narave, ki ureja upravljanje družbe, predvsem pravna razmerja med družbo, njenimi družbeniki in organi. Glede na navedeno Akt o ustanovitvi po svoji vsebini tudi ni splošni akt delodajalca v smislu 10. člena ZDR-1, torej ni avtonomni pravni vir delovnega prava, ki bi določal pravice in obveznosti delavcev in delodajalcev. Poleg tega so neutemeljene pritožbene navedbe, s katerimi tožnik polemizira s stališči pritožbenega sodišča v razveljavitvenem sklepu Pdp 162/2023 z dne 10. 10. 2023, ki jih sodišče prve stopnje niti ni povzelo v izpodbijano sodbo.
Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo trditve tožnika, ki jih ponavlja v pritožbi, in sicer da je kot delodajalec v odpovedi pogodbe o zaposlitvi opredeljen B. B. in ne I. d. o. o. Iz uvoda odpovedi pogodbe o zaposlitvi je razvidna jasna opredelitev funkcije B. B. kot direktorja toženke, določno pa je opredeljena tudi toženka kot delodajalec tožnika, zato ni dvoma, da je odpoved podala toženka, ki jo kot pravno osebo zastopa direktor B. B. oziroma prokuristka A. A.
Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil tožnik pri toženki zaposlen na delovnem mestu vodja službe II in je delo po pogodbi o zaposlitvi opravljal v organizacijski enoti D., ki je bila umeščena znotraj področja U. Dne 7. 9. 2021 je prejel redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga po 1. alineji prvega odstavka 89. člena ZDR-1. Sodišče prve stopnje je pri presoji obstoja poslovnega razloga izhajalo iz obrazložitve, navedene v odpovedi, in pravilno ugotovilo izvedbo opisane reorganizacije, tj. da je toženka 1. 9. 2021 v področju U. ukinila štiri obstoječe samostojne organizacijske enote, med njimi tudi organizacijsko enoto D., ki jo je vodil tožnik, ter iz njih ustanovila dve novi združeni organizacijski enoti, kar je privedlo do tega, da je trajno prenehala potreba po vodenju ukinjene enote D., tj. po delu tožnika na delovnem mestu vodja službe II. Pravilna je tudi nadaljnja ugotovitev sodišča prve stopnje, da je vodenje novoustanovljene enote V., vključno z nalogami, ki jih je pred tem opravljal tožnik, in dodatnimi nalogami, ki mu jih je naložila toženka, prevzel G. G., direktor področja U.
Sodišče prve stopnje je pri ugotavljanju izvedene reorganizacije toženke utemeljeno upoštevalo izpovedi prič P. P., R. R. in A. A., zato ni mogoče slediti pritožbeni navedbi, da navedene priče niso mogle verodostojno izpovedati o poslovnem razlogu na strani toženke, saj niso zaposlene pri njej. Čeprav je v delovnem razmerju z delodajalcem Z. GmbH, edinim družbenikom toženke, je A. A. prokuristka toženke, ki je tožniku podala odpoved, zato je bila z odpovednim razlogom nedvomno seznanjena. Glede P. P. in R. R. pa iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da sta oba zaposlena pri (sestrski) družbi H. d. o. o., ki za družbe v skupini c., vključno s toženko, opravlja kadrovske storitve in naloge, P. P. je ob pomoči odvetnice tudi koordiniral pripravo potrebnih korakov in dokumentacije za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku.
Zmotno je pritožbeno navajanje, da dejstvo, da je tožnikove naloge prevzel G. G., ki se je pri toženki kot novi direktor področja zaposlil šele 1. 7. 2021, kaže na to, da še vedno obstaja potreba po delu tožnika. V obravnavanem primeru ne gre za situacijo, ko bi novo zaposleni delavec v celoti prevzel delo delavca, kateremu se odpove pogodba o zaposlitvi. Kot namreč izhaja iz pravilne prvostopenjske ugotovitve, delovni mesti tožnika in G. G. vsebinsko nista bili enaki, saj je bil direktor področja U. hierarhično višje oziroma nadrejen tožnikovemu delovnemu mestu. Pritrditi gre sodišču prve stopnje, da reorganizacija z dne 1. 7. 2021, s katero je toženka področje U. prestavila med podporne funkcije, in kot direktorja tega področja zaposlila G. G., ni bila v neposredni povezavi z reorganizacijo z dne 1. 9. 2021, zato ne drži (hipotetična) pritožbena teza, da bi tožnik svoje delo še naprej opravljal, če toženka ne bi zaposlila G. G.
Na presojo zakonitosti odpovedi tožniku ne morejo vplivati pritožbene navedbe, da delavci (poklicni gasilci) še vedno kljub reorganizaciji organizacijskih enot opravljajo enako delo, kot so ga opravljali pred 1. 9. 2021. Predmet odpovedi iz poslovnega razloga ni bila sprememba obsega dela gasilske enote pri toženki, temveč sprememba dela tožnika, ki se pod pogoji iz njegove pogodbe o zaposlitvi ne opravlja na enak način, zaradi česar je postalo njegovo delo (vodenje organizacijske enote) nepotrebno. Iz enakega razloga prav tako ni bistveno dejstvo preobremenjenosti gasilcev pred reorganizacijo ter s tem povezan pritožbeni očitek kršitve 7., 212. in 213. člena ZPP zaradi prekoračene trditvene podlage toženke.
Formalna ukinitev delovnega mesta ni ključnega pomena, saj za zakonitost redne odpovedi iz poslovnega razloga zadostuje dejanska sprememba organizacije dela, ki je po učinku enaka, kot če bi delodajalec delovno mesto tudi formalno ukinil. V zvezi s tem zato ni utemeljeno pritožbeno uveljavljanje nedovoljene širitve odpovednih razlogov, ker je toženka v postopku trdila, da je bilo delovno mesto vodja službe II ukinjeno, čeprav v odpovedi ukinitev delovnega mesta ni bila navedena.
Iz pritožbenih navedb je razbrati, da se bistvo pritožbene graje odpovedi osredotoča na zatrjevanje, da naj bi bil dejanski odpovedni razlog v podvajanju nalog in izvajanju enakih varnostnih postopkov v organizacijskih enotah D. in C., kar pa je zmotno. Kot že obrazloženo, v obravnavanem primeru odpovedni razlog predstavlja sprememba organizacijske strukture področja U., v katerem sta z ukinitvijo štirih organizacijskih enot na novo nastali dve združeni organizacijski enoti, s čimer je toženka, kot se je sklicevala v odpovedi, zasledovala cilje poenostavitve organizacijske strukture družbe z zmanjšanjem njene kompleksnosti in števila vodij, optimizacije vodenja in upravljanja področja ter izboljšanja pretoka informacij, kar je ob upoštevanju izpovedi G. G. vključevalo tudi cilj zmanjšanja podvajanja nalog. V zvezi s tem so neutemeljene obširne pritožbene navedbe, da se naloge C. niso podvajale z nalogami D., da varnostni postopki v enotah C. in D. niso potekali vzporedno, da varnostniki niso bili usposobljeni za izvajanje požarnega varovanja in da so bili za požarno varnost zadolženi poklicni gasilci. S tovrstnimi navedbami tožnik ne more uspeti, saj se nanašajo na smiselnost in smotrnost poslovne odločitve o reorganizaciji dela pri toženki, česar pa, kot je pravilno poudarilo že sodišče prve stopnje,
sodišče ne more presojati ali ocenjevati, zato tudi morebitna ugotovitev, da se naloge v obeh enotah niso podvajale, ne bi pripeljala do zaključka o nezakonitosti izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Toženka ima kot delodajalec in gospodarski subjekt izključno pravico in pristojnost, da se v skladu s svojimi poslovnimi potrebami avtonomno odloči za spremembe v organizaciji dela, kot sta ukinitev ali preoblikovanje posamezne organizacijske enote in delovnih mest. Sodišče pa preverja le, ali je do spremenjene organizacije dela dejansko prišlo oziroma da takšna reorganizacija ni morebiti navidezna, iz izvedenega dokaznega postopka pa takšne okoliščine ne izhajajo.
Pritožba izpostavlja še okoliščino, da je G. G. predlog za reorganizacijo z dne 30. 8. 2021 naslovil na družbo oziroma upravo H. d. o. o. in ne na toženko, s strani katere je tožnik prejel odpoved, kar naj bi pomenilo, da ne gre za poslovni razlog oziroma spremembo organizacije dela pri toženki. Te pritožbene navedbe niso utemeljene. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem ugotavlja, da je G. G. predlog reorganizacije pri toženki kot hčerinski družbi predstavil upravnemu odboru holdinga skupine c., in sicer na podlagi Akta o ustanovitvi toženke, Pravilnika o notranji organizaciji in upravljanju v Skupini a. ter Pravilnika o notranji organizaciji v c., kot izhaja iz priloge B26. Glede na to, da gre za povezane družbe (I. d. o. o. in H. d. o. o. sta družbi sestri v neposredni lasti družbe Z. GmbH s sedežem v Avstriji), ni neobičajno, da njihova notranja pravila določajo, da se predlogi najprej obravnavajo na ravni celotne skupine. Ob tem pa je bistveno, da je po predstavitvi predloga toženka kot samostojni gospodarski subjekt sprejela odločitev o reorganizaciji - sklep z dne 31. 8. 2021 (priloga B1). Ker sodišče pri presoji odpovednega razloga ni vezano na formalen sklep o reorganizaciji, temveč na odpoved, ni pomembno, da se izpodbijana odpoved nanj ne sklicuje.
Iz prvostopenjskih ugotovitev nadalje izhaja, da se je toženka pri izbiri, komu od treh presežnih delavcev, katerih delo na delovnem mestu vodja službe II je postalo zaradi reorganizacije nepotrebno, bo ponudila novo pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto vodja službe I, odločila uporabiti nediskriminatorne kriterije, določene v sodelovanju s predstavniki delavcev, in sicer po izločevalnem vrstnem redu: raven in smer izobrazbe, delovna doba pri delodajalcu, zdravstveno in socialno stanje. Neutemeljeni so pritožbeni očitki, da bi morala toženka novo pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto vodja službe I ponuditi tožniku in ne b. b., ker je s tem, ko je zasedal isto delovno mesto kot tudi ostala dva presežna delavca, izpolnjeval kriterij dosežene strokovne izobrazbe, pri toženki pa je imel tudi daljšo delovno dobo. Zasedanje delovnega mesta še ne pomeni, da je izpolnjeval izobrazbeni pogoj, kot zmotno meni pritožba, sicer pa kot je pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje, za odločitev ni pomembno, ali je tožnik izpolnjeval formalno strokovno izobrazbo za zasedbo delovnega mesta vodja službe I, kot tudi ne dejstvo, da se za zasedbo obeh delovnih mest (vodja službe I in vodja službe II) zahteva enaka raven in smer izobrazbe. Glede na to, da predmet spora ni vprašanje ustrezne zaposlitve, določbe 91. člena ZDR-1 niso relevantne. Bistveno je zgolj to, da je toženka pravilno upoštevala vnaprej določene objektivne kriterije pri izbiri kandidata, kateremu je hkrati z odpovedjo ponudila novo pogodbo zaposlitvi, kar izvedeni dokazi potrjujejo. Zaradi dosežene najnižje stopnje izobrazbe izmed vseh treh kandidatov (edini je imel zaključen zgolj visokošolski strokovni program, 1. bolonjsko stopnjo), je bil tožnik utemeljeno izločen iz nadaljnje primerjave po kriteriju delovne dobe. Na tem mestu pritožbeno sodišče še poudarja, da toženka za izbiro kandidata za zaposlitev na tem delovnem mestu niti ni bila dolžna uporabiti kriterijev. Delodajalec se namreč lahko prosto odloči, kateremu od zaposlenih delavcev bo ponudil novo pogodbo o zaposlitvi oziroma ali jo bo sploh ponudil, saj odpoved s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi predstavlja le možnost in ne več dolžnosti delodajalca.
Pritožbeno sodišče soglaša tudi z zaključkom sodišča prve stopnje, da toženka ni bila dolžna izvesti postopka razreševanja presežnih delavcev in spoštovati določb od 98. do 103. člena ZDR-1, saj je pravilno ugotovilo, da je v obdobju od 1. 8. 2021 do 15. 10. 2021 zaradi obravnavanih organizacijskih sprememb - poslovnega razloga skupno prenehala potreba po delu treh delavcev (tožnika, E. E. in b. b.). Za ugotavljanje kvote delavcev, ki se upoštevajo pri presoji, ali gre za kolektivni odpust ali ne, ni odločilno število vseh prenehanj delovnih razmerij pri toženki (ne glede na razlog), za kar se zmotno zavzema tožnik v pritožbi. Izvedeni dokazni postopek prav tako ne daje podlage za utemeljenost očitka, da je toženka "razvlekla" obdobje sprejemanja odločitev glede sprememb v poslovanju.
Sodišče prve stopnje je presojalo tudi okoliščine, ki naj bi po mnenju tožnika pomenile osebne in diskriminatorne razloge za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Pravilno je poudarilo, da ni navajal nobene konkretne osebne okoliščine, ki naj bi bila podlaga diskriminatornemu obravnavanju. Zgolj dejstvo, da je v obdobju pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi nesporno opozarjal na domnevne nepravilnosti, nasprotoval nekaterim odločitvam toženke, izražal odklonilna mnenja (npr. glede ocene požarne ogroženosti na sestanku 4. 6. 2021, ki ga tožnik izpostavlja v pritožbi), samo po sebi ne pomeni diskriminatornega razloga za podajo odpovedi, prav tako pa izvedeni dokazi ne potrjujejo, da bi to vplivalo na odločitev o odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tako je pravilna presoja sodišča prve stopnje o nedokazanosti očitka groženj tožniku s strani T. T. in A. A. Pritožbeno sodišče v nasprotju s pritožbenimi navedbami ne vidi grožnje v e-sporočilu T. T. z dne 29. 12. 2020, v katerem je med drugim tožnika opozorila, da se bo ustrezno ukrepalo, če se bo njegov obstoječi odnos nadaljeval tudi v prihodnje. Kot je zaključilo že sodišče prve stopnje, T. T. kot vodilni specialist in koordinator za varovanje ni niti sodelovala pri odločitvah o reorganizaciji ali o odpovedih pogodb o zaposlitvi, še manj pa bila pristojna za odločanje in podajo odpovedi, zato tožniku ni mogla resno "groziti" s sankcijo odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Upoštevaje navedeno zaključka, da pri izpodbijani odpovedi ni šlo za povračilni ukrep, ne spremeni niti pritožbeno izpostavljanje, da je na sestanku 4. 6. 2021 T. T. opozorila, da se ji E. E. in tožnik ne zdita primerna člana teama in da znajo biti pri implementaciji aktivnosti še naprej težave. Zgolj izpoved tožnika, da mu je bilo na sestanku 11. 6. 2021 s strani A. A. predočeno, da se bo njihovo sodelovanje končalo, če ne bo podprl novih ocen požarne varnosti in nove kategorizacije gasilske enote, ob izostanku drugih dokazov in dejstvu, da sta tako A. A. kot T. T., ki se je prav tako udeležila tega sestanka, izrečeno "grožnjo" zanikali, ne zadostuje za dokazanost tega dejstva.
Glede na vse obrazloženo je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je obstajal resen in utemeljen poslovni razlog organizacijske narave, zaradi katerega je postalo tožnikovo delo pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi nepotrebno, obravnavana odpoved pogodbe o zaposlitvi pa ni bila podana iz drugih nezakonitih razlogov. Ker je izpodbijana odpoved zakonita, je tožbene zahtevke utemeljeno zavrnilo.
Uveljavljani pritožbeni razlogi, kot tudi razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, niso podani, zato je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).
Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka, in sicer tožnik zato, ker s pritožbo ni uspel (prvi odstavek 154. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP), toženka pa, ker v sporu o prenehanju delovnega razmerja delodajalec krije sam svoje stroške ne glede na izid postopka (peti odstavek 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih - ZDSS-1).
-------------------------------
Ta določa, da se s pogodbo o zaposlitvi oziroma s kolektivno pogodbo lahko določijo pravice, ki so za delavca ugodnejše, kot jih določa ta zakon.
2Ki je sicer kljub temu ugotavljalo dejstvo podvajanja nalog, čeprav to za odločitev ni relevantno.
Zakon o delovnih razmerjih (2013) - ZDR-1 - člen 9, 9/2, 10, 20, 89, 89/1, 89/1-1, 91, 98, 99, 100, 101, 102, 103 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 213, 213/2, 227, 287, 287/2 Kolektivna pogodba za dejavnost elektroindustrije Slovenije (2005) - člen 4 Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 22 Zakon o gospodarskih družbah (2006) - ZGD-1 - člen 35, 35/1, 35/2
*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.